Pred več leti sem se spet enkrat znašel v vročici petkovega glbt-žura v Tiffanyju. V izmenjavi par besed z zelo lepim mladim fantom, ki se je sicer delal, da je še nekako neodločen, a je obenem prav dobro vedel, s kom govori, me je hudomušno povprašal, ali imamo v domu za ostarele prost vikend. Na to ni bilo kaj odgovoriti, lahko sem se le nasmehnil njegovi »pretkanosti in duhovitosti«, v sebi pa se vprašal, le od kod mu tak primitivizem. Fant je kasneje postal viden gejevski aktivist, a dvomim, da je pridobil kaj več kulture. Podobno brez besed sem ostal pred kratkim, ko se mi je ob nekem povsem organizacijskem dopisovanju vidna lezbična aktivistka, ki ni več v mladosti, ki bi morda opravičevala zaletavost, javila z besedami: »Ti sporočam, da jebi koga drugega.« Komunikaciji prvega kot druge bi težko rekel kulturna komunikacija, ki je sicer v današnjem hetero-svetu te dežele vse redkejša, bi pa zato morala biti v majhnem in ogroženem svetu lgbt-populacije obvezna, če že ne sama po sebi umevna. Trideset let glbt-aktivizma priča tudi o naši sposobnosti biti skupaj, boriti se skupaj in skupaj napredovati. In to napredovanje je nesporno. Zato je tudi primerno imeti zdrav odnos do zgodovine kot tudi do njenih nosilcev. Že morda, da jo lahko vsakdo malo po svoje razlaga, toda bistveno je ne more nihče spremeniti. Pravilo menda je, da se morajo mladi upirati svojim staršem, ali pač starejšim. Toda ali ni to heteronormativen obrazec? Je v glbt-svetu, kjer so bile generacije vedno strahotno pomešane, to sploh mogoče? Ali bi neverjetno število parov, ki predstavljajo deset, dvajset ali tridesetletno razliko med partnerjema, sploh lahko obstajalo, če bi sledilo temu pravilu? Kaj niso še druga pravila o človeškem psihološkem razvoju, ki nam jih podaja družba, zgolj pravila za hetero-razvoj in nimajo z nami nič skupnega? O tem bi nedvomno veljalo razmišljati, prevzemati hetero-obrazce ali braniti svoje?
V okviru letošnje parade ponosa se je zgodil poseben večer Mladih rim, ki naj bi prinašal nastop lgbt-avtorjev ali lgbt-literature. Dogodek se je prikazoval kot nekaj izjemnega, takorekoč pionirskega. V takem stilu je o njem tudi poročala Urška Balažic na blogu Narobe. Svoje poročilo končuje takole: »Potrudili se bomo tudi, da to ne bo osamljen dogodek, ampak se bo nadaljeval, da bo LGBT tematsko obarvana literatura slišana jasneje in prebrana pogosteje.« Seveda v celotnem poročilu nikjer niti z besedo ne omeni že 10 let posebnih glbt-branj, ki potekajo vsako leto v galeriji Škuc, kaj šele knjižni zbirki Lambda in Vizibilija, ki sta doslej izdali že okoli 150 !!! naslovov. To poročevalki ni pomembno, ker se je zgodovina pričela prav letos, leta 2014!
Vsi trije primeri samo potrjujejo moje mnenje, da bi moral prav vsak, ki bi želel karkoli delati v okviru glbt-gibanja, kaj šele pisati članke ali dajati izjave za javnost, obvezno opraviti izpit iz glbt-zgodovine, splošno svetovne, s posebnim poudarkom na teh naših 30 let. Ko je leta nazaj še deloval Galfon, telefon za geje in lezbijke, je moral vsak kandidat opraviti tak izpit, poleg izpita še iz drugih znanj, potrebnih za svetovanje. Žal se taka praksa ni razširila tudi na druge subjekte, ki delujejo pri nas. In tako se vse prevečkrat zdi, da se zgodovine ne ohranja v spominu, da se ne gradi na zgodovinskih temeljih, ampak da se jo raje briše, zamolči, in se gradove zida brez temeljev.
Obstaja pa še drugačna oblika brisanja zgodovine, bolj populistična in morda odmaknjena od samega gibanja. Lahko bi jo primerjal z izjavami: le kaj nam bodo danes zgodovinske delitve na partizane in domobrance, ideološke delitve na leve in desne, čas je, da te delitve presežemo, saj smo vsi predvsem ljudje in naj nam bi bilo do tega, da bomo čim polneje in srečneje živeli. Zatorej, zakaj neki bi se delili na hetero in homo, bi, trans itd. itd., saj smo vsi nekako podobni, te delitve so stvar preteklosti, skratka zgodovine, na katero bi lahko že pozabili. Pri tem ti »ideologi« pozabljajo, da spolne privlačnosti niso stvar ideologije in niso stare le nekaj stoletij, temveč stvar celotne človeške zgodovine, še več, stvar celotne narave. Zamegljevanje svoje lgbt-identitete, usmerjenosti, življenja je prej podobno konformizmu, kot pa neki napredni ideji o enakosti ljudi – ki nenazadnje ni nikoli pomenila istosti, temveč enakopravnost, enakopravnost v različnosti. Ideje, da večinska spolnost zlahka in z ljubeznijo sprejema manjšinsko, so navadne sanje, skregane s človeško naravo. Večina bo vedno zatirala kakršnokoli manjšino, ker podira njen red, njeno uniformiranost, njeno vladavino njenega obrazca, počutila se bo ogroženo, ker se ta manjšina lahko hipotetično namnoži ter postane večina (recimo večen strah pred velikimi arabskimi družinami, ki naj bi preplavile Evropo – ali bliže: strah pred Albanci na Kosovu še v okviru Jugoslavije). In ta strah, četudi je povsem nelogičen, se dotika tudi nevarnosti množenja lgbt-populacije, praks, spolnosti, življenjskega stila. Na take neumnosti lahko dnevno !!! naletite na raznih slovenskih pa tudi tujih forumih, kjer se lahko sliši tako imenovani »glas ljudstva«. Zato je v interesu manjšine, če sploh želi obstajati, da vselej vzdržuje svoje vrste, da ohranja lastno identiteto, da se nenehno dokazuje, sebi in drugim, in da se žal vselej bojuje za svoj prostor. Svoj prostor pa lahko utemeljuje prav na tradiciji, na zgodovini. In končno, lahko predpostavljamo, da mnogi ne potrebujejo tega svojega prostora, da jim je večinski prostor povsem dovolj, da torej ne rabijo nenehnega govorjenja o lgbt-vprašanjih, ne rabijo lgbt-politike, kulture, umetnosti, scene, lokalov, revij, svetovanj itd. itd. itd. Prav, nihče jim jih ne vsiljuje, nihče jih ne baše v ta lgbt-prostor ali geto, kot bi radi rekli. Toda obstajamo tudi taki, ki ga potrebujemo in čeprav bi nas bilo samo petdeset ali deset, imamo pravico do njega, oziroma zahtevamo pravico do njega – seveda s tradicijo in zgodovino podkrepljenega. Sicer pa: z brisanji in zanikanji se začnejo duševne bolezni.
Brane Mozetič
