Dvakrat zlate in bronaste Gay Games 2010

ŠPORT

Gay Games 2010

games5_600

Marianne van der Lubbe je najbolj priljubljena nizozemska igralka bovlinga v slovenski roza bovling ekipi. Ne samo zato, ker nekaj več kot 50-letna Nizozemka na začetku vsakega tekmovanja vsem podari miniaturne, oranžne, kosmate, razkuštrane, samolepilne levčke za srečo in čimveč strajkov, ampak predvsem zato, ker sta z življenjsko in športno partnerico Sandi MacNutt na vsakem turnirju vir pomiritve, dobre volje in zabave. In vendar: letos smo si vsi želeli samo, da bi bila naša Marianne tam. Lani je namreč zbolela za rakom na prsih. In Marianne je bila tam, nasmejana kot vedno, s svojo partnerko in svojimi miniaturnimi, oranžnimi, kosmatimi, razkuštranimi, samolepilnimi levčki za srečo za vse. Osivela od preizkušnje in s povezano roko, posledico odstranitve dojke, ni zmogla več tolikšnega elana kot pretekla leta. »Zame je letos uspeh, da sem tukaj!« nam je govorila, medtem ko je brez zadržkov pripovedovala o bolezni in zdravljenju. In ko je s srebrno medaljo v dvojicah s svojo Sandi stala na zmagovalnih stopničkah, je najbolj pristno od vseh 9.000 športnic in športnikov iz 65-ih držav, kolikor se nas je letos udeležilo Gay games v Koelnu v Nemčiji, utelešala duha ustanovitelja svetovnih LGBT-športnih iger, olimpijca, deseterobojca in zdravnika dr. Toma Waddella: »Pokazati najboljše, kar znaš, naj bo najvišji cilj prizadevanj vseh atletinj in atletov!«

games_600

Marrianne van der Lubber s partnerko in Ed Karas

Vključenost in sodelovanje, ki sta poleg osebnostne rasti glavni poslanstvi Gejevskih olimpijskih iger (Gay olympics), kot se zaradi pritožbe Ameriškega olimpijskega komiteja leta 1982 ne smejo imenovati, je poudarjalo tudi geslo letošnjih, osmih Gay games: »Be part of it!« In 10-članska LGBT-olimpisjka reprezentanca iz Slovenije je bila zelo aktivno del te največje, predvsem športne, a tudi kulturno-zabavne prireditve za istospolno usmerjene na svetu. Vrata vseh 35-ih športnih disciplin so sicer odprta za vse, ne glede na spolno usmerjenost, spol, narodnost, raso, jezik, vero, športno pripravljenost ali hendikep. Razen za homofobe. In morda za socialno šibkejše, saj znesejo stroški udeležbe, ko seštejemo kotizacijo, stroške poti, bivanja, prehrane in zabave, kar blizu tisočaka. (Za socialno depriviligirane je bilo sicer na voljo nekaj 100 štipendij.) Tek, atletika, namizni tenis, bovling in ples so bile izbrane discipline podalpske roza reprezentance. In izkupiček? Skoraj (!) tolikšen, kot na zadnjih konvencionalnih Olimpijskih igrah 2008 v Pekingu. 2 zlati kolajni, prvo v teku na 100 metrov, drugo v skoku v daljino (v starostni kategoriji 18-29 let), je domov prinesla Mojca Horn, bron v latinsko ameriških plesih (v C-kategriji) pa Andrej Habjan, ki si je plesnega partnerja Angela Berbotta našel kar na prizorišču iger. Za las je medaljo zgrešil petouvrščeni (v B-kategoriji) med posamezniki v bovlingu Andrej Pišl. Ostali smo podirali osebne rekorde.

games16_600

Dobitnica dveh zlatih medalj Mojca Horn (v sredini)

A najbrž je govoriti zgolj o športu, nekaj mesecev potem ko je ugasnila olimpijska bakla, premalo, če želim povedati, kaj ti ostane najgloblje vtisnjeno potem ko si del takega veličastnega dogodka. Ostanejo osebne (tudi intimne) zgodbe presežkov. Npr. zgodba 75-letnega Eda Karasa iz San Diega. Letos je bil tretjič na Gay games, tekmoval je v tekih na 200, 400, 800, 1.500 in 5.000 metrov, štafeti ter malem maratonu (21 km!) in si zbirko odličij obogatil s petimi novimi zlatimi medaljami. In Karas pri svoji starosti sploh ni bil najstarejši. Najstarejša športnica je bila stara 86, najstarejši športnik pa kar 91 let.

