Peder s plakata

PISMA IZ TUJINE

O sebi nikoli nisem razmišljal kot o impulzivnem človeku. Ponavadi ne počnem divjih in norih stvari. Nikoli si, recimo, nisem na zadnjico tetoviral imena svojega ljubimca. A zaradi odločitev, ki sem jih sprejel v preteklem letu, bom moral ponovno razmisliti o svojih osebnostnih značilnostih.

Ko sem se spomladi po nekaj mesecih, ki sem jih preživel skupaj s svojo družino v ZDA, vrnil na Poljsko, smo pri organizaciji KPH (Kampanja proti homofobiji) prejeli denar v okviru programa Sveta Evrope Vsi drugačni vsi enakopravni. Z njim naj bi naredili nekaj proti naraščanju homofobije na Poljskem.

Razmišljali smo, kakšno plakatno kampanjo bi lahko pripravili. Naše ideje so postajale vse bolj drzne in radikalne. Na koncu smo se strinjali glede kampanje, ki je bila sestavljena iz dveh sklopov plakatov. Najprej so bili po Poljski razobešeni plakati z napisom »Kaj zijaš, peder/lezba?«, čez nekaj dni pa plakati s sliko geja in lezbijke in z napisom: »Peder/lezba … To slišim vsak dan. Sovraštvo boli.« Bil sem ponosen in navdušen, da smo se vsi strinjali s tako drzno kampanjo in zbadljivim sporočilom. Naslednji teden so me obvestili, da s pripravo posterjev zamujamo, ker noben moški ni želel biti na takem plakatu. Ob tem sem pomislil: »Vsak gej si na smrt želi postali model. Prepričan sem, da bodo fantje vsak čas prišli in v vrsti čakali na avdicijo.« Seveda sem se še kako motil. (Zdaj mi je jasno, da ni povsem isto, če si na naslovnici GQ ali pa na posterju, na katerem je čez tvojo glavo nalepljen napis »peder«.) Sodelavci so mi razložili, da iščemo nekoga, ki ne bi izgledal preveč mlad ali kot profesionalni model. Ob tem so bili vsi njihovi pogledi usmerjeni vame (temu se reče flirtanje, kajne?) in brez razmisleka sem pristal na slikanje.

Priznam, da sem postajal vse bolj in bolj živčen, ko se je bližal dan za razobešanje posterjev. Odraščal sem v Ameriki v poljski družini. Na Poljsko sem se vrnil pred šestimi leti in večji del moje bližnje družini živi v južnem delu države. Ampak hitrost, s katero se na Poljskem širijo novice, tudi čez Atlantik, spravi v zadrego celo internet visoke hitrosti. Postajal sem vse bolj in bolj paranoičen, ko se razmišljal, kaj bo, ko bodo o mojem razkritju slišali tisti člani družine, ki po nekem čudežu še vedno niso vedeli za mojo spolno usmerjenost.

Dan pred začetkom kampanje sem bil popolnoma paničen. Zamišljal sem si, kako bo, ko bom čakal na avtobusni postaji, na kateri bo izobešen poster, in kako bodo vsi posmehljivo pogledovali proti meni. Ali pa kako me bodo zvečer na ulici prepoznali nasilni mladostniki in me stisnili v kot v kakšni temni ozki ulici. In kako sosedje v dvigalu ne bodo več tako prijazni do mene. Zaskrbljeni so bili tudi moji prijatelji, še posebej tisti v ZDA. Moral sem jim obljubiti, da stanovanja ne bom zapuščal sam in da bom večino časa kar doma. Vse to sem jim obljubil, da bi jih pomiril, čeprav sem vedel, da je njihova prošnja povsem nemogoča.

Na dan, ko so bili posterji razobešeni po ulicah, smo imeli tiskovno konferenco. Vendar pa je isti dan naš minister za šolstvo povzročil vseevropski škandal, ko je predlagal prepoved splava in promocije homoseksualnosti v vseh evropskih državah. Škandal je seveda zasenčil našo kampanjo. To je morda prispevalo k temu, da nisem več občutil takega pritiska. Prav neverjetno je, kako so paranoična občutja skoraj povsem zbledela v trenutku, ko so bile ulice polne teh posterjev. Na koncu jih večina družinskih članov sploh ni videla, še posebej ne tisti, ki živijo daleč iz Varšave. Hkrati je neverjetno, da me na ulici ni nihče prepoznal. Kako ljudje sploh niso pozorni na te stvari, sem opazil takrat, ko sem imel intervju za televizijsko postajo Al Jazeera. Skupaj s televizijsko ekipo smo najeli taksi in se odpeljali do enega od mest, kjer je bil nalepljen naš poster. Taksista smo prosili, naj nas počaka, da se bo televizijska ekipa po intervjuju lahko vrnila nazaj v hotel. Počakal nas je na drugi strani ceste, medtem pa so me intervjuvali. Kamera je snemala mene, nato plakat in potem spet mene. Ko smo končali in se vrnili v taksi, me je taksist v poljščini vprašal: »Kaj so pa hoteli? Posneti tistega pedra na plakatu, ha, ha, ha?« Očitno ni ugotovil, da sem JAZ tisti »peder« s plakata. Odgovoril sem mu: »Ja, hoteli so posneti tistega ‘pedra’,« misleč, da je taksist preprosto izgubljen primer.

Zelo sem zadovoljen in resnično ponosen nase, ker sem bil del te kampanje. Razkritje je vseživljenjski proces, ki skoraj nikoli ni končan. Ni važno, kako dolgo in kako aktivno sem gejevski aktivist, razkritje je še vedno strašljiva izkušnja. Pred kratim sem bil v Grand Canyonu v ZDA. Ko stojiš na robu kanjona, lahko na dnu vidiš osupljivo lepo reko Colorado. Predstavljam si, da mora biti na vroč in soparen dan, ko temperatura doseže 40 stopinj Celzija, spodaj v dolini ob reki pravi raj. Ampak da se z vrha spustiš do reke, moraš več ur hoditi po utrjeni in zavarovani stezi. Takrat sem pomislil: »To je le ena možnost, kako pridi v dolino. Lahko pa bi preprosto skočil z roba in upal, da bom varno pristal v vodi.« Seveda, bolj pametna in racionalna odločitev je tista za uhojeno pot. Ampak ugotovil sem, da so bila razkritja zame pogosto iracionalni skoki v zadnji minuti, ne pa premišljena in preračunana pot. Takrat sem se zavedel, da moramo včasih preprosto skočiti z roba, moliti, da bomo varno pristali, in prepustiti vse preostalo komu drugemu.

Greg Czarnecki,