BISKVITKI
Biseksualnost je problematična stvar. Priznam. Nima oblike, vonja, okusa, je izjemno zmuzljiva in ne mara ždeti v predalčkih. Kadar se pojavi kdo z vsaj približno jasno definicijo biseksualnosti (npr. biseksualci so osebe, ki jih privlačita oba spola), lahko takoj pričakujemo desant tistih, ki želijo še bolj natančno opredelitev. Kaj je zdaj s temi biseksualci? Kdo sploh so? Se samo ne morejo odločiti, kateri spol imajo raje? Si ne želijo priznati, da so v resnici geji in lezbijke? Jih bolj privlači isti ali nasprotni spol? Lahko to merimo v odstotkih? Ne zgodi se prav redko, da te kdo vpraša, ali si morebiti »forti:siksti« biseksualec, ali si bolj »ejti:tventi«. Jaz pa v smeh ali v jok, odvisno od trenutnega navdiha.
Biseksualnost kot identiteta je še precej bolj komplicirana in možganojebna reč kot homoseksualnost ali heteroseksualnost. O teh dveh sumljivih gospeh danes človek marsikaj sliši ali prebere, poleg tega so stvari relativno jasne. Všeč mi je isti spol – sem gej, všeč mi je nasprotni spol – sem heteroseksualec. No, tako enostavno seveda ni, sta pa to vsekakor tisti dve možnosti, ki sta nam največkrat ponujeni kot edini legitimni. Ubogi mladi biseksualec se tako večino svoje pubertete na silo poskuša strpati v enega izmed teh dveh predalčkov, in če ima srečo, nato sčasoma morda le doživi razsvetljenje in ugotovi, da se mu pravzaprav sploh ni potrebno predalčkati, ni se mu potrebno odločati med enim in drugim, ker je lahko – oboje. Takšno razodetje ob zvoku fanfar pa očitno doživijo le redki, saj sem v vseh letih na sceni le redko prišla v stik z ljudmi, ki so se identificirali kot biseksualci. Ker se jim je bilo preprosto bolj prikladno tlačiti v gejevski ali strejtovski predal, pa čeprav so bila njihova čustvena in spolna življenja včasih pravi šolski primeri biseksualnosti.
Ti gejevski in strejtovski predali, v katerih kar mrgoli biseksualcev, se nahajajo v zelo svojevrstnem, biseksualnem klozetu. Včasih je ta klozet povezan z negotovostjo glede tega, kaj biseksualnost pravzaprav je (»Všeč so mi punce, ampak tale sošolec tudi ni slab. Ali sem zdaj že kar biseksualec?«), še bolj pogosto pa s strahom pred izstopanjem. Kljub temu da je gejevska in lezbična skupnost sama marginalizirana in stigmatizirana, pa je vendarle skupnost, v kateri se znajdeš med sebi enakimi in ki ti nudi vsaj nekaj opore v občutljivem času spoznavanja samega sebe. Biseksualci smo iz drugega vica. Nekateri se bolje znajdejo med geji in lezbijkami, drugi med heteroseksualci, in namesto da bi gradili lastno, prepoznavno identiteto, se raje zlijejo z množico na eni ali na drugi strani. Ker geji in lezbijke nikoli niso imeli možnosti, da bi se tako »zlivali« s kom, so bili prisiljeni graditi lastno identiteto in lastno skupnost. Želim si, da bi se to biseksualno »švercanje« že enkrat končalo, da bi lahko sestre dvocevke in bratje biskvitki pričeli s podobnimi gradbenimi postopki.
Res je, lahko bi ugovarjali, da je dandanes spolna identiteta tako ali tako že preživet in nepomemben koncept, in jaz bi se z vami popolnoma strinjala. Vendar je današnja družba še vedno obsedena s predalčkanjem, z razvrščanjem, s pripadnostjo. In mladi biseksualci se tako znajdejo v hudi zagati, saj se zaradi neizrazitosti in morda celo navidezne nelegitimnosti biseksualnosti, da o neobstoju kakšnega fantomskega »biseksualnega lobija« sploh ne govorimo, ne želijo identificirati kot to, kar so. Kdor so.
Gotovo med tistimi, ki se imajo za biseksualne, najdemo tudi celo kopico »skrivalcev«, ki se bojijo razkriti svojo pravo, običajno homoseksualno spolno usmerjenost. Vsekakor pa to ni zadosten razlog za posploševanje in domneve, da so vsi biseksualci zgolj neodloč(e)ni geji ali lezbijke. V angleščini za takšno zanikanje obstoja biseksualnosti oziroma odrekanje enakopravnega položaja biseksualnosti obstaja celo izraz – bisexual erasure (biseksualni izbris), kar kaže na razširjenost in pomembnost tega problema. Pa čeprav gre pogosto kar za nekakšen samoizbris. Seveda se v končni fazi ponavadi zgodi, da pristanemo s pripadnikom enega ali drugega spola, kar pa nima (ali ne bi smelo imeti!) prav nobenega vpliva na dojemanje lastne spolne identitete. Na žalost se vse preveč pogosto dogaja, da se pričnejo biseksualci identificirati glede na spol trenutnega partnerja, zgolj zato, ker je to pač bolj prikladno. S tem pa nevede prispevajo k še večji stigmatizaciji biseksualnosti in njeni nevidnosti.
Slednjo vsaj delno pomagajo premagovati znane osebnosti, ki se v zadnjem času vedno pogosteje deklarirajo kot biseksualci in biseksualke. Ob tem pa seveda naletimo na obraten problem: če navadni smrtniki sebe le s težavo opišejo z besedo na b, pa jo imajo zvezdniki vse preveč radi. Tako smo v zadnjem desetletju priča manjšemu trendu biseksualnih coming outov, ki (predvsem pri ženskah) dvigujejo rejtinge in večajo popularnost (le kdo se ne spomni marketinško brilijantnega lizarjenja Madonne in Britney). Pravi mali narobe svet. Že Oscar Wilde pa je vedel, da je na svetu le ena stvar hujša, kot to, da se o tebi govori, in to je, da se o tebi ne govori. Ko nam je Brett Anderson na začetku devetdesetih postregel s tisto nesrečno izjavo, da je »biseksualec brez homoseksualnih izkušenj« (kar je, če se vam do sedaj še ni posvetilo, povsem možno), nato še naslednjih deset let biseksualnih rock zvezdnikov nihče ni jemal resno. Pa vendar je bil ravno on tisti, ki je na ta način celotno generacijo mladih (kot pred njim David Bowie) opozoril na obstoj biseksualnosti, na možnost tretje poti. In včasih je to vse, kar mlado bitje potrebuje, da se neha obremenjevati s tem, da ni ne tič ne miš, ker so mu všeč dekleta in fantje. Ugotovi, da je tičmiš, ali pa morda mištič, in da s tem ni prav nič narobe. In ko bo to dojela tudi družba, tako LGT kot heteroseksualna, bomo biseksualci veselo trikrat potrkali s petami čeveljcev in življenje bo ena sama rožnata pot v Oz.
