KOMENTAR
Foto: Nada Žgank/Memento
Kmalu bo minilo leto dni od padca Družinskega zakonika na referendumu, ki se nikoli ne bi smel zgoditi. A zahvala gre Ustavnemu sodišču Republike Slovenije. To ni niti presojalo o vsebini pobude za preprečitev referenduma, kar jim najbolj zamerim, in se je odločilo, da referendum dovoli zaradi proceduralnega razloga: zakon je namreč predvidel enoletni uveljavitveni rok. Vsak pravnik ve, da tako obsežnega zakona (skupaj z vsemi podzakonskimi akti in organizacijskimi spremembami) ni mogoče uveljaviti brez razumnega, predhodnega roka. Torej je Ustavno sodišče proceduro postavilo pred vprašanje človekovih pravic. Našlo je razlog, da dovoli referendum, na katerem je večina odločala o pravicah manjšine. Družinski zakonik, ki nikomur ni ničesar jemal, temveč je le priznal enake pravice vsem otrokom ne glede na to, v kakšnem tipu družine živijo, ki je otrokom zagotavljal učinkovitejše varstvo v primeru družinskega nasilja, je bil na referendumu s 54,55 % glasov proti 45,45 % zavrnjen.
Hvala 233.268 volivkam in volivcem, ki so odšli na referendum in obkrožila ZA strpno in enakopravno družbo, kjer pripadajo človekove pravice vsem ne glede na različne osebne okoliščine. A na žalost je zopet zmagala demagogija cerkve in desnih političnih sil o »pravi« družini in »pravih« starših. S kampanjo zastraševanja, ki je bila najprej usmerjena k manjšini istospolno usmerjenih in pozneje, ko to ni delovalo, k vsem staršem, so zmagali. Soočeni smo bili z lažmi o uzakonjanju nadomestnega materinstva, o tem, da bodo delavke na Centrih za socialno delo odvzemale otroke staršem in podobno. Proti čustvenemu zastraševanju se kljub dejstvu, da je kampanja ZA Družinski zakonik združila civilno družbo in politične stranke, nismo mogli boriti na dovolj učinkovit način. A ne glede na žalostno dejstvo, da danes nimamo uveljavljenega družinskega zakonika, 233.268 glasov ZA daje upanje, da do tega trenutka ni več daleč. Trdno verjamem, da tri leta intenzivnega dela niso bila zaman, da se je nekaj premaknilo v glavah ljudi. Danes v Sloveniji nihče več ne trdi da nimamo istospolnih družin in da njihovega pravnega položaja ni potrebno urediti. Upam le, da bo »boj« za izenačitev pravic, ki traja že vse od sredine osemdesetih let, kmalu končan in se bo Slovenija pridružila naprednim državam.
V teh treh letih sem spoznala kar nekaj izjemnih posameznic in posameznikov, ki so bili/bile na nesebičen način, za dobro vseh, pripravljeni/e žrtvovati svoj čas, denar in neizmerno količino živcev. Hvala jim, brez njih nikoli ne bi prišli do tu, kjer smo danes. Družinski zakonik je tako povezal izjemne posameznike/ce, civilno-družbene organizacije in politiko. V kampanji smo pokazali/e, da zmoremo sodelovati za dosego skupnih ciljev, da zmoremo preseči nesoglasja in delovati v skupno dobro. Tako požrtvovalnih ljudi človek ne sreča pogosto in verjamem, da je to recept za prihodnost. Politika sama, brez široke podpore, nikoli ne bo zmogla velikih premikov. Navkljub splošnemu slabemu mnenju o politiki in politikih, sem v treh letih imela možnost sodelovati s številnimi, ki zaslužijo pohvalo za svojo delo. Nihče ne dela brez napak, a vložili so veliko svoje energije v sprejetje Družinskega zakonika. Ne smemo pozabiti, da je bil Družinski zakonik 16. junija 2011 vendarle sprejet v Državnem zboru s 43-imi glasovi ZA in 38-imi proti. In tudi Državni svet ni izglasoval veta (17:17).
Prve politične odločitve o Družinskem zakoniku so bile sprejete na sestanku koalicije v juniju 2009. Takrat je bila soglasno sprejeta odločitev, da z Družinskim zakonikom v celoti izenačimo položaj hetero- in homoseksualnih partnerskih skupnosti. Decembra istega leta je bil zakon tudi sprejet na vladi. V Državnem zboru je na matičnem odboru potekala razprava celo leto (od maja 2010 do maja 2011). Več kot 80 ur smo presedeli na odboru, kjer je prvič v vsej zgodovini sodelovala tudi cerkev s svojim predstavnikom. Govorilo se je veliko … razumeli smo se bolj malo. Januarja 2011 so bila oblikovana dopolnila, ki so uvedla drugačno pojmovanje za partnersko skupnost dveh oseb istega spola z ohranitvijo vseh pravic, razen možnosti obojestranske posvojitve. Naš poskus kompromisa je šel v smeri, da se ohrani pojmovno razlikovanje med skupnostmi, pravice pa se izenačijo. Vpeljana pa je bila tudi določba, da partnerja v partnerski skupnosti skupaj ne moreta posvojiti otroka, lahko pa partner posvoji otroka svojega partnerja. To je bil za nas velik kompromis, ki pa žal ni dal želenih rezultatov. Velikokrat se spomnim besed generalne direktorice za družino, mag. Ane Vodičar, ki je rekla: »Sedaj pa res nimajo več ničemur nasprotovati«. Podoben stavek mi je ob predstavitvi kompromisnega predloga za oddajo Sveto in svet na TV Slovenija dejal tudi njihov novinar. A na žalost temu ni bilo tako. Takrat se je šele pokazalo, da Aleš Primc in ostali nasprotniki ne želijo pristati na nikakršen kompromis. Za njih bi bilo sprejemljivo le, da se vprašanje istospolnih partnerskih skupnosti prenese v drug zakon in se tam ureja postopno pravico po pravico.
Mnenja glede pravilnosti odločitve o urejanju vprašanja istospolnih partnerskih skupnosti v Družinskem zakoniku so bila in še vedno so deljena. Ni malo ljudi, ki verjame, da bi bilo bolje popravljati ZRIPS. Morda je tak pogled mogoč danes, ampak brez triletne razprave o Družinskem zakoniku bi bil izkupiček ZRIPS-a mnogo manjši, kot se to zdi v tem trenutku.
Ta razprava bo kmalu spet postala aktualna in želim si, da bomo tokrat zmogli sprejeti in uveljaviti zakon, ki bo vključujoč in ne bo zaradi simbolnih razlogov delil otroke in njihove starše na tiste »prave« in tiste »neprave«. A brez izjemnih posameznic in posameznikov tudi tokrat ne bo šlo …
