Tema: Kriminalizacija

Preganjali so tudi lezbijke

kriminalizacija

Jugoslovanski Kazenski zakonik nikoli ni kriminaliziral »nenaravnega nečistovanja« med osebama ženskega spola. Drugi odstavek 186. člena Kazenskega zakonika iz leta 1951 je namreč kriminaliziral le tovrstne odnose med moškimi. Dejanje je bilo praviloma interpretirano zgolj kot analni spolni odnos (čeprav zapis ni bil jasen in je bila možna tudi interpretacija, da omenjeni člen kriminalizira vsako dejanje, s katerim storilec zadovoljuje svoj spolni nagon na nenaraven način), zagrožena kazen pa je bila do enega leta zapora.

Pogled v arhiv Okrožnega in Okrajnega sodišča v Ljubljani kaže nekoliko drugačno sliko. Dr. Ivan Tomović je v pripravi svoje doktorske naloge o preganjanju homoseksualcev v povojnem času v Jugoslaviji zbral arhivsko gradivo iz vseh nekdanjih jugoslovanskih republik in slovenski del gradiva prijazno odstopil avtorju tega besedila za nadaljnjo analizo. Čeprav je več kot petdeset slovenskih sodb zaradi »nenaravnega nečistovanja« še v postopku analize in bomo o tem pisali tudi v naslednjih številkah Narobe, je jasno, da so homoseksualcem pogosto sodili tudi na osnovi kršenja javne morale in ne zgolj nenaravnega nečistovanja. Med temi primeri tako obstaja vsaj ena sodba, kjer sta obtoženki obsojeni zaradi lezbičnega razmerja. Kriminalizacija lezbijk je bila gotovo manj pogosta, saj 186. člen Kazenskega zakonika ni kriminaliziral lezbičnih razmerij, obstajajo pa sodni primeri, v katerih so bile ženske obsojene zaradi »nenaravnega nečistovanja«, ker so s tem kršile javno moralo. Tokrat objavljamo zanimivo sodbo iz leta 1947 (ko je veljal še stari jugoslovanski zakon), ko je Okrajno sodišče v Ljubljani na pet oziroma šest mesecev »odvzema svobode« obsodilo Julijano K. in Marijo R. Ob tem objavljamo še tri obsodbe zaradi »nenaravnega nečistovanja« med moškimi, ki so se na sodišču pogosto zagovarjali, da so bili v času dejanja »izredno vinjeni« in da trezni kaj takega ne bi nikoli storili.


sodba1

Julijana in Marija (1947)

Tridesetletna kmečka delavka Julijana, ki ni bila poročena, in 41-letna gospodinja Marija, poročena mati dveh otrok, sta se znašli na sodišču, ker naj bi od leta 1945 do 1946 »vršili nenaravno nečistost med ljudmi na ta način, da sta se vzajemno poljubovali in dražili s prsti po spolnih udih.« Do sodnega pregona je najverjetneje prišlo zaradi poškodb, ki jih je Julijana zadejala Mariji oktobra 1946, ko je s kuhinjskim nožem urezala Marijo na spolovilo »ter ji pri tem prizadejala okoli 3 cm dolgo ureznino ter s tem povzročila poškodbo lahkega značaja.«

Sodnik je v izreku sodbe poročal, da sta obtoženki »med seboj druga drugo dražili in si vzbujali spolno naslado na ta način, da sta z rokami druga drugi vzbujali dražljaje na spolovilih in pa tako, da sta druga drugo na spolovilo poljubovale. To sta delali izmenoma, ko sta živeli več mesecev skupaj.«

Za vse naj bi bila izvorno kriva Marija, ki naj bi k tem dejanjem nagovarjala Julijano. Ta se je sprva upirala in je Marijo »večkrat celo polila z vodo ali natepla«, pozneje pa se je, poroča sodnik, »tako privadila, da je čutila užitek pri teh dejanjih in sta bili zato tudi stalno skupaj.« Marija je zato zapustila svojega moža in nato živela pri Julijani, od nje pa se je odselila nazaj k možu kakšna dva meseca pred opisano povzročitvijo poškodbe na spolovilu. Julijana je krivdo priznala in obžalovala »svojo zablodo« ter pojasnila, da je Marijo ranila, »ko sta poslednjikrat ležale skupaj (…) potem ko jo je na spolovilo poljubovala.«

Tudi Marija je priznala svojo krivdo in pojasnila, da je v »zablodo zašla zaradi umazanega čtiva«, ki je v zadnjem času preplavilo jugoslovanski knjižni trg. Omenja knjigi »Hči papeža« (Harry Sheff, 1922) in »Veliki inkvizitor: ljubezenski roman iz najsramotnejše dobe človeške zgodovine« (Victor de Féréal, 1923), v katerih je brala »o razvratnem življenju, kar jo je nagnilo, da je tudi sama poskusila slična dejanja.«

Sodnik je Julijano zaradi »dejanja zoper moralo« in povzročitve lažje poškodbe obsodil na šest mesecev zapora, Marija pa je dobila petmesečno zaporno kazen. Vendar pa je bila izrečena kazen »odložena za dobro treh let«, saj pred tem nista bili kaznovani. Sodnik je med olajševalne okoliščine štel še dejstvo, da sta obe dejanje priznali in obžalovali, bremenilna okoliščina pa je bilo dejstvo, da sta »nenaravno nečistovali« več mesecev skupaj.

 

sodba2Pavel in Ivan (1959)

Upokojenec Pavel, 63-letni gospod, ki ga je na sodišču branila dr. Ljuba Prenner, in 31-letni brezposelni gradbeni delavec Ivan, oba samska in brez otrok, sta se leta 1959 zagovarjala na sodišču zaradi tega, ker sta oktobra 1958 »ob 3. uri zjutraj v parku na trgu OF v Ljubljani na klopi najprej drug drugemu dajala v usta spolovilo, pri čemer sta ju gledali J. M. in J. B., nato je pa še prvoobdolženi Pavel K. vtaknil drugoobdolženemu Ivanu M. v zadnjico  spolovilo in (sta) se tako spolno izživljala.«

Njuno dejanje je bilo vredno strožje obsodbe, saj se je zgodilo na javnem prostoru. Dejstvo, da sta ju pri aktu videli J. in J. ni nepomembno, saj sodnik poudari, da bi ju lahko videlo še več ljudi, »kar vsekakor povečuje družbeno nevarnost storilcev in kaznivega dejanja«. No, v resnici ju je videlo več ljudi, saj so na sodišču pričale štiri priče, ki so dogodek videle, le da ena od njih ni vedela kaj dosti povedati, saj »jo je bilo sram gledati, kaj se dogaja.« Priče so bile ključne tudi zato, da so potrdile položaj obeh akterjev: Pavel je bil aktivni partner in zato strožje kaznovan, Ivan, ki ga je sodišče do določene mere spoznalo za Pavlovo »žrtev« in je dejanje tudi priznal, pa pasivni partner. Ivan je namreč poročal, da sta se s Pavlom srečala v kolodvorski restavraciji, kjer ga je Pavel povabil v park na klop, tam pa ga je »začel otipavati, mu dajati spolovila v usta in nato nad njim izvrševati tudi protinaravni spolni akt.«

Pavel dejanja ni želel priznati. Zagovarjal se je, da je bil tistega dne »od žganja in konjaka čisto pijan in da zato ni vedel, kaj dela«, vendar mu sodišče ni hotelo verjeti. Tudi priče so potrdile, da ni kazal znakov vinjenosti. Sodnik pravi, da »obdolženec ni mogel (biti) v tolikšni meri vinjen, ker v primeru takšne vinjenosti obdolženec sploh ne bi mogel izvršiti spolnega akta, ker je tako iz sodne in splošne medicine splošno znano dejstvo, da v takem stanju errectio membri virili (nabreklost moškega spolnega uda) sploh ni  možna.«

Sodišče je Pavla obsodilo na 6 mesecev in 15 dni zapora, vendar mu je zaradi dosedanje nekaznovanosti odložilo izvršitev kazni za dve leti. Med olajševalne okoliščine so mu šteli tudi dejstvo, da je starejši gospod, da dejanje ni bilo »izvršeno proti nagradi« in »da je obdolženec že sam zadosti kaznovan, ker ga je narava obdarila in se z njim poigrala.«

