Načeloma smo vsi za človekove pravice

PODTEMA

Intervju z Majdo Potrata

Poslanka Majda Potrata (SD) se je poleg Majde Širce (Zares) v zadnjih letih v parlamentu najbolj zavzemala za pravno ureditev istospolnih partnerskih zvez. V kratkem pogovoru za Narobe predstavlja svoj pogled na odnos politike do homoseksualnosti.

potrata

Majda Potrata in Mitja Blažič po napadu na Cafe Open

Kako se je v zadnjih devetih letih, odkar ste v parlamentu, odnos politike do homoseksualnosti spreminjal?

Občutek imam, da se je odnos do manjšin bistveno spremenil in s tem smo postali tudi bistveno bolj občutljivi za diskriminacijo istospolno usmerjenih. Če pa gledam družbeno dogajanje, potem se mi zdi, da se ekscesni dogodki vrstijo približno enako pogosto. Tisto, kar pa se je spremenilo, je občutljivost institucij, ki se morajo odzivati na ekscesne situacije. Zdi se mi, da se zdaj odzivajo nekoliko odločneje kot nekoč.

Ste v času razprave o zakonu o istospolnih partnerskih zvezah v parlamentu in na hodnikih opažali veliko posmehov na ta račun?

Če me sprašujete, ali so se posmehovali meni, ker sem se s tem vprašanjem ukvarjala, potem naj vam povem, da sem za to neobčutljiva. Ne bi rekla, da se posmehujejo, prej jim predstavljaš neko nesprejemljivo obremenitev, ker posegaš v njihov čas. Ukvarjati se morajo s stvarjo, s katero se najraje ne bi. Ampak o tem se vendarle morajo izražati na neki kolikor toliko sprejemljivi ravni. Če bi bila ta razprava spuščena na raven gostilniškega diskurza, potem bi se jim to morda še celo zdelo zanimivo, to duhovičenje.

Bi prav tak gostilniški diskurz izkazoval stanje duha v državi?

Mislim da.  Razumem, da imajo nekatere ekspresivne besede tudi katarzično moč in morda so šale, ki jih kdo stresa na ta račun, oblika umika iz tega, da bi o tem vprašanju razpravljali resno in argumentirano. Odnos do istospolno usmerjenih vidim približno na isti ravni kot do žensk. Mačizem se pogosto kaže na ravni šal, grobega govorjenja, diskvalifikacij, zmerljivk in podobnega. Sama sem se od švedskih kolegic naučila reakcije, da se na take šale ne odzivam in se jim ne smejim. Ker to je njihov namen: v sogovorniku sprožiti enak način odzivanja in s tem onemogočiti, da bi o tem razpravljal.

Rekli ste, da vas osebne diskvalifikacije ne prizadenejo, ampak skoraj ne morem verjeti, da se vas izjava med razpravo o istospolnih partnerskih zvezah, ko vas je poslanski kolega Rupar skupaj z Majdo Širca poslal na pregled mednožja, ni dotaknila.

Ko sem to slišala, sem si rekla: pa saj ni res, da sem to slišala. In potem sem samo čutila, da moram zapustiti prostor. Ko sem šla iz dvorane in videla smejoče se obraze poslanskih kolegov in kolegic, me je to še bolj prizadelo. V poslankah, ki niso bile tako razpoznavne po svojih feminističnih stališčih, je takrat dozorelo spoznanje, da gre dejansko za zavračanje drugega spola. Zlomila sem se šele naslednji dan, ko sem šla na tržnico v Maribor. Tam so me branjevke, znanke in znanci, nekateri pomilovalno, nekateri sočutno, nenehno opozarjali, da se mi je nekaj zgodilo. Nisem pa nikoli imela potrebe, da bi Ruparju vrnila na enak način. Zdi se mi, da bi doživela človeški poraz, če bi se mu kakorkoli želela maščevati.

Se vam zdi simptomatično, da je to tega incidenta prišlo prav med razpravo o homoseksualnosti?

Če bi spremljali razpravo o Zakonu o enakih možnostih ali razpravo o volitvah, kjer smo govorili o kvotah in enakosti žensk, bi lahko slišali izjave, da smo ženske v politiki kontraproduktivne, eden od mlajših kolegov je zagovarjal prisotnost žensk v politiki samo zato, da bi on v parlamentu nasproti sebe lahko gledal mlade ženske obraze in podobno. Kaj takega bi se zagotovo lahko zgodilo tudi med temi razpravami.

Zakaj se z vprašanjem istospolnega partnerstva v parlamentu ukvarjajo skorajda izključno samo poslanke?

(Smeh) Mislim, da se moški zelo bojijo tega, da bi jim kdo pripisal homoseksualnost. S človekovimi pravicami in različnostjo se je potrebno ukvarjati. To so malo bolj zahtevne stvari, o tem je potrebno razmišljati … Mislim, da se ženske neprimerno bolj ukvarjamo s človekovimi pravicami kot moški.

Nekdanja državna sekretarka Alenka Kovšca, ki je iz vaše stranke, je na eni od okroglih miz o homofobiji dejala, da je problem v razkoraku med uradnim stališčem določene stranke do homoseksualnosti in tem, kaj ljudje znotraj stranke resnično mislijo o tem vprašanju. Zaradi tega naj ne bi bila sprejeta prejšnja različica zakona o istospolnih partnerskih zvezah.

Sprejemanje zakona sem spremljala od blizu in bi vam lahko povedala podobne izkušnje. Hkrati pa moram poudariti, da to ni edino vprašanje, kjer je načelna opredelitev drugačna od praktične realizacije, tako kot imamo tudi vsi mi v življenju neka načela, v praksi pa včasih odstopamo od njih. Gre za neka osebna prepričanja. Včasih sem sama presenečena, da ima kdo zavore. Ljudje se z istospolno usmerjenostjo preprosto ne ukvarjajo kot z neko naravno danostjo, ki obstaja.

Ampak kako je tak človek potem lahko socialni demokrat?

Saj ni samo to vprašanje tisto, ki bi ga delalo socialnega demokrata …

Je pa to vprašanje lahko del tega, je celo nek lakmusov papir …

Morda ste na tej točki zelo občutljivi, pa me niste vprašali, kako je nekdo lahko socialni demokrat, pa nima takega in takega odnosa do izbrisanih, do žensk, do invalidov, do katere koli manjšine. Ljudje lahko v določenem delu pač ne sprejemajo politike stranke. V politiki je tako: na načelni ravni smo vsi za človekove pravice, ko pa jih je potrebno udejanjati v praksi, pa rečemo, da se ukvarjamo s problemi, ki ne zadevajo večine. Naj vam dam primer: kriza, v kateri smo, ne bo nič večja in nič manjša, če razrešimo vprašanje istospolnih partnerskih zvez. Lahko pa je to izgovor za tiste, ki načina reševanja krize ne sprejemajo, in rečejo: »Namesto, da se ukvarjate s krizo, se ukvarjate z nekimi manj pomembnimi stvarmi.«

Če se na koncu vrneva k prerezu preteklih devet let: kako so glbt-nevladne organizacije sodelovale s politiko?

Osebno imam z aktivisti iz nevladnih organizacij zelo dobre izkušnje in drug do drugega imamo več kot korektne odnose.V mojem prvem mandatu (20002004) so bili ti stiki zelo intenzivni, ker je to sovpadalo s pripravo zakona o istospolnih partnerskih zvezah. V času, ko je bila naša stranka v opoziciji, pa se je ta odnos ošibil in ni bil več tako učinkovit. Zdi se mi, da je bila takrat jeza nevladnih organizacij do levih strank kar precejšnja. Moram pa izreči še eno bolečino: zdi se mi, da nevladne organizacije stranki SD nikoli niso pripisovale vodilne vloge pri projektih, ki so povezane s človekovimi pravicami. Za svoje naravne zaveznike so vedno imeli LDS in zdaj tudi Zares.

Tags from the story
Written By
More from Roman Kuhar

Suzana Tratnik: Lezbični aktivizem po korakih

  Rešitev? Spoštljiva distanca! Suzana Tratnik, Lezbični aktivizem po korakih, *cf., 2013....
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja