PORTRET
Prisegam pri Madonni
Stayfree (Julián Adalberto Eduardo Guzmán) je bil prvi in nekaj časa edini odkrit gej na venezuelski televiziji. V svojem odkritogejevskem življenju navaja tri ključne dogodke, ki so ga zaznamovali. Prvič se je javno razkril pri treh letih, ko je na mamini rojstnodnevni zabavi medvedka približno svoje velikosti vsem gostom predstavil kot svojega moža. Nato ga je pri osmih letih oče našel med “igro” z dvema drugima fantoma, tretje in dokončno razkritje družini pa je bila nepreklicna potrditev spolne usmerjenosti pri petnajstih. Svojo prvo televizijsko vlogo je dobil, ko se je na avdiciji predstavil: “Pozdravljeni, sem gej in imam rad riž s piščancem.” Julian je star 30 let in živi v Caracasu. Mami ne laže več, da je ta in ta prijateljica njegova punca in da je noseča z njim. Pogovor za Narobe posveča svojemu najboljšemu prijatelju Augustu Alvaradu in Madonni (brez nje, pravi, nikoli ne bi naredil stvari, ki jih je).
Mi lahko zarišeš kratko zgodovino Stayfreeja? Kako, kdaj in zakaj je Julián Eduardo postal Stayfree?
V zgodnjih devetdesetih sem se družil in po ulicah plesal – “Madonna style” – s skupino fantov starih od 13 do 15 let; mnogi smo skupaj ugotovili, da smo geji. No, in v tistem času je bil na televiziji reklamni spot za ženske vložke Stayfree, sam pa sem tako dobro oponašal igralko iz te reklame, da so me začeli klicati La Stayfree.
Si še vedno edini odkriti gej na venezuelski televiziji ali so ti sledili tudi drugi? Kaj pa na ostalih področjih javnega življenja?
Nisem več edini, sem pa uhodil pot tistim, ki so sledili. V venezuelskem javnem življenju, na primer na radiu, so tudi drugi geji, a najbrž bi me lahko imenoval za queer osvoboditelja.
Kako je izgledal tvoj javni coming out?
Iz klozeta nikoli nisem prišel, ker v njem tudi nikoli nisem bil. Ko sem prišel na televizijo, sem bil že javno znan kot gej in mediji so me tako tudi predstavljali. Na začetku je nekaj ljudi mislilo, da sem igralec, ki se pretvarja, da je gej, a to ni trajalo dolgo.
Kakšna je bila tvoja kariera pred televizijo?
Začel sem s plesom po zabavah in ulicah, kjer sem zmeraj izstopal s svojimi natančnimi posnetki čisto vsake Madonnine koreografije. S prijatelji smo tudi nastopali s predstavo, ki je bila kopija Madonnine Blond Ambition Tour. Potem sem študiral klasični ples na najpomembnejši plesni akademiji v državi (Teresa Carreño) in nato sodeloval v gledališki predstavi Variaciones sobre un concierto barroco kubanskega pisca Aleja Carpentiera, s katero smo gostovali tudi v Londonu. Nastopal sem tudi kot drag queen v skoraj vseh gejevskih klubih v Caracasu in drugod po Venezueli, pa tudi v Berlinu.
Pisal si tudi kolumne, ki so se imenovale “Prisegam pri Madonni”. Kaj si prisegal pri Eni-in-Edini?
Kolumne sem med letoma 1998 in 2002 pisal za mladinsko revijo Urbe, ki je bila zaradi tem, ki jih je odpirala, za venezuelsko družbo prelomnega pomena. Ena najuspešnejših kolumen je bila obsodba takratnega papeža Janeza Pavla II., ker v svojo mea culpa ni vključil tudi opravičila homoseksualcem. Zdaj pišem kolumne za revijo Exo2.
Mehiška skupina Plastilina Mosh je naslov tvoje kolumne (“Te lo juro por Madonna”) vzela za naslov svoje pesmi?
Res je. Srečali smo se na prireditvi revije Urbe, kasneje pa sem nekega dne izvedel, da sem bil inspiracija za njihovo pesem. Prepričan sem, da me bo Kraljeva akademija za španski jezik nekoč priznala za originalnega avtorja te fraze.
Zdaj se največ ukvarjaš s svojo televizijsko oddajo Sexopolis?
Ja, to je trenutno moj največji projekt. Sem voditelj pogovorne oddaje Sexopolis skupaj s seksologinjo in psihologinjo, ki je na sporedu Canala-i vsak večer. Tema je seveda seks, intervjuvamo pa slavne Venezuelce.
Za tvoje medijsko okolje se zdi, da so večinoma tabloidi in komercialne televizijske postaje. So ti formati tvoja izbira in kakšni so odzivi “resnih” medijev na tvoje delo?
Prihajam iz sveta klasičnega plesa in mislim, da so pozitivne reakcije, ki sem jih deležen od večine medije, posledica mojih dosežkov v svetu plesa. Sicer pa se borim za to, da bi se končno slišali tudi glasovi tistih poklicev, ki jih klišejsko prepoznavajo kot pedrske. Gre za kulturno močno pogojeno stvar: v Venezueli prevladuje mačo kultura in če ne zadovoljiš njenih zahtev, nisi deležen nobenega spoštovanja, niti od gejevske skupnosti ne.
Na kakšen način te predstavljajo/”prodajajo” mediji? Se ti zdi, da sta tako ti kot homoseksualnost bolj ali manj seksualizirana, v smislu, da ima gej lahko samo oddajo o seksu?
Pravzaprav je to moja prva oddaja o seksu, saj je bila moja prva oddaja Telechou komedija, druga Noche de Perros pa je bila pogovorna oddaja za moške z vsemi mogočimi temami. Moja radijska oddaja Macho y no Mucho pa je bila komedija o zelo strejtovskem strejtu in zelo gejevskem geju (meni), med oddajo pa so se najini pogledi in razmišljanja ponavadi kresali. Odgovor je torej: Ne, ne zdi se mi, da gre za seksualizacijo.
Kakšen je položaj glbtiq ljudi v Venezueli?
Pravzaprav zelo sproščen, še posebej v velikih mestih, kjer je lahko živeti odkrito: imamo bare, savne, radijske in televizijske oddaje in od leta 2001 tudi Pride. Nevladne organizacije se borijo za pravno izenačitev našega položaja, čeprav predloga zakona o ureditvi istospolnih zvez vlada še ni obravnavala. Največji dosežek doslej je bila podpora vlade zadnjima dvema Pridoma.
