Država in homoseksualnost

TEMA

Izseki iz zgodovine srečevanj politike in homoseksualnosti

tema-net

1990 – 1995

Za nova družbena gibanja iz osemdesetih, v okviru katerih je nastalo tudi gejevsko in lezbično gibanje, se je zadnje desetletje 20. stoletja začelo precej klavrno. Neodvisna lista novih družbenih gibanj je na prvih demokratičnih volitvah s sloganom »Politika je preveč resna stvar, da bi jo prepustili resnobni heteroseksualni možatosti. Brez humorja, ironije in drugačnosti politike ni.«, dobila le 0,5% glasov. Nova družbena gibanja, ki so odigrala pomembno vlogo pri prehodu v nov politični sistem, so bila hkrati prva žrtev novega sistema. V ospredje so namreč bolj kot spoštovanje različnosti prihrumele retradicionalizacijske sile z rehabilitirano RKC na čelu in, kakopak, z zahtevo po črtanju pravice do abortusa v novi slovenski ustavi. No, liberalcem je, tudi s pomočjo protesta pred parlamentom in metanjem jajc vanj, abortus uspelo ohraniti v ustavi, eksplicitna omemba spolne usmerjenosti pa je iz 14. (enakost pred zakonom) in 16. člena (začasna razveljavitev in omejitev pravic) izpadla.

metka

Metka Mencin Čeplak

Dr. Metka Mencin Čeplak, ki je bila takrat poslanka ZSMS-LD v parlamentu in je predlagala eksplicitno omembo spolne usmerjenosti v ustavi, se spominja, da se je o njenem amandmaju malo razpravljalo in da tudi mediji o tem niso veliko poročali: »Tisti, ki so bili proti, so preprosto glasovali proti in o tem sploh niso razpravljali. Spomnim se samo ene razprave, v kateri so nasprotniki, med njimi Angelca Žirovnik in Hubert Požarnik, trdili, da spolna usmerjenost ni ustrezen pojem, ker naj bi vključeval tudi pedofilijo, nekrofilijo in podobno. Takrat sem jim rekla, da je to, o čemer govorijo, stvar kazenskega zakonika, da to ni stvar spolne usmerjenosti, pač pa vprašanje moči. Seveda je šlo pri tem s strani nasprotnikov za sprenevedanje in za eleganten izgovor za glasovanje proti.« Angelca Žirovnik se je sploh potrudila, da je spolno usmerjenost – termin, ki takrat ni bil del vsakdanjega govora, kot je danes, a je bil vendarle jasen – zakamuflirala, saj je v parlamentarni razpravi trdila, da spolna usmerjenost pomeni »usmerjenost na otroke, živali in kipe«.

angelca

Angelca Žerovnik

Tudi znotraj levih strank so se pojavile težnje, naj vendarle popustijo pri vprašanju abortusa in spolne usmerjenosti, češ da je za državo vendarle bolj pomembno, da sprejmejo ustavo, kot pa da je v ustavi zapisana pravica do abortusa. »Težko določim, kdaj se je ta boj ‘na žive in mrtve’ glede spolne usmerjenosti zaključil,« pravi Mencin Čeplak. »Verjetno v tistem trenutku, ko smo dobili zagotovilo, da sintagma ‘druge osebne okoliščine’ nedvomno vključuje tudi spolno usmerjenost. Da to popuščanje ni bilo tako usodno, dokazuje tudi dejstvo, da je bil pozneje brez večjih težav sprejet Kazenski zakonik, ki eksplicitno prepoveduje diskriminacijo zaradi spolne usmerjenosti. Sicer pa smo ‘izsilili’, da so v uradno razlago 14. člena ustave zapisali, da med osebne okoliščine, zaradi katerih ni dovoljeno omejevati človekovih pravic, spada spolna usmerjenost. To je bila varovalka, ki pa je ne bi bilo, če ne bi takrat pri tem vztrajali.«

Prve pobude za spremembo Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih so nastale že leta 1993, ko je Sandi Perdih s svojim partnerjem vložil pobudo za presojo ustavnosti tega zakona, vendar je Ministrstvo za družino menilo, da njuna pobuda ni upravičena in jo je zato zavrglo. Leta 1995 je spremembo Zakona o zakonski zvezi predlagal Urad za žensko politiko, vendar je pobuda ostala v predalu takratne ministrice za delo, družino in socialne zadeve Jožice Puhar.

Nacionalna in lokalna ljubljanska politika se je v tem času večkrat spotaknila ob homoseksualnost. Ljubljanski mestni svet je na primer leta 1991 prenehal s financiranjem glbt-revije Revolver, češ da gre za »pornografsko revijo«, leta 1994 so preprečili praznovanje desete obletnice gibanja na Ljubljanskem gradu, še najbolj zgovorna pa je tišina takratnega predsednika republike Milana Kučana, ki ni želel dati intervjuja za Revolver, češ da je, kot je sporočila njegova predstavnica za medije, homoseksualnost »preveč obrobna tema, preveč specifična, da bi se predsednik z njo ukvarjal«.

1996 – 2001

tatjana

Tatjana Greif

Tatjana Greif in Nataša Velikonja sta med decembrom 1995 in marcem 1996 intervjuvali prvake in prvakinje tedanjih političnih strank. Odzvale so se vse povabljene stranke, razen Slovenske ljudske stranke. Odgovore sta objavili v reviji Revolver (marec-maj 1996) pod naslovom Uradna stališča političnih strank v Sloveniji do vprašanja istospolne usmerjenosti. Leve stranke so bile takrat zadržane, a načeloma so podpiral pravno regulacijo istospolnih partnerstev, nekatere druge pa so producirale govor, ki je tudi danes zelo aktualen. Nada Skuk iz Slovenskih krščanskih demokratov je na primer trdila, da ne moremo govoriti o istospolnih družinah, saj je družina oče in mati in otrok, njen namen pa »nadaljevanju rodu, nadaljevanje človeka in to je možno samo v primeru, da nastane dvospolna združitev – da se razmnožujemo, čisto primitivno rečeno.« Podobno je menila tudi Aleksandra Forte (Socialdemokratska stranka Slovenije), saj je trdila, da je »po strokovni plati dovolj utemeljenih trditev, da okolje istospolnih partnerjev ni najbolj primerno za to, da bi otrokom omogočilo najboljše pogoje.« Zanimivo je, da je Jelinčič takrat dejal, da njegova stranka podpira ureditev porok istospolnih partnerjev, danes pa trdi, da bo stranka to podprla, če bo homo poroke podprla tudi cerkev.

nada

Nada Skuk

Tatjana Greif je v intervjuju za Narobe povedala, da so bili »intervjuji nekakšno sondiranje terena, prepoznavanje mentalne klime in stanja duha v odnosu do človekovih pravic gejev in lezbijk. Izkazalo se je, da so bili tudi ogrevanje za tek na dolge proge.« Na vprašanje o spremembi političnih stališč intervjuvancev, je odgovorila, da je danes na področju manjšinskih politik zelo navzoče forsiranje hierarhije pravic.

Tatjana je bila tudi v prvi sestavi komisije za pripravo zakona o registraciji v letih 1997-1998. Predsednik komisije je bil dr. Karel Zupančič s Pravne fakultete Ljubljana, ostali člani so bili dr. Vesna Rijavec in dr. Matjaž Tratnik, oba s Pravne fakultete Maribor, Bernard Rojnik (Center za mentalno zdravje), Vera Kozmik (Urad za žensko politiko), dr. Metka Mencin Čeplak in Anton Bricman. Pravniška struja je zagovarjala konservativno stališče, v zakon je hotela celo zapisati izrecno prepoved posvojitve otrok za istospolne pare, kar je ostalim članom komisije uspelo preprečiti. »Prvi uradni predlog je spisala Pravna fakulteta v Mariboru, ki pa je bil, milo rečeno, katastrofalen,« je še dodala Tatjana Greif, ki je leta 2002 vložila tudi pobudo za presojo ustavnosti 3. in 16. člena ZZZDR – ustavno sodišče je po več letih molka šele septembra 2005 odločilo, da njenega primera ne bo obravnavalo, ker je bil medtem sprejet Zakon o registraciji istospolne partnerske skupnosti.

Leta 2001 je potekal sramotni referendum OBMP, na katerem so se volivci odločili, da so do oploditve z biomedicinsko pomočjo upravičene le ženske v heteroseksualnem razmerju, ki brez tega medicinskega posega ne morejo zanositi. Med političnimi razpravami je bilo slišati veliko žaljivih stališč o lezbijkah, ki bi se želele oploditi, o grdih ženskah in invalidkah ter o tistih zdravih ženskah, ki nočejo zanositi po edini »naravni« poti – v odnosu z moškim.

Leto 2001 je bilo ustanovljeno tudi neformalno združenje različnih družbenih gibanj UZI-Urad za intervencije. Prve akcije so opozarjale na slabe razmere ilegalnih prebežnikov in iskalcev azila ter z njimi povezanim sovražnim govorom v medijih. bUZI – gejevska in lezbična sekcija UZI-ja – se je oblikovala v juniju, po dogodku pred lokalom Cafe Galerija, v katerem so vstop v lokal preprečili pesnikoma Branetu Mozetiču in Jeanu-Paulu Daoustu, češ »da ta lokal ni več za take«, in organizirala prvo gejevsko in lezbično parado ponosa. Pohod, imenovan Obvoznica mimo nestrpnosti, se je zgodil 6. julija, na njem so sodelovali tudi v Ljubljani živeči Afričani, žrtve nedavnega uličnega napada skinov, Amnesty International, Mirovni inštitut, Društvo za nenasilno komunikacijo in YHD – Društvo za kulturo in teorijo hendikepa. Predstavniki GLBT skupin so poslali odprto pismo ljubljanski županji Viktoriji Potočnik z zahtevo, naj obsodi diskriminacijo pred lokalom Cafe Galerija. V uradni izjavila je županja dogodek »obžalovala«, 25. julija pa je povabila delegacijo gejevskih in lezbičnih organizacij na Magistrat, kar se je zgodilo prvič.

2002 – 2006

Začetki novega tisočletja predstavijo nov val družbeno-politične homofobije, ki se je manifestirala skozi različne dogodke in iniciative. Med njimi velja izpostaviti  že omenjeni referendum o umetnem oplojevanju, incident pred Cafe Galerijo, izbruh homofobije ob zmagi transvestitskega tria Sestre na EMI in nenazadnje mučen in dolg proces priprave zakona, ki bi enakopravno urejeval istospolne partnerske skupnosti.

S povečanjem vidnosti gejevske in lezbične skupnosti in z zahtevami, ki jih skupnost postavlja, se veča tudi težnja po prepoznavnosti kršitev pravic istospolno usmerjenih. Pritisk na državo, ki ga omogoča pogost, predvsem pa za razliko od preteklosti, sedaj javno izpostavljeni, mačehovsko-homofobični odnos družbe, politike in politikov, je kontinuiran, v nekaterih primerih strateško zastavljen. Skupnost ne več dopuščala, da bi se homoseksualnost še naprej potiskala v sfero zasebnosti. Zasebno tokrat odločno postane politično: lezbična in gejevska skupnost je v tem času doživela svoj prvi uradni sprejem v uradu predsednika državnega zbora, parada ponosa je pridobila jasno politično podporo nekaterih lokalnih in tudi državnih politikov in predstavnikov oblasti, o urejanju položaja istospolno usmerjenih pa so se začeli vedno bolj jasno izrekati tudi politiki, predvsem v času pred volitvami.

poslanci

alenka

Alenka Kovšca

Izven okvira »enkratnih« pretresov so dolgotrajne zahteve po zakonski ureditvi položaja istospolno usmerjenih le dosegle svoj namen. Leta 2002 je državna sekretarka Alenka Kovšca opozorila na razkol v pravni stroki s področja družinskega prava, ki noče sodelovati pri pisanju zakona o partnerskih skupnostih. Po daljšem prelaganju se je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve le odzvalo in z ustanovitvijo ekspertne skupine, v kateri sodelujejo predstavniki glbt-društev, odprlo možnost izdelave novega predloga. Kovšca je na prvem sestanku ekspertne skupine predlagala, da se raznospolna in istospolna partnerstva izenačijo, le pravico do posvojitev naj bi izključili iz zakona, saj naj bi ta sicer ogrozila celoten zakon. Ekspertna skupina se je »s stisnjenimi zobmi« strinjala s predlogi, ki naj bi bil politično pragmatičen, čeprav so nekateri vendarle predlagali, da naj v zakon vključijo vse pravice, izločijo pa naj se šele, če bodo to v parlamentu zahtevali. Prevladala je politično pragmatična odločitev in leta 2004 je bil tako v vladno proceduro vložen nov predlog zakona o istospolni partnerski skupnosti, ki vključuje enake pravice in dolžnosti, kot jih imajo raznospolni partnerji, razen posvojitve otrok.

Na eni od mnogih okroglih miz, organiziranih na to temo leta 2002 je tudi državna sekretarka Alenka Kovšca omenila, »da je pravico do posvojitve otrok nesmiselno zahtevati, ker Slovenija na to še ni pripravljena«. Dodala je, »da reakcije v parlamentu glede njenih prizadevanj za sprejem zakona niti niso tako negativne, kot bi si kdo mislil. Zakon naj bi bil namreč precej nesporen in neproblematičen, zato bi ga bilo možno izpeljati kljub pričakovanim nasprotovanjem desnih strank.« Leta 2004 se je izkazalo, da zakona vendarle ne podpira celotna koalicija, saj je stranka SLS, ki je takrat v vladi, menila, da sklenitev istospolnega partnerstva ni človekova pravica.

Diskrepanco med začetnim optimizmom na eni strani ter neslavnim propadom zakona, ki je v parlamentu sicer doživel prvo branje in bil v tem koraku tudi potrjen, je Kovšca na okrogli mizi o homofobiji maja letos pojasnila z ugotovitvijo, da obstaja velika razlika med političnim programom stranke in osebnimi stališči ljudi v strankah. »Politični program se namreč sprejema s konsenzom, ko pa sem se na konkretnem uveljavljanju zakona o istospolni partnerski skupnosti srečala s konkretnimi ljudmi, konkretnimi vprašanji ter konkretno iniciativo, da se to vprašanje reši, pa se je izkazalo, da je zadeva popolnoma drugačna od političnega programa

Nova, desna vlada je jeseni leta 2004 zavrgla predlog Zakona o istospolni partnerski skupnosti in brez pravega dialoga s ciljno skupino oblikovala novo »rešitev«. Junija 2005 je parlament potrdil Zakon o registraciji istospolne partnerske skupnosti (ZRIPS) in pred gejevsko in lezbično skupnostjo je nov izziv, s katerim se spopadamo še danes. A če bo res, kar vlada napoveduje v času pisanja tega članka, potem bo problem takorekoč rešen, ko boste tale članek brali. Je res? Ali pa so nas spet žejne peljali čez vodo?

Suzana Tratnik, Jasna Magić, Roman Kuhar
Tags from the story
Written By
More from Uredništvo

Autumn Leaves & House Beats

Kulturni center Q (Klub Monokel in Klub Tiffany) Vabi v petek, 08.10.2010,...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja