Sporočanje in sprejemanje slabe novice

AIDS

Dr. Boštjan Mlakar

 Moj oder je operacijska dvorana. Vse je načrtovano. Urejeno. Glasba. Tam se sprostim. Delam. Na koncu imam kaj pokazati. Rezultati so otipljivi. To mi ustreza.

Delo v ambulanti je drugačno. Je nepredvidljivo. Vsak, ki vstopi, nosi svojo zgodbo. Različna pričakovanja. Strahove. Ljudje z različnih svetov. Babice z žolčnimi kamni. Mladci s srbečimi zadnjiki. Poslovneži s hemoroidi. Gospodične z zaprtjem in bolečim odvajanjem. Kile. Rak danke. Kondilomi … Sprašujem. Moram biti radoveden. Vprašanja so za nekatere neprijetna. Pričakujem iskrenost. Pregledujem. Mnogim je neprijetno. Nenavadno. Zdravim. Razlagam.

Izbrati pravo razlago. Včasih preprosto. Poenostavljeno. Drugič poglobljeno. Strokovno. Vsakemu svoje. Ni enotnega recepta. Ni popolnega zadovoljstva. Vseh pričakovanj ni mogoče zadovoljiti. Že vnaprej veš, da se lahko le približuješ stotim odstotkom. Nikoli jih ne dosežeš.

Najtežje je sporočiti slabo novico. Včasih sem sporočal predvsem izvide rakavih črevesnih obolenj, praviloma pri starejših. Danes moram sporočiti tudi izvide testiranj za HIV, praviloma mladim. To je še težje. Nikoli se ne bom navadil. Takšno sporočanje ne more postati rutina. Vselej se me čustveno dotakne. Veliko razmišljam o načinu sporočanja, saj s slabo novico dramatično vstopim v človekovo življenjsko zgodbo. Skrbi me njegov odziv, njegova nadaljnja dejanja in odločitve. Sem mu vlil dovolj upanja? Ima zaupanje? Bo poklical, če bo v stiski, preden bo naredil kakšno neumnost?

Ko čakaš na rezultate testiranj za spolno prenosljive bolezni, predvsem pa za HIV, si pod svojevrstnim stresom. Mene najbolj razžira negotovost, želim vedeti čimprej. Kakšen bo rezultat, je drugotnega pomena. Nekateri se raje sploh ne testirajo, ker se le tako lahko slepijo, da česar ne veš, ne boli. Mnogi so prepričani, da se njih HIV ne tiče, da se dogaja le drugim, drugje, ne pri nas. Šok pri pozitivnem izvidu je pri tako razmišljajočih toliko večji.

Z Inštitutom za mikrobiologijo sem dogovorjen, da mi pozitivne izvide testiranj HIV sporočijo takoj,  če je le mogoče že dan po odvzemu. Sledi povabilo na kontrolni obisk v moji ambulanti. Vzamem si čas. Potreben je mir. Odzivi na slabo novico so zelo različni. Praviloma čustveni. Solzne oči. Jok. Molk. Obup. Vdanost v usodo. Redkeje avtoagresija ali popolna brezbrižnost in zanikanje krutega dejstva. Večina mojih spodbudnih besed ne sliši. Da okužba HIV še ne pomeni bolezni, da imamo na voljo učinkovita zdravila, da bo življenje lahko še vedno lepo in polno, da je upanje …, da pa bodo potrebne redne kontrole pri infektologu ter enkrat letno pri meni.

Komu se bo zaupal? S kom bo delil težo novega bremena. Bo obvestil partnerje? Naenkrat množica vprašanj brez odgovorov. Mešajo se občutki strahu, brezupa in jeze. Stigma. Številka od skupine za samopomoč. Redki pokličejo. Večino spravim do infektologa.  Z Infekcijsko kliniko se že prej dogovorim za termin. Tam bodo opravili še dodatne teste, ugotovili tako imenovano virusno breme, delež celic CD4, in na osnovi teh rezultatov določili pričetek zdravljenja.

Nekateri se ne vrnejo. Dejstvo zanikajo. Ga pokopljejo. »Osvobojeni« zaživijo še bolj promiskuitetno kot prej. Molčijo. Drugi si najdejo stalnega partnerja. Striktno uporabljajo kondome. Tretji živijo kot prej. Četrti se odločijo za celibat.

Študent. 22 let. Urejen. Čeden. Ko sem mu povedal, da je HIV pozitiven, me je šokiral. »Vem že pol leta, jemljem zdravila. Gregu ne upam povedati. Ljubim ga in bojim se, da me bo pustil. On je negativen, prejšnji teden je bil pri vas. Strah me je, da ga bom okužil. Ne morem več …« Naslednji dan mu je povedal, da smo dokazali HIV. Grega je prišel v ambulanto. Skrbelo ga je za partnerja. Kako bo to prenesel? Kako naj seksata? »Tako kot do sedaj, a vedno s kondomom,« sem ga miril.

Podjetnik. 33 let. Resen. Popolnoma »strejtovskega izgleda«. Dejstvo je sprejel umirjeno. Zanimala so ga dejstva. Popolnoma racionalni pristop. Obvestil je dva partnerja in ju pripeljal testirat. Po pol leta je priznal, da je globoko v sebi preživljal muke in da se šele sedaj postavlja na noge.

Umetnik. 30 let. Zaskrbljen. Paničen odziv. Jok. Obup. Zanikanje. Iracionalne izjave. Ni prišel na kontrolo. Na telefon se ne javlja.

Družboslovec. 48 let. Poročen. Skrbelo ga je le za ženo. Zase mu je bilo vseeno. Vse ji je priznal. Bila je negativna. Vsi bližnji so izvedeli. To je bilo najtežje. Odselil se je od doma. Zamenjal službo.

Električar. 31 let. Nežnih potez. Zaprt vase. Nemo je zrl v moje oči, kot da ne razume. Bil je popolnoma odsoten. Že dve leti molči. Nikomur ne zaupa.

Prostitut. Za moške in ženske. 19 let. Igriv. »Nedolžnega izgleda«. Fantek. Bilo mu je vseeno. Kot da se ga ne tiče. Ni se še oglasil.

Če bi se zavedali, da se z HIV lahko okuži praktično vsak, bi morda več razmišljali z »zgornjo glavo«, tvegali manj, se testirali pogosteje in bili bolj pripravljeni na morebitno  slabo novico.  Popolnoma pripravljeni pa ne bomo nikoli. Tudi enotnega recepta za sporočanje slabe novice ne bomo nikoli iznašli. Vsak je edinstven, vsaka življenjska zgodba pa unikat.

[Na fotografiji: francoska plakatna akcija proti aidsu.]
Tags from the story
More from Boštjan Mlakar

Sifilis ponovno vstopa skozi vsa tri vrata

ZDRAVJE Bil je utrujen, bled, po telesu in dlaneh je imel rdečkaste...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja