PORTRET
Vaše kraljevo visočanstvo, kralj Ludvik II. Bavarski, dragi Ludvik,
že več kot dve leti sta minili, odkar sem bil na obisku v tvojih bavarskih gradovih in palačah, navkljub vsemu pa ostajaš v mojih mislih. Ker tam, kjer si zdaj, koordinate časa in prostora ne obstajajo, ker sta dve leti nasproti večnosti zatorej pravi nič, mi dovoli, da se obrnem nate tudi s tem pismom.
Najprej naj ti povem, da sem organizacijam, ki skrbijo za tvojo zapuščino, že takrat, takoj po povratku domov, napisal protestno pismo, ker so te v množično-turistične namene spremenili v nekaj tujega. Vsak namig, ki bi govoril, da si čutil željo po istem spolu, so zelo temeljito in hinavsko izbrisali. Kako bedne so vse razlage, ki zaroko z večkrat preloženo in nazadnje odpovedano poroko postavljajo nad tvoje siceršnje erotično in ljubezensko doživljanje. Ali to počno res samo zato, da bi povečali denarce, ki jih v svoji industriji cuzajo iz turistov, sem jih vprašal v tistih pismih. Že ob obisku tvojih posestev sem namreč imel zoprn občutek, da po tekočem traku organizirani vodeni ogledi slikajo sprevrženo podobo tebe in tvojega življenja, a sem napol zaradi šoka, napol zaradi kdove-če-ne-sramu molčal. Slišim pa, da tudi kadar kdo vpraša, dobi le jecljav odgovor, ki poskuša takšna povpraševanja utišati, če ne že tudi zanikati.
Najprej sem se na poti proti Münchnu ustavil ob jezeru Herenchiemsee in se odpravil na otok v tvojo palačo a là Versaille, ki je od stropov do tal preplavljena z Ludvikom XIV. Francoskim. Čez in čez tvoje fantazije: fasciniral te je ancien régime, navdihovala sta te srednji vek in Orient. In kakšen visoki camp je vse skupaj! Seveda je bil že Versaille campovski raj, ki je Ludviku XIV. pomagal z raznoraznimi zabavami ljudi odvračati od politike. Ti pa si to storil sam zase. Želel bi biti absolutistični monarh, ko se je rojeval moderni republikanski svet, zato si se razumljivo umaknil stran od vsega. V samoto. Neuschwanstein, romansko-bizantinsko-gotska ekskluzivistična utopija s freskami in slikarijami prizorov iz Wagnerjevih oper, je čista destilacija kiča; no, naj rečem raje, da izkazuje okus posebne sorte, in o tem ne razpravljajva naprej. In rokokojevski Linderhof! Vse to sem obiskal in povsod sem te našel, čeprav te s heteronormativnim nasiljem poskušajo izseliti. Zakaj vendar?
Prestol si zasedel leta 1864, star osemnajst let. Seveda je takoj nastopilo vprašanje poroke in nasledstva, a tebe to ni zanimalo. Z enim prvih ukrepov si poslal po skladatelja Richarda Wagnerja, čigar glasba ti je napolnjevala vse življenje, odkar si petnajstleten slišal njegovo opero Lohengrin. Prvikrat sta se srečala 5. maja 1864 v Münchnu. Wagner je bil takrat star 51 let in v (finančnih) težavah. Najbrž si mu rešil kariero, gledališče v Bayreuthu, ki si ga postavil zanj, pa še zmeraj obratuje. Izmenjala sta si okrog 600 pisem in nekatera med njimi so še in še strastna. V enem od njih se identificiraš z mitološko Brunhildo in mu pišeš, da »ne le v sreči in zadovoljstvu, ampak tudi v trpljenju Ljubezen človeka blagoslavlja«. Iz Wagnerjevih pisem svojim znancem in družini vendarle dobivam občutek, da je v tebi videl bolj mecena kot kaj drugega.
Vidiš, tako rad bi vedel kaj več o teh stvareh. Pa o tvoji naklonjenosti do princa Paula von Thurn und Taxis, od kogar si se odmaknil, ko si izvedel za njegove romantične zveze z dekleti. O domnevno fizični ljubezni s pribočnikom Richardom Hornigom (ki si mu rekel »ljubljenec moje duše«) in je v tvoji službi ostal dvajset let, kljub sporom in njegovi poroki. In kako je bilo z mladim madžarskim igralcem Josefom Kainzem, ki si ga najprej zasipal z darili in peljal na počitnice v Švico, a hitro ugotovil, da so njegovi nastopi na odru bolj zanimivi kot igralec sam? Pa orgije, ki si jih imel s svojimi konjeniki? Nočni pikniki, kjer so konjušniki in vojaki plesali goli? Da si postavne soldate, ki si si jih ogledal na paradah, kar takoj določil med svoje osebje, čeprav ponavadi le za kratek čas? Kako te je spreletavala šibkost, ko si bil v bližini mišičastih podeželskih mladcev?
Že za časa svojega življenja si bil napol legenda: lep, samotni kralj, ki se je umaknil v svet fantastičnih palač in imel le nekaj mistično navdahnjenih stikov z redkimi izbranci. Der Märchenkönig – pravljični kralj. V mesečini si se na bogato ornamentiranih saneh ob zvokih trobent in lakajih v starinskih opravah odpravil malo naokrog. Joj, danes bi ti rekli diva! Snežna kraljica. Bavarska vlada je bila vse bolj zgrožena zaradi čudaškega vedenja, škandalov in tvojih muh ter grozečega finančnega bankrota. Ministri so zgubljali glavo in te nazadnje – tudi v strahu za svoje funkcije – razglasili za norega. Štirje zdravniki, ki so podpisali poročilo, da si nesposoben vladati, te pred tem nikoli niso niti srečali niti pregledali.
Kakšno vlogo je pri vsem tem imela želja po istem spolu, s katero si se kot katolik spopadal, kakor pričajo nekatera pisma in tvoji zasebni dnevniki (da je dovoljena le spiritualna ljubezen in da se je z božjo pomočjo treba izogibati grešnosti poljubom, pišeš)? Ali lahko sklepam, da si se svojih poželenj dobro zavedal, a jih nisi znal uskladiti z vero in si zato trpel obupne občutke krivde in se kesal? Ampak saj vidiš, kako je – enkrat smo grešniki, nemoralneži, bolniki, drugič spet smo nenormalni. Kakor ženske, ki so bile svojčas nore in histerične, če ne že čarovnice, in to le zato ker niso hotele ali mogle do popolnosti zadovoljiti seksistične hierarhije. Za moške, seveda, je veljala popolnoma drugačna diagnostika. Razen za tiste, ki so kršili seksualno normativnost. Ampak Ludvik, dragi Ludvik, normalnost je za druge. Poglej to ironijo: prav to, kar je domnevno ogrožalo državo in je zate pomenilo konec, zdaj Bavarski prinaša ogromen dohodek od turistov. Potem so tu še filmi, knjige, muzikali, glasba, celo računalniške igrice. Zdaj si kar naenkrat – nor ali ne – profitno blago.
12. junija 1886 so te ob 4.00 zjutraj v Neuschwansteinu z zvijačo ujeli ter odpeljali v ujetništvo, krona je prešla na brata Otta, ki je bil v resnici nesposoben vladati, tako da je regent postal stric Luitpold, ki je tudi sam sodeloval pri tvoji odstranitvi. Naslednji večer so vaju z dr. Guddnom našli utopljena v Starnbergskem jezeru. Kaj se je pravzaprav zgodilo? Na mestu, kjer so te našli, voda sega komaj do pasu, bil pa si dober plavalec. Si se ubil? Si poskušal zbežati, pa so te prestregli? Se te je znebila vlada, da njena oblast ne bi bila ogrožena? Nič, zdaj tvoje telo leži v münchenski Michaelskirche, tvoje srce pa po bavarski tradiciji ob očetovem in dedkovem v Gnadenkapelle v Altoettingu. Predzadnji dan svojega življenja si zvestemu slugi rekel, da verjameš v nesmrtnost duše. Če si imel prav, upam na snidenje.
In da ne pozabim: prepričan sem, da ne boš nič kaj začuden, če ti povem, da na povpraševanja pri skrbnikih tvojih posestev z začetka pisma nisem nikoli dobil nikakršnega odgovora.
Srčno te pozdravljam in ostajam tvoj vdani
A.X
a.zavrl@hotmail.com
