Nekdo mi je z žebljem na avto napisal AIDS
Prvega decembra 2013 se je po petinštiridesetih letih dela upokojil dr. Ludvik Vidmar, pionir zdravljenja HIV/aidsa pri nas. Zdravnik, nekdanji predstojnik Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja, predavatelj na Medicinski fakulteti, je največji del svoje kariere posvetil »kugi dvajsetega stoletja«. O treh desetletjih boja proti HIV/aidsu sem se z dr. Vidmarjem pogovarjal v knjižnici Infekcijske klinike, kjer se upokojitvi navkljub še vedno počuti kot doma.
Prvo uradno poročilo o aidsu je bilo objavljeno v tedenskem glasilu ameriškega Centra za nadzor bolezni, 5. junija 1981. Kdaj ste bili zdravniki v Sloveniji opozorjeni na novo bolezen?
Takoj. To je bila velika senzacija, velik alarm, pojav nove bolezni v večjih ameriških mestih in že zelo zgodaj se je napovedovalo, da bo zadeva šla preko meja Združenih držav. Nam so rekli, da se bomo verjetno srečali s prvimi bolniki 4−5 let za Ameriko in tako je tudi bilo. Pet let je minilo in točno v juniju 1986 smo diagnosticirali prva dva primera že razvite bolezni aids, kar pomeni, da je bil HIV pri nas prisoten vsaj že deset let prej, torej okoli leta 1976. No, res je, da sta se ta dva bolnika zagotovo okužila v tujini, kajti eden je bil zdomec, drugi pa je veliko služboval po svetu. Toda na kliniki smo vedeli, da bo to naš bodoči problem, zato smo se začeli nanj tudi pripravljati.
Bili ste prvi zdravnik, ki se je v Sloveniji ukvarjal s HIV/aidsom. Zakaj ste se odločili, da se boste posvetili tej problematiki?
Pokojni profesor dr. Milan Lazar je objavil prvi pregleden članek, povzet iz literature, to je bilo leta 1982 ali 1983. In takrat smo tu v tej knjižnici, kjer se pogovarjava, imeli zdravniške raporte. Predstojnik je skupaj z zdravniškim kolegijem sklenil, da se bo nekdo moral ukvarjati s tem problemom.
Seveda, takrat je vladala panika, nihče se ni želel s tem ukvarjati, bolezen je bila nalezljiva, nismo še poznali povzročitelja, ni bilo še dobro razvite preventive in tako naprej. In potem je predstojnik malo pogledal po kolektivu, videl je, da se ni nihče prostovoljno javil. Zatem je pogledal mene in rekel: »Kolega Vidmar, se mi zdi, da bi bili vi kar pravi za to zadevo, mladi ste, specialist ste, korajžni ste.« Jaz sem rekel: »Če mi zaupate, se tega ne bojim, pa bom poskusil.« Istočasno pa je sprejel to nalogo na področju pediatrije dr. Milan Čižman.
Kakšni pa so bili konkretni ukrepi, s katerimi ste se pripravili na epidemijo?
Pri Sekretariatu za zdravstvo je bila leta 1985 ustanovljena komisija za aids in že tega leta smo na komisiji sprejeli odločitev, da bi bilo dobro imeti posvetovalno ambulanto v preventivne namene. Preventiva pa ni dejavnost naše klinike, mi ugotavljamo bolezni in zdravimo bolnike, nismo pa prva institucija, ki se bavi s preventivo, za to je v Sloveniji pristojen Inštitut za varovanje zdravja.
Ampak predstavniki IVZ so rekli, da nimajo možnosti za odvzemanje krvi in osebja za svetovanje, zato naj to prevzame klinika. Spomladi 1985 je bil na voljo prvi dober test za ugotavljanje okužbe in tako smo testiranje začeli jeseni 1985. Na Inštitutu za mikrobiologijo Medicinske fakultete v Ljubljani se je formiral laboratorij za virusno diagnostiko HIV-a oziroma aidsa, katerega šef je bil profesor Drinovec.
Laboratorij je dobil teste in v njem so potrebovali vzorce krvi, mi jih pa še nismo imeli. Na kliniki smo dobili idejo, da damo kri kar vsi uslužbenci Infekcijske klinike, pa bomo videli: mogoče bo kakšen test lažno pozitiven, da bomo ocenili, koliko je ta test občutljiv in specifičen. Takrat nas je bilo v službi na kliniki okoli 240 in toliko vzorcev so tudi dobili v analizo na Mikrobiološkem inštitutu. In ni vrag – en test je bil pozitiven. To je bila oseba, ki je na kliniki opravljala pripravništvo za poklic zdravstvenega tehnika. Težko smo verjeli, da je ta mlada oseba res HIV-pozitivna. Ko pa smo vzeli anamnezo in spraševali o možnosti okužbe, se je izkazalo, da bi lahko bil partner te osebe iz rizične skupine. In ko smo partnerja pozvali na test, se je izkazalo, da je tudi ta oseba pozitivna in vir okužbe pri našem uslužbencu. Tako smo imeli zelo zgodaj dve HIV-pozitivni osebi, v tistem trenutku še brez znakov razvite bolezni. Ta zgodba nam je med drugim povedala, da bomo imeli primere HIV-okužbe tudi pri heteroseksualnih in ne samo homoseksualnih osebah. Tedaj je prišlo na kliniki tudi do manjše panike, ki se je polegla po odhodu HIV-pozitivne osebe s klinike. To je bilo v tistem času razumljivo, ker je bila bolezen nalezljiva, zlasti spolno, pa še s krvjo in z noseče matere na plod, in smrtna. Potem smo se domenili, da bodo ti bolniki hospitalizirani izključno na oddelku Odrasli II, kjer sem delal in kjer se mi je po nekaj letih pridružil prof dr. Janez Tomažič. Osebje se je v začetku zelo balo, bili so precej ne toliko odklonilni do teh bolnikov kakor prestrašeni. Imeli smo veliko težav s tem, kako jih prepričati, da bolniki niso kužni oziroma nevarni za njih. Sam sem se moral vpričo njih z bolnikom rokovati, ga malo objeti, da sem pokazal, da to ni nič posebnega. Strežnica, ki je nesla hrano bolniku, je seveda videla, kaj počnem, a se je kljub temu dobesedno oblekla v skafander − v obleko, masko, kapo, rokavice, pa čeprav je nesla samo hrano in odnesla odpadke in se ji bolnika ni bilo treba dotakniti. To je nekaj časa trajalo, problemi so bili na vseh nivojih zdravstvenih delavcev in smo dobesedno prebijali led. Postopoma je osebje te bolnike sprejelo in z njimi postopalo korektno, celo s simpatijo, kajti vedeli smo, da je takrat vsak tak bolnik obsojen na smrt.
Torej je tudi zdravstveno osebje podleglo paniki, navkljub znanju o možnostih okužbe?
Seveda, najprej na kliniki. Nekateri zdravstveni delavci se s tem niso hoteli soočiti. Jaz sem imel, recimo, bolnika z aidsom na oddelku: navada je bila, da smo vedno šli zanimive bolnike pogledat skupaj. In sem rekel na našem sestanku, imam takšnega in takšnega bolnika, kdor želi, ga naj pride pogledat, saj smo infektologi. Mislite, da so vsi prišli? Še pol ne. So si mislili: Mene se to ne tiče, jaz se s tem ne bom ukvarjal. Ali pa ko je bolnik potreboval intenzivno oskrbo, ga je bilo treba premestiti iz oddelka II v enoto intenzivne terapije, tam pa je osebje protestiralo: Mi ne bomo tega delali. Oni imajo dodatek za delo z okuženimi bolniki (nekaj odstotkov več), mi pa nič. Problem smo rešili tako, da smo temu osebju uredili nekaj dni dodatnega dopusta, potem so se nekako omehčali. Imeli smo tudi probleme z določenimi medicinskimi sestrami, ki niso želele delati s temi bolniki. Ko sem bil v Ameriki leta 1987, sem tam delal skupaj z neko sestro, ki je prišla prosit, če bi lahko delala s temi bolniki. In sem si rekel: Kje smo še mi!
Ni pa bilo kakih skrajnih primerov?
Ne, skrajnih primerov ni bilo, ker smo probleme še vedno rešili človeško, ne na silo. In potreben je bil čas. Počasi je tovrstno zdravljenje na Infekcijski kliniki postalo običajno. Je bilo pa bolnike treba pokazati še številnim drugim specialistom, na primer okulistu, dermatologu, stomatologu, onkologu, gastroenterologu, saj lahko aids prizadene vse organe. Sprva so se vsi specialisti drugih strok zelo branili teh bolnikov. Dejali so: Rešite to infektologi sami. Spominjam se okulista, ki bi moral pogledati oči bolnika od blizu in z lupo, pa ga je pogledal samo iz predsobe skozi steklo, tako da sem mu jaz odprl oči, on je pa od daleč pogledal, kaj je narobe. Težko je bilo, a tudi zanimivo. Nikoli mi ni bilo žal, čeprav sem imel ogromno dela, ne le z bolniki, ampak tudi z organizacijo, z razsvetljevanjem, s predsodki itn. Izkusil sem tudi trpke trenutke, nehvaležnost in še marsikaj. Nekdo mi je na primer na avto z žebljem napisal »aids«.
Če se za trenutek še vrneva k protiepidemičnim ukrepom, ki ste jih sprejeli: je bil še kakšen, ki bi ga izpostavili?
Na komisiji za aids smo konec leta 1985 sklenili, da se bo testirala kri vsakega krvodajalca vsakokrat, ko pride na darovanje. Rezultat je bil, da se je z našo krvjo okužila samo ena oseba, pa še to pred uvedbo testiranja, po začetku testiranja leta 1986 pa do sedaj pa nimamo nobenega dokaza, da bi se kdo okužil s prejemom transfuzije krvi. Tako da je bil to tudi velik protiepidemični ukrep, ki je gotovo zmanjšal incidenco HIV-okužbe v Sloveniji.
Koliko pa je bil velik oddelek II, kjer so se zdravili bolniki z aidsom?
Oddelek ima 25 postelj, ampak najprej je bil vsak bolnik v svoji sobi sam. Pozneje, ko so se razmere normalizirale, sta bila v sobi tudi po dva bolnika s HIV-okužbo skupaj, še pozneje je bila lahko situacija takšna, da je bil eden bolnik HIV-pozitiven, drugi pa HIV-negativen. Na oddelku smo imeli v tisti fazi, ko še ni bilo dobrega zdravljenja, tudi pet do osem bolnikov hkrati. Trenutno ležita na oddelku dva bolnika, skoraj vedno pa je nekdo hospitaliziran. Največkrat so to bolniki, pri katerih je HIV-okužba odkrita že v napredovalem stanju.
Kakšen je bil potek epidemije, kako se je gibalo število okuženih in obolelih?
Poglejte, to je naraščalo, leta 1986 sta bila dva, potem 1987 je bil mogoče samo eden, malo na pamet govorim. Rekli so, vsako leto se bo podvojilo število novih, tako da bi morali imeti leta 1987 štiri, pa smo imeli samo enega, potem bi jih morali imeti 8, smo imeli pa 3, tako, da ni šlo pri nas to eksponentno, ampak se je dvigalo … Prva leta smo imel potem do 10, 12 pacientov, potem je pa prišlo enkrat, pred nekako petnajstimi leti, do porasta, da so bile številke tam recimo povprečno 25 novo odkritih HIV-pozitivnih, aids/HIV skupaj. Približno tako smo imeli 10 let standardno med 20 in 30 novo odkritih oseb, zadnjih sedem let pa je ta številka poskočila oziroma se je skoraj podvojila. V tem obdobju smo imeli med 40 in 50 novo odkritih HIV-pozitivnih oseb na leto.
Smrtnost je bila verjetno najvišja v času pred učinkovito terapijo?
Seveda, smrtnost je bila velika v času, ko nismo imeli učinkovitega zdravljenja, to se je pa začelo z letom 1997. V času pred terapijo HAART, ko smo imeli samo eno ali dve zdravili, so se bolniki slabo odzivali na zdravljenje in do leta 1997 je bila prognoza bolezni, če je bila bolezen že razvita, slaba. V kakšnem letu je umrlo tudi do deset bolnikov. Večina bolnikov z razvitim aidsom je tedaj umrla.
Koliko je zdaj kumulativno število umrlih, okoli sto?
Do zdaj umrlih? Ja, okoli sto. Samo meni osebno je v celotni karieri umrlo 63 bolnikov za aidsom.
Zakaj menite, da se pri nas ni epidemija nikoli tako razširila kot v nekaterih drugih državah zahodnega sveta?
Več razlogov bi navedel. Imeli smo ugodno izhodiščno epidemiološko situacijo, potem pa preventivne akcije, testiranje krvi, dejavnost naše preventivne ambulante za svetovanje in testiranje na okužbo s HIV na infekcijski kliniki. Ta ambulanta je nesporno ena od pomembnih učinkovitih preventivnih dejavnosti. Od leta 1985 do zdaj smo odkrili okrog 300 HIV-pozitivnih oseb, testirali pa več kot 40 000 ljudi. In ko smo odkrili HIV-pozitivne osebe, smo poskušali prekiniti tudi širjenje virusa na druge osebe, posebej s svetovanjem glede varnih spolnih odnosov.
Pomemben vzrok za ugodno epidemiološko situacijo je tudi to, da virus ni množično vstopil v populacijo intravenoznih uživalcev drog. Če bi prišlo do okužb te populacije malo bolj množično, če bi bil denimo odstotek okuženih med njimi okoli 15 % ali več, bi prišlo do eksplozije okužb od njih na heteroseksualno populacijo kot tudi populacijo intravenskih uživalcev drog. Tudi akcija zamenjevanja uporabljenih igel za nove igle je verjetno prispevala k precej ugodnemu poteku epidemije HIV pri nas. Opažamo pa v zadnjih petih, šestih letih porast novoodkritih oseb s HIV-okužbo med istospolno usmerjeno populacijo. Sam vidim za to dva razloga. Eden razlog je, da se naša družba razvija in postaja podobna takšni družbi, kakršna je bila v Ameriki in v zahodnem svetu pred dvajsetimi ali tridesetimi leti, drugi razlog pa je, da imamo na voljo učinkovito zdravljenje, kar ima za posledico večjo lahkomiselnost in manj previdnosti. »Če bom pozitiven, bom že dobil učinkovita zdravila.«
Kakšne psihosocialne podpore so bili deležni bolniki v tistih časih, ko še ni bilo učinkovitih zdravil in je diagnoza pomenila tako rekoč smrt?
Največ podpore so dobili na Infekcijski kliniki. Kogarkoli sem poslal k psihiatru, je vedno prišel k meni nazaj in rekel: »Jaz tja ne bom šel, to, kar dobim, dobim pri vas. Si vzamete čas in me poslušate, me poznate in mi pomagate.« Psihiater si je vzel 10 minut časa, predpisal mu je recept, malo se je pogovoril z njim, to pa je bilo vse. Mi te bolnike dobro poznamo. Jaz sem mnoge od njih spremljal od leta 1986 do danes, dobro sem jih poznal, tudi v dušo. Pogosto so se bolniki na nas obračali za vsako malenkost, ki bi jo lahko rešil tudi osebni zdravnik.
Govorila sva o paniki, ki jo je HIV/aids na začetku povzročil med zdravstvenim osebjem. Verjetno so bili socialne posledice še veliko hujše izven zidov medicinskih ustanov?
Bom povedal primer. Umrl mi je pacient, oče treh otrok. Iz srednje velikega mesta so bili. Ko je gospod umrl, je žena prišla do mene, jokala je in rekla: »Gospod doktor, oprostite, ampak jokam od hudega, od žalosti in od sreče. Od žalosti zato, ker sem izgubila moža, od sreče zato, ker se nam je odvalil kamen od srca. Kamen diagnoze. Vaša diagnoza, da je moj mož umrl za aidsom, pomeni v mojem življenjskem okolju grozo.« Spominjam se tudi drugega primera. Pacient je imel ženo, ki ni bila okužena. Ampak v tistem okolju, kjer so živeli, se je razvedelo, da je mož te gospe umrl za aidsom. In so potem to ubogo gospo, ki je bila negativna (pisal sem ji potrdila, izvide, angažiral se je tudi osebni zdravnik), dobesedno izolirali. Potem je skušala napraviti celo samomor, k sreči je imela hčerko, mladoletno, ki jo je nekako obvarovala pred tem, vendar se je morala dobesedno odstraniti iz tistega okolja. In podobno zgodbo mi je povedal neki oče. Ko mu je umrl sin, ki je bil istospolno usmerjen, je rekel: »Kamen se mi je odvalil od srca, ko mi je sin, ki sem ga imel seveda rad, umrl«. Star je bil malo čez dvajset let. »Tam, kjer živimo, v majhnem kraju, mi bo veliko lažje.« To so bile tragične zgodbe, bilo jih je mnogo.
Kako ste se pa počutili kot zdravnik pred uvedbo učinkovite terapije, ko ste vedeli, da za svoje bolnike ne morete ničesar narediti?
Takrat je bilo hudo. Vedno si sicer lahko naredil nekaj za pacienta. Navsezadnje to, da je lahko dostojno umrl. Da ni trpel. Da ga ni bolelo. Da je imel kisik. Da je imel vodo. Da je imel toplo besedo, da je imel nekoga ob sebi, da je imel občutek varnosti. Drugače pa je bilo seveda težko povedati človeku, da je bolan. To je bilo veliko težje kot nekomu povedati, da ima raka. Kajti takrat je bil rak ozdravljiv približno v 50 %, aids pa je pomenil gotovo smrt. Bilo je toliko hujše, ker so bili to pretežno mladi ljudje. Poleg tega je bila bolezen še stigmatizirajoča in kužna.
Leta 1986 so mediji že veliko poročali o aidsu. Pisali so, da so oblasti skrivale podatke o prvih okužbah in smrtnih primerih. Je bilo to res?
Ja, bom povedal kar iz prve roke, kako je bilo. Bilo je junija 1986 in v Jugoslaviji smo odkrili prva dva bolnika z aidsom. To je bilo treba prijaviti zvezni epidemiološki komisiji v Beogradu. In bil je velik halo, poklicali so nas v Beograd na sestanek komisije. Šla sva s prof. Miho Likarjem. In kaj je bil sklep tega sestanka? Novice ne smemo dati v medije. Jugoslavija je namreč turistična dežela. Čim bomo prijavili Svetovni zdravstveni organizaciji, da smo tudi dežela z aidsom, bo upadel turizem, bo upadel prihodek, zato tega ne smemo objaviti. Tak je bil ukaz. Ampak v Sloveniji se je kljub temu ta vest nekako razvedela in prišla v medije. Mi tega nismo uradno objavili. Kako je prišlo v javnost, niti ne vem, ampak nekako je, pa nič hudega, da je prišlo. Prej ali slej bi moralo priti.
Kot enega od razlogov za zmanjšan strah pred HIV in posledično višjo incidenco okužb ste omenjali učinkovito terapijo, tj. HAART, ki je bila v Sloveniji vpeljana leta 1997. So pa zdravila obstajala že pred tem, leta 1987 so na primer v ZDA registrirali »zloglasni« AZT, ki se ni ravno obnesel. Kdaj ste ga uvedli pri nas in kakšne so bile vaše izkušnje s tem zdravilom?
K nam je prišel AZT (Retrovir) kakšno leto pozneje kot v Ameriki. Reči pa moram, da se monoterapija res ni obnesla, v treh mesecih je bil virus rezistenten na zdravilo. Doba, ko so bolniki podlegli, se je podaljšala s 3−6 na 5−10 mesecev. Nekaj učinka je bilo, zdravilo je na virus vplivalo, a za kratek čas. Po dvojni terapiji, ki je prišla okoli leta 1989, se je ta čas še malo podaljšal. Ta dvojna terapija je že bila malo boljša, delovala je nekoliko dlje kot enojna.
Seveda, zdravili smo oportunistične okužbe in malignome, to smo pa zdravili tudi že, ko nismo imeli specifične HIV-terapije. Že s tem ko si pozdravil kakšne oportunistične okužbe, si bolniku veliko pomagal in mu podaljšal življenje.
Katere pa so bile najbolj pogoste?
Pljučnica Pneumocystis carinii je bila najbolj pogosta in zaradi nje je tudi največ bolnikov takrat v začetni fazi umrlo. Zdaj je pa kar ni. Ne bom rekel, da je ni več, ni pa tista prva, najpogostejša oportunistična bolezen, ki je bila od začetka.
In kakšen je razlog?
Razlog je, da imamo zdaj pač na eni strani terapijo, s katero začnemo že pri 500 CD4 v kubičnem milimetru krvi, pneumocystis pa se pojavi, ko je CD4 pod 200. Drugi razlog pa je, da smo bolnikom predpisali določeno preventivo (primotren). Vsak bolnik, ki je imel CD4 pod 200, je dobil preventivo s primotrenom in s tem smo preprečili pojav te bolezni.
Kaj pa Kaposijev sarkom? Drži, da naj bi bil značilen predvsem za MSM?
To je res. Izključno smo ga opažali pri istospolnih. In jasno, zakaj. Virus, ki povzroča Kaposijev sarkom, iz skupine herpes virusov, se prenaša podobno kot HIV, zlasti pa istospolno, skozi rektalno sluznico. Zato je bil Kaposijev sarkom praktično izključno opazovan pri tej populaciji, ne pa pri bolnikih, okuženih heteroseksualno (ženske), s transfuzijo ali pa z uporabo okužene igle (intravenski uživalci drog).
Potem je sledil preboj s trojno, torej HAART terapijo. So se takrat hitro pokazali vzpodbudni rezultati?
Hitro. Resda je bila v začetku trojna še zelo zoprna zadeva, ker je bolnik moral pojesti po petnajst, dvajset tablet na dan, bili so številni stranski učinki, ogromno tekočine je moral popiti, na 4 ali 6 ur je moral jemati zdravila, problem so bili stranski pojavi. Ko pa so prišla novejša zdravila, ki imajo manj stranskih pojavov in manjše število tablet, je bila tudi predanost terapiji boljša. Bistvo pri tej terapiji je, da vzameš vsaj 95 % predpisane terapije, če padeš pod 90 %, boš dobil čez pol leta rezistenten virus.
Pa je terapija, sploh v tistih prvih letih, ko je prišla, delovala za vse, ali so bili ljudje, katerim nobeno zdravilo ni pomagalo?
So bili. Zlasti tisti, ki so bili terapevtsko izkušeni z enim ali dvojnim zdravilom in so imeli rezistenten virus. Ti so bili že na začetku trotirne terapije slabši odzivniki in so imeli tudi slabšo prognozo. Tako da smo v bistvu tej prvi populaciji marsikdaj naredili škodo. Tistim, ki so jemali eno zdravilo ali pa dvojno. Toda takrat so povsod po svetu zdravili tako in tako smo zdravili tudi mi. Izkazalo pa se je, da bi bilo za marsikoga bolje, da te terapije ne bi jemal. Ampak nekaj smo jim morali dati, zlasti ker so bili že tako bolni, da so potrebovali zdravljenje.
Vam je mogoče znano, koliko je oseb, ki z virusom HIV živijo še iz tistih časov pred HAART terapijo?
Od tistih prvih, ki so se okužili že pred terapijo, jih živi, recimo, slaba polovica.
Pri okuženih hemofilikih točno polovica. Za njih vem, za ostalo populacijo nimam točnega podatka, ampak vem, koliko mi jih je umrlo in koliko sem jih še potem spremljal. Ko smo uvedli terapijo, je bilo recimo 80, 90 bolnikov, od tega jih je 40, 45 preživelo.
Kar v bistvu, če primerjamo s kakšnimi podatki iz tujine, verjetno ni tako slab odstotek?
Ne, ni slab odstotek, mi smo imeli precej dobre rezultate glede uspehov zdravljenja. Tudi zato, ker je šlo za pretežno gejevsko populacijo, ki je bila bolj obveščena, vestna in natančna. Ta populacija ima določene značilnosti, ki so posnemanja vredne. In zato smo imeli dobre rezultate.
Kakšen je bil pa preskok, prehod izpred-HAART dobe v čas, ko je okužba postala obvladljiva z zdravili?
Olajšanje za nas in za paciente, ki so to sprejeli z velikim navdušenjem in olajšanjem. Vsekakor. So pa veliko spraševali o stranskih pojavih terapije, se pritoževali, da je veliko takšnih in drugačnih težav. Za nas je bilo to prelomnica, lažje si delal z bolnikom, če si mu lahko ponudil učinkovito zdravljenje. Bolniki pa so bili hvaležni in zadovoljni. So me pa pogosto spraševali ob kontrolnem pregledu v ambulanti: Je zdaj v terapiji še kaj novega, še kaj boljšega? Opazil sem, da mnogi spremljajo dogajanja na področju te bolezni, zlasti po internetu. Zgodilo se je celo, da me je bolnik opozoril na kakšno novico, za katero še sam nisem vedel.
Kako pa so sprejeli novico, da verjetno ne bodo umrli, čeprav so se verjetno številni že sprijaznili s smrtjo?
Bom povedal spet en primer iz ambulante. Ko se je to zgodilo, je prišel k meni bolnik na kontrolo. Prej mu nisem mogel dati veliko upanja, potem pa, ko sem mu povedal, da bova začela novo uspešno terapijo in da je upanje veliko, je pokleknil pred mano in me objel okrog nog, se zjokal in zahvaljeval. Skratka, od sreče je bil ves iz sebe in več kot srečen, kaj naj rečem drugega.
