III. strokovno srečanje na področju transspolnosti – TransMisija III

Foto: Rebeka Bernetič/Arhiv Zavoda TransAkcija

16. novembra se je v Mestnem muzeju Ljubljana odvilo že tretje strokovno srečanje na temo transspolnosti, ki se je osredotočalo na povezovanje delovanja akterk_jev na področju transspolnosti, transseksualnosti in cisspolne nenormativnosti. Udeleženci_ke so se tokrat osredotočile_i na dve področji, pravno ureditev človekovih pravic transspolnih oseb s poudarkom na pravnem priznanju spola ter na transspolnost v mladinskem formalnem in neformalnem izobraževanju v Sloveniji. Strokovno srečanje je organiziral Zavod Transfeministična Iniciativa TransAkcija v sodelovanju s Transgender Europe – TGEU ter s finančno podporo Mestne občine Ljubljana, Veleposlaništva ZDA v Ljubljani, Lezbične fundacije za pravičnost Astrea in Evropske komisije.

Tretje strokovno srečanje se je začelo z uvodnimi nagovori predstavnikov_ic organizacij, ki so omogočile posvet. Najprej smo lahko slišale_i dr. Simono Topolinjak, višjo svetovalko na Oddelku za zdravje in socialo pri Mestni občini Ljubljana, ki je poudarila pomen takšnih srečanj, saj dvigujejo raven ozaveščenosti glede tematike transspolnosti, s tem pa znižujejo strah, predsodke in nevednost med ljudmi na tem področju. Veliko vlogo pri ozaveščenosti imajo prav nevladne organizacije, kot je Zavod TransAkcija.

Pravice transspolnih oseb so človekove pravice

Za njo je mag. Elizabeth Mader, predstavnica Veleposlaništva ZDA v Ljubljani izpostavila, da so pravice transspolnih oseb človekove pravice. Dodala je, da čeprav se zdi, da prihajajoča administracija LGBT-osebam morda ne bo preveč naklonjena, da s tem, ko so kršene in zmanjšane pravice določene manjšine, so kršene pravice celotne družbe in njenim predstavnikom_icam. Omenila je tudi misel Fredericka Douglasa: Brez boja ni napredka.

Temu je sledil govor mag. Anje Koletnik, direktor_ice Zavoda Transfeministična Iniciativa TransAkcija, ki je na kratko povzel_a predhodna srečanja. Dejal_a je, da je bilo prvo srečanje namenjeno predvsem solidarnosti, drugo legitimaciji in pravnemu priznanju spola, tretje, sedanje srečanje pa je namenjeno naslavljanju pravic transspolnih oseb in sprejemanju transspolnih oseb v širši skupnosti.

Pravno priznanje spola v Evropi 

Foto: Rebeka Bernetič/Arhiv Zavoda TransAkcija
Foto: Rebeka Bernetič/Arhiv Zavoda TransAkcija

Uvodnim nagovorom je sledil strokovni sklop. Najprej smo si ogledali_e izsek »Kako pomembno je zate pravno priznanje spola?« iz dokumentarnega filma Transspolna življenja v Sloveniji (2016), režiserke Michelle Emson in producentk_ov Anje Koletnik ter Ane Grm. V kratkem odlomku smo lahko slišali_e spregovoriti Anjo Koletnik o tem, zakaj je pomembna ureditev pravnega priznanja spola, slišali pa smo tudi transspolne osebe, kot so npr. Salome, ki je izpostavila svoje konkretne izkušnje pri prestopanju meje iz Slovenije na Hrvaško in obratno.

To se je kasneje v pogovoru o pravnem priznanju spola v Evropi med Evo Gračanin z Noahom Keuzenkampom, oblikovalcem in izvajalcem usposabljanj za organizacije pri Transgender Europe – TGEU s primeri dobrih praks izkazalo kot eden od pomembnih vidikov. Namreč, za transspolne osebe so v njihovem vsakdanjem življenju pomembni identifikacijski dokumenti, ki odražajo njihovo spolno identiteto, ko morajo iti denimo po pošto, se vpisati na fakulteto, prestopiti mejo, iti k zdravnici_ku … Ob vseh omenjenih primerih se zato lahko pojavijo zagate, težave in problemi, ki nastanejo, če se spolna identiteta osebe ne ujema z identifikacijskimi dokumenti oziroma je precej neprijetno, če je treba vedno znova razlagati, zakaj ima nekdo dve npr. dve številki EMŠO, ki se nanašata na pripisani in dejanski spol. Ureditev pravnega priznanja spola, ki temelji na samoidentifikaciji je zato pomembna.

Keuzenkamp je omenil tudi, da rezultati raziskave EU o tem* razkrivajo, da 87 % vprašanih transspolnih oseb iz Evrope meni, da bi jim enostavni postopki pravnega priznanja spola olajšali vsakdanje življenje. Samoidentifikcija je še zlasti pomembna zato, ker bi se na ta način ločilo vtikanje države v zasebno življenje posameznika_ice: se pravi, kako se ta počuti, misli o sebi in definira svoj spol, spolno identiteto in spolno usmerjenost, ne da za to potrebuje mnenje zdravnice_ka in psihiatra_inje, ki potrdi ter odobri potrebo po potrditvi spola ter s tem omogoči postopek pravnega priznanja  spola oz. spremembo identifikacijskih dokumentov. Ta slaba praksa je še vedno prisotna v velikem številu držav članic EU.

Primeri dobrih in slabih praks

Glede na to, katere države omogočajo pravno priznanje  spola glede na samoidentifikacijo, je Keuzenkamp opredelil primere dobre ali slabe prakse. Kot primere dobre prakse je omenil Irsko, Malto, Norveško in Kolumbijo (slednja sicer ni evropska, ampak latinskoameriška država). Od vseh omenjenih predstavlja najboljši primer dobre prakse, Malta, kjer lahko posameznik_ica pravno prizna spol na osnovi samoidentifikacije, pri čemer ne potrebuje nobenih potrdil od nikogar (to velja tudi zaporniki_ice, imigranti_ke, gibalno in senzorno ovirane osebe itd.) Poleg tega imajo poleg možnosti binarne izbere spola, moški, ženska, izbrati še spol x ali pa celo nobenega. Kot primer dobre prakse je omenil tudi Norveško, kjer lahko transspolna oseba zaprosi za pravno priznanje spola prek spleta. Iz upravne enote pa mu_ji nove identifikacijske dokumente pošljejo kar na dom.

Omenil je tudi nedavno pravno spremembo v Franciji, po kateri lahko transspolne osebe pravno priznajo svoj spol na podlagi samoidentifikacijo. Prav tako se transspolnim osebam ni treba sterilizirati, kakor je bilo to potrebno doslej, vendar pa se morajo vseeno spopasti z upravno-administrativnim državnim aparatom, saj morajo pravno priznanje spola urediti na sodišču. To lahko pri transspolnih osebah ponovno povzroči določeno ‘tesnobo’, zadržke in vprašanja: je to povezano z dodatnimi finančnimi stroški, je za to potrebno najeti odvetnico_ka, moram pred sodnikom_ico zagovarjati svojo potrebo in željo ipd.

O preostalih državah EU pa je dejal, da capljajo daleč zadaj za omenjenimi primeri in so v tem primeru precej bolj ‘nazadnjaške’, kakor bi si lahko predstavljale_i sodobno, progresivno Evropo, čeprav si trenutno kar dvajset držav EU prizadeva za odpravljanje čim večjega števila pravnih (in medicinskih) ovir, da bi v lahko omogočile_i pravno priznanje spola le na osnovi samoidentifikacije. Na Švedskem npr. lahko transspolne osebe vložijo zahtevek za finančno kompenzacijo zato, ker so jim bile kršene človekove pravice, ko so morale skozi ponižujoče postopke vsiljene sterilizacije, ločitve, razkritja na delovnem mestu.

Najpogostejši, sicer neosnovan protiargument samoidentifikaciji je, da bi to določene osebe lahko zlorabljale v nepoštene namene (da bi nekdo, ki je npr. moški in je zagrešil kriminalno dejanje, zaprosil za pravno priznanje spola in tako prišel_a npr. v ženski zapor); pa seveda, da bi se to preveč razpaslo med ljudmi in uničilo ‘tradicionalno’ družbeno ‘tkivo’, hkrati pa bi omogočili, da bi tudi otroci transspolnih otrok sami postali transspolni. Neosnovan protiargument, ki ga poznamo že iz boja za pravice LGB-oseb.

Pravno priznanje spola v Sloveniji

Foto: Rebeka Bernetič/Arhiv Zavoda TransAkcija
Foto: Rebeka Bernetič/Arhiv Zavoda TransAkcija

V tej maniri je sledila predstavitve slovenskega primera pravne ureditve spola. Ana Grm iz Zavoda TransAkcija je predstavil_a  publikacijo Pravno priznanje spola v Sloveniji – Smernice za uresničevanje spoštovanja človekovih pravic transspolnih in cisspolno nenormativnih oseb. Pri tem je izpostavil_a, da v Sloveniji na pravno priznanje spola vplivajo naslednji dejavniki oziroma osebne okoliščine: spolna identiteta, spolni izraz (zunanja manifestacija spolne identitete osebe), spolne karakteristike in seveda zdravniško mnenje, ki transspolno osebo patologizira. Kajti praksa je pokazala, da je za začetek postopka pravnega priznanja spola potrebno potrdilo psihiatra_inje, kar pa ni v skladu s človekovimi pravicami ter sodobnimi smernicami in praksami pravnega priznanja spola. Pravilnik o izvrševanju zakona o matičnem registru namreč pravi, da je za pravno priznanje spola potrebno potrdilo pristojne zdravstvene ustanove ali zdravnika, iz katerega je razvidno, da je oseba spremenila spol (37. člen). Pri tem sprememba spola ne pomeni nujno že opravljenega operativnega posega za telesno potrditev spola ali jasno izražene želje po kakršnemkoli operativnem posegu.

Zavod TransAkcija si zato prizadeva za ločitev med medicinskim in pravnim vidikom ter za ureditev področja pravnega priznanja spremembe spola za transspolne osebe zgolj na podlagi samoidentifikacije ter s tem depatologiziralo transspolnost. Prav tako bi se ohranile že sklenjene zakonske zveze. Za dostop do pravnega priznanja spola pa naj ne bi bilo starostnih omejitev.

Prav tako si prizadevajo za pravno piznanje nebinarnih spolnih identitet, pa tudi vključevanje interseksualnosti in interseksualnih oseb, ki se jih pogosto izpušča iz razprav in onemogoča njihove pravice. Največja težava pri interseksualnih osebah je, da se jim na silo in arbitrarno določi spol, ne da bi se jih sploh lahko vprašalo, kaj šele z njimi posvetovalo. Ana je zaključil_a, da bi se morale_i s pravnim priznanjem spola na osnovi samoidentifikacije pravzaprav veseliti raznolikosti, ki nas bogati, namesto da se je bojimo. Med ljudmi pa se širi napačno prepričanje, da bo to povzročilo porast števila transspolnih oseb in da bodo otroci transspolnih staršev sami prav tako postali transspolne osebe.

Upravni vidik pravnega priznanja spola v Sloveniji

Za predstavitvijo Ane je sledila kratka predstavitev dr. Bojana Zadravec, predsednice Združenja upravnih delavcev Slovenije, ki je predstavila upravni vidik urejanja pravnega priznanja spola v Sloveniji. Dejala je, da si na evropski ravni  v Evropski zvezi matičarjev_k prizadevajo za določene spremembe na področju pravnega priznanja spola, a opažajo, da se zadeve le počasi premikajo. Poleg tega pa je iz sedanje zakonodaje in trendov opaziti tendenco zakonodajalk_cev po nenehnem vtikanju v naše ime, spol, partnerske zveze in na splošno v našo zasebnost. Vprašala se je tudi, ali je za matičarke_je pomemben podatek o našem spolu? Njen odgovor je, da ni, a to bi veljalo v primeru, ko bi bili vsi spoli izenačeni, a dokler imamo še vedno binarni sistem označitve spolov, je zaenkrat pomembna sedanja (u)pravna ureditev, čeprav imamo vse_i enake pravice ne glede na spol. Sicer pa meni, da bi se glede omogočanja pravnega priznanja spola v Sloveniji lahko zgledovale_i po odlični evropski zakonodaji na tem področju.

Kar se tiče konkretnega postopka spremembe spola (takšna je namreč pravna dikcija), mora posameznik_ica stopiti do informacijske pisarne na upravni enoti in zaprositi za srečanje s pristojno zaposleno osebo. Omenjena_i zaposleni_a nato lahko tudi na zapisnik vloži uradno vlogo za spremembo spola, temu pa se priloži zdravniško potrdilo, ki potrjuje spremembo spola posameznika_ice (ki ga izda psihiater_inja in ne pomeni nujno, da je oseba deležna hormonske terapije ali kakršnihkoli operativnih posegov). Nov identifikacijski dokument se izda v 15-ih dneh. Na to ima posameznik_ica še 15 dni časa, da se lahko pritoži, če dokument ni v skladu z želenim.

A po njenem mnenju se največja krivica glede priznanja spola v Sloveniji dogaja interseksualnim osebam, ki ne le, da se ne morejo same odločiti o svojem spolu, ampak jim tudi naš binarni sistem ne omogoča zapisa njihovega spola, ki ne sodi v binarni spolni sistem. Sistem določanja enotne matične številke (EMŠO) namreč ne omogoča ne tretje ne četrte možnosti, saj je sistem zgrajen tako, da prvih šest mest  EMŠA zapolnita datum in letnica rojstva osebe. Nadaljnja tri mesta so rezervirana število, ki določa ženski ali moški spol. Ko bomo EMŠO oz. matični register ustrezno priredie_li še preostalim spolom in spolnim identitetam, bomo lahko izdajali tudi temu primerne dokumente.

Izkušnje transspolnih oseb v (ne)formalnem izobraževanju

V zadnjem delu III. strokovnega srečanja TransMisija III pa smo lahko prisostvovale_i panelu: Transspolnost v mladinskem formalnem in neformalnem izobraževanju z naslednjimi govorke_ci: red. prof. dr. Milica Antić Gaber iz Oddelka za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Mark Užmah, transspolna oseba, Ani Klobučar, transspolna oseba, Katja Sešek, socialna delavka in mladinska delavka, Urša Posavec, srednješolska učiteljica angleščine.

Foto: Rebeka Bernetič/Zavod TransAkcija
Foto: Rebeka Bernetič/Zavod TransAkcija

Najprej sta o svojih osnovno- in srednješolskih izkušnjah, pa izkušnjah na fakulteti spregovorila  Mark Užmah in Ani Klobučar. Oba sta izkušnje v osnovni in srednji šoli doživljala na malo drugačen način. Užmah je tako dejal, da se je v osnovni šoli sprva prilagodil družbenim vlogam in imel npr. dolge lase, zato nihče niti ni menil_a, da je transspolna oseba, in ga zato nihče ni zbadal_a.  Poleg tega je (bil) precej tekmovalnega in športnega duha. In ko je kot ena od redkih, takrat še pripoznan kot dekle, igral nogomet s fanti, si ga fantje zaradi zagnanosti, borbenosti in moči niso niti upali zasmehovati ali pretirano zbadati. V prvem in drugem letniku srednje šole pa se je postrigel in identificiral kot lezbijka, saj drugih identitet niti ni poznal, na fakulteti pa kot transspolni moški.

Na drugi strani pa so Klobučarja precej zasmehovali in ga že v osnovni šoli klicali fantek. A ko je bil v srednji šoli, je obiskoval judo, kjer ga je nek fant vztrajno klical ‘Anže’. A po tem, ko se je dvakrat spopadel s tem fantom in ga premagal v dvoboju, se je denimo nehal norčevati iz njega. Klobučar se je v srednji šoli razkril kot lezbijka, zato so vse_i pač menile_i, da je butch, na fakulteti pa je spoznal, da obstaja več različnih spolnih identitet ter ugotovil, da je pravzaprav transspolna oseba, ki mu ustrezajo večinoma moški zaimki..

Kot transspolni osebi sta se razkrila šele na fakulteti (oba obiskujeta na Filozofsko fakulteto). Užmah je dejal, da se je v prvem letniku razkril najprej trem profesoricam: poslal jim je e-mail, v katerem se jim je predstavil s svojim imenom Mark in jih prosil, da naj zanj uporabljajo moški zaimek, nato pa jih je vprašal, ali bi se o tem rade pogovorile z njim. Sprejele so njegovo prošnjo glede uporabe imena, zaimka in se z njim tudi pogovorile. To ga je opogumilo, da se je nato razkril še eni sošolki in nato malo več sošolkam_cem. Klobučar se je prav tako razkril šele na fakulteti, najprej trem sošolkam. Ena od sošolk je njegovo razkritje sprejela kot nekaj povsem običajnega, dvema pa je moral malo bolj razlagati in pojasnjevati svojo situacijo transspolne osebe.

Oba pa sta se opolnomočila, opogumila in se še bolj sprejela kot transspolni osebi prek neformalnega izobraževanja in delavnic, ki jih ponujata organizaciji Legebitra in Zavod TransAkcija, kjer se počutita resnično varna in sprejeta, da sta lahko to, kar sta. Skupaj se udeležujejo tudi različnih podobnih srečanj v tujini (kot zelo zanimivo in presenetljivo sta omenila izkušnjo v Malagi, Španija, kjer so bili precej ‘konzervativni’ in nepripravljeni na transspolne osebe).

Prof. Antić Gaber je govorila o moči izobraževanja in o tem, da se tudi sama še vedno uči in izobražuje, tudi na področju transspolnosti. Spregovorila je o svojih izkušnjah pripadnice manjšine, ki jih je doživela kot hči priseljenk_cev iz ene ob bivših jugoslovanskih republik, in kako se je soočala s tem, kakšne predsodke so imele_i do nje kot ženske in njenega telesa, zato si je prizadevala ustanoviti predmet študije ženske in spol. Poleg tega imajo na oddelku tudi gejevske in lezbične študije (predava izr. prof. dr. Kuhar); zato je na oddelku za sociologijo na splošno precej odprto in strpno ozračje do vprašanj spola, spolnih identitet in spolne usmerjenosti.

Na fakulteti pa opaža, da je tega najmanj na oddelkih za pedagogiko in psihologijo, kjer bi pravzaprav morale_i biti veliko bolj inkluzivne_i in strpne_i. Prvič zato, ker na enem oddelku vzgajajo nov, mlad pedagoški kader, na drugem pa se ukvarjajo s človekovo osebnostjo, razvojem in duševnostjo. Poleg omenjenih oddelkov, se ji zdi, da so enako premalo progresivne_i in inkluzivne_i tudi na Pravni fakulteti (čeprav se je na pravni fakulteti izobrazila že tretja generacija prostovoljk_cev v Pravni svetovalnici LGBT), Pedagoški in Medicinski fakulteti. Meni, da bi se morale_i za večje in bolj sistemske spremembe ter primerne rešitve usmeriti na omenjene fakultete in si tam prizadevati tako za spremembo, kakor za njihovo strokovno sodelovanje tako, da bi naredile_i seminarje za poučevanje pedagoških delavk_cev in preostalih profesoric_jev v obliki ozaveščanja o vsebinah spola in spolne identitete, ki naj jih prenesejo naprej na študente_ke.

Foto: Rebeka Bernetič/Zavod TransAkcija
Foto: Rebeka Bernetič/Zavod TransAkcija

Srednješolska učiteljica angleščine, Urša Posavec pa je govorila o svojih izkušnjah z učenci_kami pri urah angleščine, kjer se vsakemu novemu razredu najprej predstavi tako, da jih povpraša, ali kdo od njih želi, da ga_jo kliče po drugačnem imenu in z drugačnim zaimkom, kot sta predvidena v dokumentih: se pravi, da jim da to možnost ter jim omogoči, da so lahko to, kar so, kakor se počutijo in samoidentificirajo. Do zdaj se še ni zgodilo, da bi si kdo želel_a, da uporablja drug zaimek, le neko  dekle je želelo, da jo kliče z drugim imenom. Hkrati pa skozi vaje, seminarske naloge in snov obdelujejo tudi različne spole, spolne identitete in spolne usmerjenosti, pa teme feminizma, transspolnosti, kar učence_ke spodbudi, da k njej pridejo po nasvete glede dilem o njihovi spolni usmerjenosti ali pa se ji izpovejo, jo povprašajo za mnenje o omenjenih, tudi ponujenih temah. Dejala je, da njene izkušnje pogosto kažejo, da je za učence_ke najpomembnejše, da jih zgolj razume in sprejme. Kar se tiče pa transspolnosti in uporabe spolno nevtralnih WC-jev, pa je povedala, da so bile_i na njihovi šoli primorane_i v spolno nevtralne WC-je zaradi prostorske stiske, ne pa zaradi kakšnega premisleka ali sistemske ureditve na šoli. Prvi dve leti je bilo precej začudenja in vprašanj, kasneje pa so se tako učenci_ke kakor učitelji_ce na to navadile_i.

Predstavila se nam je tudi Katja Sešek, socialna delavka in vodja mladinskih delavnic na področju neformalnega izobraževanja, na katerih udeležence_ke ozavesti in opolnomoči za različne teme na področju spola, spolnih identitet, spolnih usmerjenosti. Udeležencem_kam ponavadi predoči tako svoje znanje kot veščine in izkušnje. Eden od prvih izzivov, s katerim se udeleženci_ke  delavnice soočijo pa je, da ves čas uporablja ženski slovnični spol, čeprav so na delavnici prisotni tudi moški: zanimivo pa je, da se čisto vedno nekdo nad tem pritoži. Pri tem jim pojasni, da s tem prevprašuje jezikovno normo, ki kot spolno nevtralen določa moški slovnični spol. Ponavadi deluje kot interaktivna in sodelovalna trenerka ter kot povezovalni člen in ne  kot neke vrste avtoriteta, ki bi želela vsiljevati svoje znanje in izkušnje.

Sistemsko urejanje nerešenih vprašanj v povezavi s transspolnostjo

Na koncu pa je bilo na vrsti še nekaj vprašanj iz občinstva, pri čemer so glavnino vprašanj namenile_i temam, kot so, kako se lotiti problema ozaveščanja o spolu in spolnih identitetah na sistemski ravni, predvsem v izobraževalnem procesu, in kako se lotiti vprašanja pravnega priznanja spola. Odgovora na omenjeno, če na kratko povzamemo, sta, da bi bilo treba organizirati sistemsko izobraževanje učiteljev_ic in mladinskih delavcev_k in se povezati s pravnimi strokovnjaki_njami, da se spremeni 37. člen Pravilnika o izvrševanju zakona o matičnem registru, tako da se odstrani vtikanje medicine v zadeve zasebne narave, saj je za pravno priznanje spola dovolj le samoidentikacija. Trenutno gre le za že omenjeno spremembo 37. člena Pravilnika o izvrševanju zakona o matičnem registru, ne pa oblikovanje posebnega zakona, ki bi to celovito in sistemsko urejal pravice transspolnih oseb.

Lahko rečemo, da smo s strokovnim srečanjem v celoti zadovoljne_i. Udeležencev_k je bilo veliko, gostje pa zanimive_i, polne_i znanj, izkušenj in različnih predlogov, pa tudi občasnega humorja ni manjkalo. Teme, ki so jih pokrivali_e, so bile predstavljene tako iz osebnih izkušenj, kakor tudi iz teoretske in praktične ravni, predočene pa iz pravnega, upravnega, sociološkega in pedagoškega (formalnega in neformalnega) vidika.

_____________________________________

* European Union Agency for Fundamental Rights: Being Trans in the EU, Comparative Analisys of the EU LGBT Survey Data (2014). Dostopno na: http://tgeu.org/wp-content/uploads/2015/02/FRA-Being-Trans-in-the-EU-Summary-of-Report.pdf

Objavljeno v
More from Katarina Majerhold

“Enake pravice do zdravniških storitev za vse mora biti cilj!”

Intervju z Oddvarjem Thorbjørnsenom Faltinom, predstavnikom Urada zastopnika pacientovih pravic mestne občine Osla...
Preberi več