DRUŽINA
400 mavričnih balonov
V čudovitem parku nekje na obrobju Maraisa, slovite gejevske četrti Pariza, v poletnem vremenu, res ni težko pisati tega poročila. Sedim na mehki zeleni travi, nasproti mene pa velik svetleči reklamni napis: Evropski dnevi homodružin. Na plakatu je ilustracija dveh staršev istega spola z dvema otrokoma. Eden od njiju sprašuje: »Zakaj ne moremo biti normalna družina?« In njegova sestrica dodaja: »Ja, pa res, zakaj ne moremo tudi mi imeti psa?!« Plakat opozarja na prvo srečanje mavričnih družin, ki se je v Parizu odvijalo 17. in 18. septembra. Na srečanje so bili povabljeni tudi nekateri politiki in ko je dogodek postal javno znan, so organizatorji presenečeno ugotovili, da je bilo nekaj nepovabljenih (tudi desničarskih) politikov užaloščenih, ker bi tudi sami radi podpri mavrične družine. Biti zraven homodružin je očitno šik …
Srečanje, ki se ga je udeležilo 500 ljudi in ga je pripravilo Francosko združenje gejevskih in lezbičnih staršev in bodočih staršev, je bilo popoln uspeh. O njem so nenazadnje poročali vsi osrednji francoski mediji. Dvodnevno srečanje je potekalo pod okriljem NELFE (Mreža evropskih združenj lgbt-družin), ki trenutno povezuje 17 združenj iz evropskih držav, med njimi tudi domačo Rozalijo. Cilji NELFE, ki se je oblikovala na konferenci lgbt-družin lani oktobra v Ljubljani, so osveščanje javnosti o mavričnih družinah in predvsem boj za pravice teh družin na evropski in nacionalni ravni. Pri tem so jo podprli tudi nekateri politiki, na primer Jean Marie Cavada, francoski evroposlanec, ki se je javno zavzel za pravno in simbolno enakost vseh družin, tudi mavričnih. Organizatorjem je torej uspelo tisto, kar je morda najlažja pot do pozitivnega političnega odziva: oblikovalce javnih politik postaviti v položaj, v katerem ne morejo drugače, kot da se pozitivno odzovejo na zahteve po pravni enakosti.
Miguel Vale de Almeida, parlamentarec iz Portugalske, je izpostavil, da je še posebej pomembno, kako izbiramo strategije boja. Največ je odvisno prav od politične kulture v posamezni državi. S tem so se strinjali tudi govorci iz Španije, ki so pokazali, koliko je mogoče spremeniti zgolj z implementacijo pravih zakonov, ne glede na to, kakšno je javno mnenje: v nasprotju z diskurzom, ki ga poznamo pri nas, so se sodelujoči politiki strinjali, da je zakon tisti, ki mora hoditi pred družbenimi spremembami in ne obratno. (Nenazadnje so bili v Franciji pred časom proti kontracepciji in proti ukinitvi smrtne kazni, vendar na srečo tega takratni predsednik Mitterrand ni upošteval.) Enak sklep so sprejeli tudi govorci na ‘pravniški’ okrogli mizi. Ti so še posebej izpostavili vprašanje prostega gibanja v EU in problematiko neprenosljivosti statusov med državami članicami. Strinjali so se, da je vprašanje ureditve pravnega položaja vseh družin, vprašanje socialne kohezije in da je diskriminacija na osnovi družinskega statusa nedopustna. Vprašanje, ki je krožilo med občinstvom, med ljudmi iz vsaj deset evropskih držav, ki so se konference udeležili, torej ni bilo: si gej/lezbijka, imaš/nimaš otrok, ampak: si tudi ti diskriminiran(a)?
V takšnem toku je potekal tudi drugi dan srečanja, ko so bile v ospredju izkušnje in pričevanja ljudi, ki živijo v mavričnih družinah. Sociologinja Henny Bos, so-avtorica longitudinalne, že 17 let trajajoče raziskave med ameriškimi otroci iz mavričnih družin, je poudarila, da homofobija sicer vpliva na otroke iz mavričnih družin, vendar je njene negativne učinke mogoče izničiti: to se je jasno pokazalo v tistih družinah, kjer obstaja velika stopnja družinske povezanosti in kompatibilnosti. Posebej pomembna je tudi komunikacija o svoji družini med starši in otroci, koristno pa je tudi, da so lgbt-teme del kurikuluma in da so starši aktivni v šoli in nenazadnje tudi v lgbt-gibanju. O tem, kako pomembno je informiranje, izobraževanje in sodelovanje s pedagoškimi delavci v vrtcu in šoli, smo se strinjale tudi govornice okrogle mize o mavričnih družinah in šoli, kjer sem spregovorila o situaciji v Sloveniji. Skupaj smo izpostavile človekove pravice v zvezi z izobraževanjem, ki določajo, da mora biti izobrazba enako dostopna vsem. O tem, kako pomembno je, da je šola varen prostor za vse, so spregovorili tudi mladi odrasli, ki so odraščali v družinah s starši istega spola. Ti so sodelovali na zaključni okrogli mizi, ki jo je vodila S. Gerlach, avtorica pravkar natisnjenega priročnika za mavrične družine (Regenbogenfamilien. Ein Handbuch. Querverlag, 2010). Predstavili so nam film, v katerem govorijo o svojih izkušnjah, na odru pa so se svoje izkušnje delili Stephanie (Nemčija), Saala (Finska), Lourdes (Španija) in Clément (Francija). Poudarili so, da je bilo v njihovem odraščanju najpomembnejše to, da so bili starši z njimi odkriti in da so se lahko v svoji družini pogovarjali o vsem. Če že toliko govorimo o otrocih iz mavričnih družin in njihovih pravicah in potrebah – poslušati bi bilo potrebno njih! Sporočili so nam: »Saj vse to ni tak ‘big deal’. Ponosni smo na svoje starše!«
Še to: v Parizu je zaradi varnostnih razlogov dovoljeno v zrak spustiti le 100 balonov naenkrat. Župan je tokrat izjemoma dovolil, da so jih mavrične družine v zrak spustile 400.
Pomembni linki:
