TEMA
Dr. Mojca Kovač Šebart je redna profesorica na Oddelku za pedagogiko in andragogiko Filozofske fakultete v Ljubljani in sourednica zadnje številke Sodobne pedagogike, ki je tematizirala homoseksualnost in šolo in se spoprijela z nelagodjem, zaradi katerega je ta tema v šolah ovita v molk.
Temelj delovanja v šoli bi morale biti vrednote, zapisane v Deklaraciji o človekovih pravicah, Ustavi RS in zakonodaji RS. Kaj to pomeni za javno šolo v Sloveniji?
Človekove pravice in dolžnosti so temeljna etična in pravna norma. Gre za mrežo med seboj prepletenih vrednot in norm, katerih relevantnost se je potrdila v dolgem obdobju. V tem smislu človekove pravice, kot ugotavlja, denimo Hall, niso le ena od ideoloških doktrin, ampak v sebi združujejo najboljše, kar so proizvedli različni moralni in vrednotni sistemi in o čemer v danem trenutku velja soglasje, da je obče sprejemljivo.
Ta vrednotni okvir zavezuje tudi strokovne delavce v javni šoli, ki morajo ravnati tako, da nihče od učenk in učencev zaradi svoje spolne usmerjenosti – ali katere koli druge osebne okoliščine – ni izključen niti privilegiran. O izključevanju lahko govorimo že, če učitelj ob obravnavi homoseksualnosti izraža nelagodje, se opira na stereotipe, pa tudi če učenca oz. učenko pomiluje ali pa tematike niti ne obravnava. Učitelj se mora vedno spraševati, ali ravna pristransko, in če to ugotovi, mora svoja ravnanja ustrezno spremeniti.
V šoli si ne kaže prizadevati za vzgojo k strpnosti, ki bi temeljila na sočutju do »drugačnih«, pač pa si mora vzgoja v šoli prizadevati za odnos, v katerem je samoumevno, da ima vsak pravice, povsem enake našim in da morajo biti takšna do njega tudi naša ravnanja.
V nasprotnem primeru stališča o »pravem«, ki je seveda naše, in »drugačnem« – do katerega je sicer prav, da smo strpni, je pa kljub temu manj vredno -, v šoli diskriminirajo, saj za tisto, kar je v nekem okolju prevladujoče, ohranja prepričanje, da je »naravno« in »pravo«, četudi v resnici ni.
Ali je v šoli mogoče presegati družbeno heteronormativnost?
Odgovarjam s primerom: učitelj v javni šoli heteroseksualne nuklearne družine ne bi smel izpostavljati kot norme, v razmerju do katere se interpretira in vrednoti vse ostale oblike družin, ki se morajo po tej logiki šele »dokazovati«, da so tako rekoč »enake«. Tako prepričanje namreč samoumevno predvideva, da npr. »razlika« med eno- in dvostarševsko družino pomeni primanjkljaj prve v razmerju do druge, ki naj bi bila »prava«. Bojim se, da je pri obravnavni različnih oblik družin kvečjemu govor o drugačnosti od norme (norma pa je seveda heteroseksualna nuklearna družina), ne pa o različnosti, kar bi terjal vrednotni okvir človekovih pravic.
Različne raziskave kažejo, da se v šoli o homoseksualnosti ne govori veliko. Kako pripeljati govor o homoseksualnosti v šolo?
Zakon o šolski inšpekciji šoli nalaga, da posreduje znanje na objektiven, kritičen in pluralističen način. To hkrati pomeni, da se javna šola ne sme izogniti obravnavi potencialno spornih vsebin. Učitelj je zavezan k objektivnemu posredovanju znanja, katerega temelj so znanosti, pa tudi k dejanskemu pluralizmu vrednot in prepričanj, ki se mora izražati pri pouku. Učence je potrebno navajati na razlikovanje med vednostjo in vrednotami, med znanjem in prepričanji (verovanji), med dejstvi in mnenji. To v šolah še premalo uresničujemo.
Učitelje pri načrtovanju in izvajanju pouka v šoli zavezujejo cilji, zapisani v učnih načrtih, zato bi bila vključitev eksplicitnih ciljev in standardov znanja o homoseksualnosti v učne načrte eden od pomembnih korakov, ki bi v šolo pripeljal govor o tem vprašanju. Pedagoški programi na fakultetah pa bi morali študente usposabljati tudi za obravnavo teh učnih vsebin.
Nekateri učitelji in učiteljice pogostokrat svoj molk opravičujejo s »pritiskom staršev«. O homoseksualnosti ne želijo govoriti, ker bodo imeli »težave« s starši. Znani so primeri, ko so starši grozili, da bodo otroka iz »takšne« šole izpisali, da bodo »poklicali inšpekcijo« in podobno. Ali je ta strah upravičen?
Vzgoja v javni šoli lahko pride v nasprotje s partikularnimi vrednotami staršev. Spoštovanje človekovih pravic in dolžnosti kot skupnega vrednotnega okvira učitelju seveda nalaga, da učencem ne vsiljuje in od njih ne zahteva identifikacije s stališči, o katerih imajo ljudje različna prepričanja, pač pa mora takšne razlike eksplicirati in omogočiti izražanje, sobivanje in spoštovanje različnih pogledov. Toda meja, kjer se v javni šoli konča upoštevanje pravice staršev do vzgoje otrok v skladu z lastnimi prepričanji, je v Sloveniji formalno postavljena z ustavo in z vrednotnim okvirom človekovih pravic ter dolžnosti.
Javna šola mora torej upoštevati, da so lahko partikularna prepričanja in vrednote tudi vir sovražnosti, denimo sovražnosti do gejev in lezbijk. In ne glede na prepričanja posameznih staršev ali okolja, mora učitelj pri pouku vselej slediti načelom objektivnosti, kritičnosti in pluralnosti, ob tem pa vse to navezati na koncepte človekovih pravic, pravne države, strpnosti in solidarnosti. Zato zahtevam staršev, ki bi bile v nasprotju s skupnim okvirom vrednot, javna šola ne more in ne sme popustiti. Učitelj mora vztrajati na uveljavljanju načela nediskriminacije in dolžnosti do spoštovanja dostojanstva vsake osebe. Četudi bi bila, denimo, sovražnost do homoseksualcev »družinska norma«, ki jo starši pogosto nezavedno prenašajo na svoje otroke, učitelj te norme ne sme preprosto nekritično in nereflektirano privzemati, jo prenašati naprej ali se nanjo ne odzivati. Nasprotno, postaviti jo mora v vrednotni kontekst načel enakosti, nediskriminacije, strpnosti itd. in iz tega izpeljati svoje vzgojno-izobraževalno delovanje.
Tudi pri sami obravnavi »spornih vsebin« je odgovor nedvoumen. Ko so se na Danskem starši pritožili, ker je vlada uvedla obvezno izobraževanje o spolnosti v nižje razrede javne osnovne šole, je Evropsko sodišče za človekove pravice v sodbi poudarilo, da spoštovanje človekovih pravic od javne šole ne zahteva, da bi se morala obravnavi takih tem izogniti in da ni potrebe, da bi se dovolila odsotnost otrok pri pouku, ko se te teme obravnavajo, če so vsebine posredovane na objektiven, kritičen in pluralističen način in je odpravljeno vse, kar bi lahko vodilo v indoktrinacijo.
V okviru aktualne razprave o novem Družinskem zakoniku se zlasti iz klerikalnih krogov pojavljajo očitki, da bodo učitelji, ki istospolnih družin ne »podpirajo«, diskriminirani, ko bodo morali govoriti o tem vsaj nevtralno, če ne že podporno.
V medijih je bilo mogoče zaslediti tudi »argument«, da bodo morali zato učitelji v zasebnih šolah vzgajati v nasprotju z vrednotami teh šol. Temu seveda ni tako: za razliko od javne šole lahko zasebna šola otrokom zagotavlja vzgojo, ki je skladna s prepričanji in vrednotami otrokovih staršev. Da v šoli, naj bo javna ali zasebna, ni dopusten sovražni govor, nestrpnost in podobno, pa najbrž ne pomeni diskriminacije učiteljev?! Seveda tudi v javni šoli učitelji osebno niso in ne morejo biti vrednotno nevtralni, toda pri delu morajo slediti zahtevi, da se nihče ne sme počutiti izključenega in da ima vsak otrok enake pravice in dolžnosti, četudi z učiteljem (in z drugimi učenci) ne deli nekaterih vrednotnih prepričanj. Učitelji v javnih šolah pač ne vzgajamo učencev po svoji ali po večinski podobi.
Zaradi razprave o novem Družinskem zakoniku o tej temi gotovo v tem času govorijo tudi v šolah. Samooklicani psihoanalitiki in psihoterapevti, politiki, katoliški veljaki in konec koncev tudi precejšen del javnosti ponavlja, da potrebuje otrok očeta, ki je moški, in mamo, ki je ženska. Kako bi jim odgovorili?
Z interpretacijo, ki jo povzemate v vprašanju, je več kot sprenevedajoče nasprotovati novemu Družinskemu zakoniku, češ da bo istospolno usmerjenim osebam dovoljeval posvajanje otrok, zaradi česar bodo ti »prikrajšani« za očeta ali mamo. Geji in lezbijke otroke imajo, vzgajajo jih sami ali v istospolnih družinah. Ne le to, otroci lahko živijo v istospolni družini, tudi če ne živijo v družini gejev ali lezbijk. Tudi v enostarševskih družinah ni bodisi očeta ali matere – in še bi lahko naštevala. Zato rešitve v predlogu Družinskega zakonika bolj kot o tem , da bodo lahko geji in lezbijke »imeli« otroke (kot to implicirajo trditve, da »imeti otroka« ni pravica), govorijo o tem, da bosta osebi istega spola, ki danes formalno ne moreta oblikovati družine z otrokom in pridobiti ustreznih formalnih pravic in dolžnosti, ki bi jim zagotavljale posebno družbeno varstvo, četudi otroka dejansko imata, to lahko storili. Trenutno se tistemu od partnerjev, ki je otrokov roditelj (četudi gej ali lezbijka, kar nasprotniki zakona namerno zamolčijo) formalno priznane pravice in dolžnosti, ki jih ima enostarševska družina kot skupnost. Partner starša, ki je sicer dejanski član družine, ki za otroka skrbi in bistveno vpliva na kakovost njegovega življenja in vzgoje, pa do tega otroka nima nikakršnih formalnih pravic in dolžnosti. In to bi moralo skrbeti tiste, ki zase deklarirano poudarjajo, da jim gre za otroke.
Če bi nasprotniki novega družinskega zakonika resnično verjeli v to, kar govorijo, bi morali svoje argumente in transparente, ki jih obešajo tudi na otroke (kar je, mimogrede, nedopustna zloraba otrok v politične namene, ki je nihče, če mu gre za otroka, ne bi zagrešil!), obesiti v vseh primerih, ko oče ali mati otroka zanemarjata, izvajata nad njim nasilje, v primerih, ko otroke odrasli spolno zlorabljajo, ne glede na to, kdo to počne ipd. Če bi dosledno zahtevali, da biološki oče, tudi če je to npr. duhovnik, prevzame do svojega otroka očetovsko dolžnost, bi me morda prepričali vsaj v to, da mislijo resno. A v svojih nastopih so vse prej kot dosledni, zato se zdi, da jim v resnici ne gre za otroke, pač pa za politično mobilizacijo javnosti, ki nima s koristmi otrok nikakršne zveze.