games9_300

Nemški zunanji minister Guido Westerwelle (v sredini)

Ostanejo pobalinski trenutki, ko smo med preštevilnimi predolgimi govori na otvoritveni slovesnoti namesto govorcem ploskali malim papirnatim letalom, ki smo jih metali s tribun in so uspela pristati najdlje na parterju stadiona. Ploskali smo nemškemu zunanjemu ministru Guidu Wasterwelleju, enemu redkih razkritih gejev v nemški visoki politiki, ki se je slovesnosti udeležil s partnerjem Michaelom Mronzom. »Na svetu je še vedno več kot 70 držav, ki homoseksualnost kriminalizirajo in 7 držav, v katerih je za homoseksualnost predpisana smrtna kazen. Te države tovrstno politiko utemeljujejo v religiji, a nobena religija ne more upravičiti ubijanja,« je povedal Wasterwelle in nadaljeval: »Nekateri takšno politiko utemeljejujejo v svoji kulturi. Ampak to ni kultura! To je ravno nasprotno.« Ko pa se je za govornico pojavil postavni, temnooki, plavolasi skakalec v vodo Matthew Mitcham s soncem v očeh, je bil dobitnik zlate medalje na Olimpijskih igrah v Pekingu leta 2008 deležen gromkega aplavza (kakopak!), še preden je sploh odprl usta. »Na teh športnih igrah nimam nobenih nasprotnikov, le prijatelje, združene v enotnost. Pomembni so sodelovanje, vključenost in osebni dosežki,« je s solzami v očeh v imenu športnic in športnikov prisegel eden izjemno redkih suverenih (torej razkritih) gejev v svetu profesionalnega športa.

games4_300Gay games so neke vrste balzam za dušo. Doma ne mine dan, da ti iz parlamenta, iz katoliške cerkve, medijev, komentarjev pod spletnimi novicami, forumov, z ulic, z delovnega okolja, tudi iz matične družine (in celo iz lgbt-skupnosti) ne bi pozabili povedati, da si perverzna, amoralna, nenaravna suha veja na zelenem drevesu slovenstva in si zato seveda ne zaslužiš ne dostojanstva ne temeljnih človekovih pravic in svoboščin. (Ali pa enako sporočajo s prezirom in molkom.) Na svetovnih igrah je prav nasprotno. Tam med drugimi srečaš veliko somišljenikov in somišljenic, ljudi, ki svoje življenje in delo posvečajo opolnomočenju lgbt-skupnosti, vračanju dostojanstva, omogočanju temeljnih pravic in enakopravnosti, izgradnji pozitivne samopodobe, samouresničevanju. Tam vidiš, da je skupnost velika, aktivna in močna. Nezlomljiva. In v globalnem merilu vse bolj uspešna v svojih človekoljubnih prizadevanjih. Tam se lahko prepričaš, da ne bomo odnehali, dokler ne bomo pred zakonom vsi enaki. Tam si za teden dni večina v mestnem jedru, kamor si homofobi ne drznejo, ker vedo, da bi jih zmleli v prah. In razen enega napisa »Homoseksualnost je greh« (kakopak se je pojavil prav pred znamenito stolnico), se je Koeln izkazal kot odprto, sodobno, napredno in svobodomisleno mesto. Leta 2014 bomo preverjali, če je tako tudi v Clevelandu v ZDA. Od tam župan Frank G. Jackson že kliče: »Cleveland je pripravljen, da razgrne preprogo dobrodošlice za lgbt- atletinje, atlete, njihove družine ter gledalke in gledalce z vsega sveta.« Če nimate potrpljenja čakati štiri leta, poskusite s sorodnimi, a nekoliko manjšimi Eurogames 2011 v Rotterdamu na Nizozemskem. Ali pa leta 2012 v Budimpešti na Madžarskem, ko bodo Eurogames prvič v Vzhodni Evropi. In zdaj, ko imamo v najlepšem mestu na svetu bleščeče Stožice, morda kmalu tudi v Ljubljani.

Beri več: poročanje neposredno z Gay games na blogu Narobe (www.narobe.si) v času od 1. do 6. avgusta.

Tags from the story
Written By
More from Mitja Blažič

What a Fucking Liberty!

REPORT Reportaža z orgije v San Franciscu Dan po napadu na Open...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja