Budimpešta: ritmi upora
Letošnja šestnajsta budimpeštanska Parada ponosa, v preteklosti imenovana tudi Gay dignity procession – Meleg Méltóság Menet (z madžarsko izgovorjavo nam utegne v bližnji prihodnosti postreči Meta Erženičnik), je bila po izrazito nasilni epizodi, ki se je še spominjamo izpred dveh let, pravo olajšanje, in v nekaterih ozirih tudi uspeh.
Sama parada je potekala od 11. do 19. julija v okviru festivalskega tedna s pestrim filmskim in kulturnim programom; organizirala jo je Ustanova mavrično poslanstvo (Rainbow mission foundation), ki je združba treh interesnih organizacij: Labrisza, lezbične organizacije, Háttérja, podpornega društva za geje in lezbijke, in Lambde, ki pa ne obstaja več. Z ozirom na mednarodno zelo zaskrbljene odzive na skrajno sporne aprilske ustavne spremembe Orbanove vlade, je bila prireditev deležna precejšnje mednarodne pozornosti, podpore in udeležbe. Tako so tudi od vročine razgrete budimpeštanske ulice 18. junija popoldne v številnem policijskem in varnostnem spremstvu ponesle povorko kakšnih 1.000 do 2.000 udeležencev (ocene se pri različnih virih razlikujejo). Trasa povorke je zaradi varnostnih taktik veljala za tajno, s čimer je policiji uspelo obdržati kakšnih 250 razgretih desničarskih skrajnežev karseda stran od povorke.
Policija je v svojih sporočilih pred parado udeležence pozivala k moralno spodobnemu vedenju. Na tovrstne pozive so se organizatorji ostro odzvali. Vendar budimpeštanski povorki dobrega vzdušja niti najmanj ni manjkalo. Mene so najbolj navdušili Rhythms of resistance Budapest, skupina politično dejavnih mednarodnih študentov, katerih ubrano in bodrilno bobnanje spremljajo slogani: SOLIDARITY ROMA -L – G – B – T, ter WE’RE HERE – WE’RE QUEER – WE’RE FABULOUS -DON’T MESS WITH US, itd.
Ob razhajanju z zadnjega prizorišča, na katerem je potekal krajši program, je prišlo do nasilnega incidenta. Dve dekleti sta z razpršilom napadli dva udeleženca, aktivista z Dunaja, čemur so sledile besedne in neverbalne grožnje s smrtjo ter nacistična salutiranja v času trajanja parade. Ob policijskem posredovanju sta bila aktivista postavljena v vlogo napadalcev ter odvedena na postajo, na kateri je že čakal predstavnik skrajne desničarske stranke Jobbik ter njihov odvetnik. Proti njima je bila podana obtožba za nasilno obnašanje. Tudi sicer je Jobbikova značilnost, da za svojo legalno politično strategijo sistematično uporablja taktiko sprevrnjene krivde.
V vsakem pogledu problematična, skrajno desničarska trenutna oblast je pri nekaterih organizatorjih vzpodbudila idejo o potrebi po reapropriaciji nacionalne pripadnosti in oblikovanju zdrave družbe, kar je botrovalo odločitvi, da letošnjo parado obarvajo izrazito nacionalno, s čimer so ravno pri številnih mednarodnih udeležencih sprožili kritična mnenja. Polemike so se dotikale uporabe kokarde, v kateri se prepletajo mavrične in nacionalne barve kot emblema Parade, nato promovidea Hungarikus ter rasističnega incidenta med eno od gejevskih zabav, ko lastnik prostora trem romskim transvestitom ni dovolil vstopa. Debata, ki je sicer nastopila naknadno, se je vendarle odvila v drugačni smeri od polemik, ki jih glede komercializacije in umanjkanja političnih sporočil parad, neredko spremljamo v ostalih prestolnicah.
Uradni gostje in govorci na paradi so bili Ustanova Harveyja Milka, ki jo je zastopal njegov nečak Stuart Milk, Kinga Göncz, predstavnica socialistov v Evropskem parlamentu in nekdanja ministrica za enake možnosti, Minister za zunanje zadeve, ter Nicolas Beger, direktor Evropske pisarne Amnesty International.