Ivana je doletela drugačna kazen. Obsojen je bil na mesec in tri dni zapora, po pritožbi okrajnega javnega tožilca pa mu je bila kazen zvišana na tri mesece in 15 dni zapora, saj je dejanje storil »po povratku«. Ivan je bil namreč pred tem že trikrat kaznovan, zato mu tudi ta kazen ni bila izrečena zgolj pogojno.

sodba3

Franc (1952)

Devetinštiridesetletni Franc F. je bil vratar v eni od ljubljanskih tovarn. Tam naj bi hodil v sobo vajencev in pri enem od njih večkrat prespal, »ga otipaval za spolovilo in vsakokrat z drgnjenjem njegovega spolnega uda izzval izliv semena«, enako dejanje pa naj bi z isto osebo, dvajsetletnim fantom, storil tudi junija 1952 v telefonski centrali v tovarni.

Sodišče ga je naprej spoznalo za krivega na osnovi 186. člena Kazenskega zakonika in ga obsodilo na tri mesece zapora. Franc očitanega mu dejanja sicer ni priznal. Trdil je, da je omenjenega fanta nekajkrat »mazal … po životu, ko je ta imel po telesu izpuščaje«. Priznal je, da je včasih res prespal v njegovi sobi, a na dodatni postelji in da je bil takrat vedno vinjen, tako da se ne spomni, da bi fanta »prijemal za spolovilo.« Tudi fantova cimra sta potrdila, da je Franc občasno prespal v sobi, vendar nista nikoli opazila, da bi se Franc spolno izživljal. Pravzaprav sta se začela spraševati, zakaj Franc spi na fantovi postelji šele potem, ko se je v tovarni začelo šušljati, da je obtoženec »nagnjen na moške«.

Fant, pri katerem je Franc prespal, je zgodbo predstavil nekoliko drugače. Res je, da je k njemu hodil zato, da ga je mazal, ker je imel po telesu neke izpuščaje. »Ob neki taki priliki ga je prijel za spolni ud in ga toliko časa drgnil, da se mu je izlilo seme.« Potem je večkrat hodil k njemu spat in ga »pod deko vlekel za ud«. Fant Franca ni prijavil, ker ga je bilo sram, in je to storil šele, ko je bil zaradi govoric poklican k sekretarju tovarne.

Sodišče je Franca tako spoznalo za krivega, hkrati pa ni verjelo fantu, da o tem ni govoril zaradi sramu. Nasprotno: fantu naj bi bilo takšno početje všeč, »saj je imel vendarle dovolj prilike, da bi se bil obtoženca otresel. Njegovemu pojasnilu, da stvari nikomur ni povedal,  ker ga je bilo sram, sodišče ni moglo povsem verjeti, saj je že pred tem imel spolne odnose z žensko, kar kaže na to, da je že bil toliko zrel, da bi bil mogel stvar javiti zlasti takrat, ko se ga je obtoženec prvič lotil. Takrat se (mu) prav gotovo ni bilo treba ničesar sramovati.«

Franc se je na sodbo pritožil, trdeč, da je bil obsojen po napačnem členu. Trdil je, da je šlo v opisanem primeru zgolj za primer onanije, kar pa ne spada pod člen 186 KZ, pač pa v člen 184 KZ, pa še to samo takrat, ko je dejanje izvedeno javno. Na ponovnem sojenju so njegovemu mnenju pritrdili in pojasnili, da je kaznivo dejanje iz člena 186 KZ »podano le takrat, kadar kdo naklepoma z drugo osebo istega spola izvrši protinaravno nečisto dejanje na način, ki je podoben naravnemu spolnemu občevanju. V konkretnem primeru pa obtoženec tega ni storil. Pač pa je njegovo dejanje smatrati kot nečisto dejanje, ker je bilo vsekakor storjeno zato, da bi obtoženec zadostil svojemu spolnemu gonu. Taka nečista dejanja pa se med polnoletnimi osebami moškega spola po  čl. 184 KZ kazniva le tedaj, če so storjena javno.« In ker Franc nečistega dejanja ni storil javno, je bil decembra 1952 oproščen.

 

sodba4in5

Maks (1949)

Maksova zgodba je drugačna od preostalih, saj je bil obtožen nenaravnega nečistovanja z mladoletnimi osebami. Kot 47-letni gimnazijski profesor glasbe in matematike je izkoriščal svoj položaj in vršil »nenaravna nečista dejanja« z dijaki, med katerimi nekateri še niso dopolnili štirinajst let. »V svrho svoje spolne zadovoljitve« je nekaterim dijakom dajal denarne nagrade – od 20 do 100 din – nekatere je predhodno opil z žganjem ali vinom, enemu od njih pa je nudil zatočišče v svoji sobi, »kjer mu je dajal hrano ter v tem času izvrševal z njim nenaravno nečisto dejanje«.

Obtoženec je vsa dejanja priznal in pojasnil, da je nenaravno nečistoval predvsem tako, da »jim je dražil oziroma drgnil spolni ud ter da sta na njegovo prošnjo R. M. in A. J. tudi šla s svojim spolnim udom v njegovo črevo«. Priznal je, da je za silvestrovo v svojo sobo povabil J. P., »mu dal en kozarec vina in dva kozarca žganja, nakar ga je pijanega slekel, se nag valjal po njem, ga poljuboval in mu z roko dražil spolovilo.«

Prej omenjeni A. J. se takole spominja njegovih zlorab: »Tam (pri Maksu doma, op. a.) sem imel odlično hrano, učil se pa nisem veliko, ker se nisem mogel. Zelo sem spal. Večino dneva sem spal. Možgani so mi opešali. Kar z grozo sem čakal večera. Bilo je podobno kot v ‘Domu’, a še vedno hujše. Takrat je delal vse mogoče stvari z menoj. Podnevi sva se šla večkrat vedno gola kopat, ponoči pa skupaj spala. Najpreje je slekel spodnje hlače in sva gola spala. Dražil mi je spolovilo z roko in me potem prisilil, da sem mu moral tudi v črevo. Enkrat me je tudi dvignil in mi spolovilo vzel v usta. In ker me ni mogel, je s palcem poskusil meni v črevo. In to se je ponavljalo dan za dnevom. Mazal me je z vazelinom. Lahko bi razumel, da mi je bilo nevšečno, ker sem to pokazal, pa se ni za to zmenil. Drugače je pa bil grozen.«

Obtoženec je v svoj zagovor pojasnil, da je bil leta 1946 operiran na spolovilu in da zaradi tega ni mogel »normalno z ženskami občevati«, kar je sicer redno počel pred operacijo in bil tik pred tem, da se poroči. Zaradi operacije, pravi obtoženec, naj bi prišlo do »nenaravnih nečistih dejanj oz. do abnormalnih spolnih odnošajev.«

Zanimivo je, da je sodišče njegovi zgodbi verjelo. Še več: sodnik je, kljub temu da se obtoženec na to ni skliceval, menil, da je šlo v primeru teh dejanj za zmanjšano prištevnost, saj je bil človek izobražen in še nikoli kaznovan, človek pri popolnoma zdravi pameti, je pojasnjeval sodnik, pa kaj takega ne bi počel. Dodal je, da se obtoženec sploh ni popolnoma zavedel »kvarnih posledic« svojih dejanj: »Njegov spolni nagon je bil močnejši od njegove volje, tako da se ni mogel upirati takim dejanjem.«

Sodnik mu je izrekel kazen petih mesecev zapora in ob tem izrazil upanje, da bo po prestani kazni spet postal »koristen član človeške družbe«. Na sodbo se je nato pritožil javni tožilec, ki je opozoril, da ne obstajajo nobeni medicinski indici za manjšo prištevnost. Opozoril je, da je obtoženec nenaravne stvari počel v daljšem časovnem obdobju, da je pri tem uporabljal zvijačo (alkohol) in da so mu bili dijaki podrejeni, s čimer je kvaril tudi ugled učiteljskega poklica.

Na ponovnem sojenju je bila kazen spremenjena: namesto petih mesecev zapora zaradi kaznivega dejanja nečistosti, ki je »med ljudmi tako zvana pederastija«, je bil obsojen na dve leti zaporne kazni s prisilnim delom.

Nevidni pregon

ivanknjigaPrve obrise odnosa partizanskega gibanja do homoseksualnosti je moč najti v vojnih spominih enega od ključnih akterjev tega gibanja. Črnogorec Milovan Djilas je zasedal vrsto različnih odgovornih položajev v Komunistični partiji in v jugoslovanskem partizanskem gibanju. Po koncu vojne je bil na visokem položaju v jugoslovanski administraciji, ki pa jo je moral leta 1954 zapustiti. Nekoliko let pozneje je bil kaznovan z zaporno kaznijo in prepovedjo potovanja zaradi kritiziranja komunističnega sistema. 

V svojih spominih »Revolucionarna vojna« Djilas opisuje, da so morali homoseksualci izstopiti iz Komunistične partije zaradi svoje seksualnosti. Nekega dne je namreč sekretar partijskega odbora za Sandžak, Rifat Burdžević, Djilasu priznal, da so vojaki odkrili homoseksualno vedenje nekega muslimana, »dobrega vojaka in komunista«. Medtem ko Burdžević ni vedel, ali naj vojaka ubije ali ne, je Djilasovo stališče presenetljivo:»Tudi sam nisem poznal partijske prakse, nisem vedel niti tega, ali sta o tem kdaj pisala Marx in Lenin. Zdrava pamet mi je dala vedeti, da se take razvade ne pojavljajo samo med meščanskimi dekadenti, pač pa tudi med proletarci, in da taki posamezniki ne morejo imeti funkcij niti biti člani partije. Tako smo tudi ravnali: Burdžević je nesrečniku odredil, da zapusti partijo, hkrati pa je o tem diskretno obvestil štab, ki da naj popazi na njega. Pozneje sem izvedel, da je bil ta homoseksualec, ki je bil zelo moškega videza, zelo hraber in je hrabro tudi padel … Človeku se v vojni sooča tudi z vprašanji, s katerimi se v običajnem življenju ukvarja zgolj mimogrede. A višje ko je nekdo postavljen, večja je pomembnost nepomembnih stvari, večja je slava in večje so napake …«Djilas je ponosen na tega vojaka, a bolj zaradi svojih strankarskih in komunističnih lastnosti, ne pa zaradi kakšne posebne zaskrbljenosti zaradi težkega položaja, ki ga povzroča njegova seksualnost. Zanj je homoseksualnost nekaj, kar ni mogoče in tudi ni potrebno tolerirati v partiji, niti med člani partizanskega gibanja. Tisti, ki so bili s tem »okuženi«, so sicer lahko ostali med partizani in »hrabro padli« za socialistično Domovino. To nas pripelje do hipoteze, da so bili partizanski vodje zaradi težkih vojnih razmer nekoliko bolj tolerantni do gejevskih vojakov, medtem ko so bili znotraj Komunistične partije glede tega nepopustljivi. Nenazadnje, zmeda Djilasa zaradi odnosa stranke ter Marxa in Lenina do homoseksualnosti, vodi k zaključku, da vodje partije verjetno ne bi reagirali na enak način v podobnih situacijah in da bi lahko bili bolj ali manj tolerantni.Ta primer nam pokaže na prvo poznano stališče jugoslovanske komunistične partije do homoseksualnosti. Vendar pa bo politični sistem, ki je bil na hitro vzpostavljen po vojni, v kratkem pokazal svoje neodobravanje homoseksualcev in vseh, ki so jih sumili prakticiranja tako imenovanih »nenaravnih sporazumnih spolnih odnosov«. Tako kot v drugih komunističnih režimih v Vzhodni Evropi, se je namreč tudi v Jugoslaviji policijsko nadlegovanje in pravna represija nad homoseksualci začela posebej v času od leta 1945 do sedemdesetih let prejšnjega stoletja.

Iz knjige Ivana Tomovića Nevidni pregon: Homoseksualnost pred socialističnim pravosodjem (Podgorica, 2014), v katerem je objavil nekaj prvih izsledkov svoje raziskave.

Tags from the story
Written By
More from Roman Kuhar

Varuhinja, politiki in policija o homofobičnih napadih

HOMOFOBIJA Homofobične napade po Paradi ponosa so javno obsodili varuhinja človekovih pravic...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja