Heteronormativna tovarna: Pedri in lezbe v šoli

TEMA

Osemdeset odstotkov vprašanih v raziskavi Vsakdanje življenje gejev in lezbijk v Sloveniji (2005) je povedalo, da v šoli o homoseksualnosti niso govorili nič ali pa zelo malo. Če k temu dodamo še ugotovitev, da je 18 % respondentov in respondentk dejalo, da jim je bila homoseksualnost v šoli predstavljena kot nekaj nesprejemljivega, se zdi teza, da je šola »varno in vključujoče« okolje, vprašljiva. Morala bi biti – za lezbijke, geje, biseksualke, biseksualce in transspolne osebe pa pogosto ni.

sola

Govor o homoseksualnosti v šoli naleti vselej na burno reakcijo. Ko nekoliko podrezamo v učitelje in učiteljice, se razkrije mnoštvo predsodkov in izgovorov. Čeprav si nekateri šolo predstavljajo kot institucijo, ki (naj) presega krivične družbene obrazce, je takšen pogled, milo rečeno, naiven. O splošnem molku o homoseksualnosti na primer v medijih ne moremo govoriti, so pa te informacije kljub ponavadi dobrim nameram novinarjev in novinark prepogosto nasičene s predsodki in stereotipi. Molk vztraja še naprej, čeprav se zdi, da ga je preglasilo novinarsko poročanje o homoseksualnosti. Vendar to v duhu strpnosti in politične korektnosti ohranja obstoječa družbena razmerja in razmerja moči. Molk se torej pojavi tam, kjer bi bilo potrebno dekonstruirati ta razmerja.

sola2_300Tudi homoseksualnost v šoli je »navidezno« ovita v molk. Ko pogledamo učne načrte, učne cilje in standarde znanja, se ta teza zdi povsem utemeljena. Ksenija Komidar je v okviru diplomskega dela na Filozofski fakulteti v Ljubljani ugotovila, da se v celotnem osnovnošolskem kurikulumu na homoseksualnost nanaša samo en cilj v 5. razredu pri predmetu družba; predpisani učbeniki za ta predmet pa istospolne usmerjenosti sploh ne omenjajo. Molk je očiten. Po drugi strani pa je peder ena najbolj osovraženih identitet in tudi ena najbolj pogosto uporabljenih žaljivk v šoli. Raziskava, ki je bila izvedena na osnovnošolcih v okviru evropskega projekta Stamina (Mirovni inštitut, 2009, N=726), je pokazala, da je v zadnjih treh mesecih 35 % vprašanih kakšnemu svojem vrstniku v obraz reklo »peder«. Pa verjetno še kdo, ki tega v anketi ni priznal.

Molk? Daleč od tega. Šola je prav nasprotno s (homo)seksualnostjo prežeta – pedagoški delavci in delavke pa to vztrajno zavračajo. Izgovori, da »pri nas ‘takšnih’ otrok ni«, da »otrok to ne zanima«, da »tema ne nanese na to«, da je »že drugod dovolj informacij«, preprosto ne vzdržijo kritične presoje – pravzaprav bi to lahko bili izgovori za molk v zvezi z vsakim drugim učnim ciljem, trdovratno pa se ti izgovori držijo vprašanj o istospolni in vsaki drugi ne-heteroseksualni spolni usmerjenosti.

Ni treba torej daleč, da vidimo, da je šola heteronormativna tovarna. Tezo lahko začinimo z učnim načrtom spolne vzgoje (2004), ki smo ga našli na strani Zavoda RS za šolstvo: homoseksualnost ima privilegirano, prvo mesto med »različnimi oblikami spolnega vedenja«, sledijo pa ji »mazohizem, sadizem, nekrofilija, ekshibicionizem, transvestizem, transeksualizem, vojerizem, fetišizem, posilstvo, incest, prostitucija, pedofilija, sodomija in pornografija«. (Spominja tale niz tudi vas na parlamentarno razpravo o Družinskem zakoniku?)

Ko šolo označimo za heteronormativno tovarno, ne smemo pozabiti na njen emancipatoren moment. Prvi velik korak na institucionalni ravni je bil narejen prav pred kratkim: zadnja številka Sodobne pedagogike (najpomembnejša revija pedagoške stroke v Sloveniji) je obravnavala prav razmerje med šolo in homoseksualnostjo. Tudi institucionalizacija gejevskih in lezbičnih študij na Univerzi v Ljubljani je obetajoča. Prav znanje je namreč tisto, ki posamezniku in posameznici daje emancipatoren potencial, heteronormativno paradigmo pa lahko v šoli presežemo samo tako, da se jo začnemo zavedati in jo kritično reflektirati.

sola9_300Tako lahko v zaključku pometemo še z enim predsodkom: (homo)seksualnost se zdaj ne kaže več kot »obrobna« tema – zadeva namreč človekove pravice. Šola, ki je zavezana k pluralnosti, kritičnosti in objektivnosti, je tako ne sme izključiti iz svojega delovanja, govor o homoseksualnosti pa tako koristi vsem. Lgbt-posameznikom in posameznicam nudi verodostojne informacije in oporo pri premagovanju (ponotranjene) homofobije, saj se prav v času šolanja posamezniki in posameznice začno soočati z lastno ne-heteroseksualnostjo. Heteroseksualnim posameznikom in posameznicam pa sporoča, da so tudi samoumevnosti samo partikularnosti, ki prav zato ne morejo veljati kot norme.

Pri ukvarjanju z razmerjem homoseksualnost – šola moramo torej vključevati različne vidike: od najsplošnejšega institucionalnega do posamičnih zgodb lgbt-posameznikov in posameznic, tako istospolno usmerjenih učencev in učenk kot tudi učiteljev in učiteljic. V nadaljevanju tako ponujamo v branje tri intervjuje: dva pokrivata izkušnje istospolno usmerjene učiteljice in učitelja; pogovarjali pa smo se tudi z dr. Mojco Kovač Šebart z Oddelka za pedagogiko in andragogiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ki je osvetlila institucionalni vidik tokratne glavne teme.

Tags from the story
Written By
More from Aleš Zobec

Kolaž ponudbe

Ne da bi posebej drezal v kogarkoli, ljubljanska – po mojem osebnem...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja