Rožnati jeziki

tema naslovka

Jezik ni zgolj temeljno sredstvo sporazumevanja, je tudi pomemben del tega, kdo smo in kako o sebi razmišljamo. Dolgo je veljalo, da naše dojemanje sebe in identitete pogojuje rabo jezika, v zadnjih desetletjih pa je vedno bolj v ospredju prepričanje, da je pravzaprav naš način govora tisti, ki ne le odraža identiteto, temveč tudi vpliva na njeno oblikovanje. Že zgodnja psihoanaliza je priznavala pomembnost povezave med jezikom in spolno usmerjenostjo, dasiravno so Freud in njegovi somišljeniki razmišljali o homoseksualnosti predvsem kot o patološkem pojavu, za katerega naj bi bile značilne tudi nekatere jezikovne posebnosti.

Lezbično, gejevsko, transseksualno in biseksualno izrazje je danes vseprisotno. V knjižni zvrsti jezika (torej v zbornem ter knjižno pogovornem jeziku) se večinoma pojavljajo nevtralni, politično korektni izrazi, ki so splošno znani in uporabljani. Njihovo število je majhno, mednje pa prištevamo besede in besedne zveze, kot so npr. lezbijka, gej, homoseksualec, homoseksualnost, biseksualec, istospolno usmerjena oseba, istospolne poroke ipd. Precej bolj obsežno pa je besedišče, ki ga uvrščamo med t. i. neknjižne zvrsti jezika, ki so lahko družbeno ali prostorsko pogojene. V primeru glbt-besedišča lahko v okviru interesnih jezikovnih zvrsti govorimo o glbt-slengu in argoju, medtem ko med prostorsko pogojene zvrsti prištevamo glbt-izraze, ki so značilni za narečja in pokrajinske pogovorne jezike. Kadar govorimo o interesnih jezikovnih zvrsteh imamo običajno v mislih tiste jezikovne različice, ki jih govorijo ljudje v skupinah, nastalih zaradi podobnih interesov. Ker je istospolno usmerjenim prav spolna usmerjenost običajno edina skupna točka (če seveda zanemarimo teorijo o fluidnosti spolnih identitet in posplošeno predpostavimo, da se tudi transspolne osebe definirajo kot geji, lezbijke ali biseksualci), lahko trdimo, da le-ta služi kot interesna osnova, na kateri glbt-osebe gradijo svoj specifični vokabular. Glbt-besedišče v glbt-skupnosti ali med posamezniki namreč običajno nastane zaradi pomanjkanja pomenskih ustreznic (npr. za različne spolne prakse, določen videz oseb, ipd.) v ostalih jezikovnih zvrsteh ali zaradi želje, da bi bil glbt-izraz drugačen od tistega, ki se uporablja sicer (biseksualec – biskvitek).

Prav tako kot glbt-posamezniki tvorijo fizično skupnost, lahko ustvarijo tudi svojstveno lingvistično občestvo. Posamezniki tako nakažejo svojo pripadnost skupini z zavračanjem prevladujoče jezikovne norme. To pa seveda ne pomeni, da hkrati z njo izginejo tudi stereotipne predstave. Nasprotno, glbt-sleng pogosto odraža stereotipe dominantne kulture, saj lahko identiteto večinoma še vedno gradi le znotraj konvencionalnih in vsem prepoznavnih okvirov. Prav tako je glbt-besedišče pogosto zelo tesno povezano s spolom, saj je uporaba večine glbt-izrazov, slovničnih značilnosti ter načina govora le redko razumljena kot spolno nevtralna.

Jezik in destigmatizacija

Pomen oziroma konotacija besed se lahko med drugim spreminja s procesom destigmatizacije, ko, na primer, v glbt-besedišče vstopajo besede, ki so prej veljale za žaljivke in nato skozi uporabo v glbt-skupnosti izgubile negativno konotacijo. Takšen primer je na primer nemški izraz Schwule, že pred njim pa tudi angleški gay – oba izraza sta bila nekoč hudi žaljivki, danes pa jih brez slabe vesti lahko uporabljajo tudi heteroseksualci. Slovenska beseda peder je to pot prehodila le delno, saj je destigmatizirana zgolj v zasebnem, govorjenem glbt-kontekstu. Destigmatizacija besed se uvršča med procese, ki so posledica vsesplošnega upora proti homofobiji, v tem primeru prenešenega tudi na jezik.

Glbt-sleng

tema slovar 1

Za večino vrst slenga je značilno, da se ves čas spreminja. V primeru glbt-slenga se pogosto zgodi, da le-ta počasi prehaja v splošno rabo, zato določeni izrazi niso več ekskluzivno gejevski, lezbični, itd. To lahko predstavlja problem na dveh področjih: ti izrazi izgubljajo svojo vlogo v »skrivnem« sporazumevanju med glbt-osebami, poleg tega pa njihova uporaba ni več nič posebnega. V obeh primerih se tako lahko pojavi potreba po izumljanju ali izposoji nove besede ali besedne zvezo, ki bi nadomestila staro, dokler sama ne postane splošno znana. Zaradi tega začaranega kroga se na glbt-scenah po vsem svetu pojavljajo vedno novi izrazi, ki jim je pogosto težko slediti.

Sociologi, lingvisti in queerovski teoretiki se še vedno niso uspeli zediniti o vzrokih za nastanek glbt-slenga. Medtem ko se nekateri bolj nagibajo k nastanku zaradi potrebe po skrivnem jeziku, pa drugi trdijo, da je bil glbt-sleng skozi zgodovino uporabljan izključno znotraj glbt-skupnosti in se je torej razvil kot samostojen kulturološki pojav, ki ni namenjen ušesom heteroseksualcev in je od njih neodvisen. Zagovorniki prve teorije svoje trditve utemeljujejo z jezikom polari, ki je na začetku zelo verjetno res služil kot skrivni jezik, tisti, ki jim je bližje druga teorija, pa s slengom obiskovalcev hiš moli v 18. stoletju – ta način komuniciranja je bil zunaj zidov hiš moli popolnoma neznan, slišali so ga le policisti, ki se jim je uspelo vtihotapiti pod krinko. Obe teoriji sta bržkone verjetni in pravilni, v praksi pa odvisni od prostora in časa. Nekatere oblike glbt-slengov so se gotovo razvile kot skrivni načini sporazumevanja, druge pa zgolj kot interni sleng glbt-skupnosti. Na vzroke za nastanek so po vsej verjetnosti vplivale tudi politične razmere, (ne)preganjanje homoseksualnosti ter odnos družbe do spolnih manjšin. Nekateri načini sporazumevanja (npr. polari, ki se je pojavil v oddajah na britanski radijski postaji BBC) pa so se sčasoma celo prelevili iz skrivnih v popularne oblike komunikacije.

Feminizacija govora

Ljudje pogosto pripadamo različnim družbenim skupinam, kar izražamo tudi z izborom načina komunikacije. Tisti, ki želijo sogovorniku podati informacijo o svoji pripadnosti glbt-skupnosti, bodo tako izbrali jezikovno obliko, ki jo povezujejo z glbt-družbeno identiteto, ali pa morda takšno, ki stereotipno velja za tipično gejevsko/lezbično. Najbolj očiten primer slednjega je feminizacija govora, ki je v veliki meri odvisna od lastnosti izvornega jezika. Pojem feminizacije razumemo predvsem kot uporabo ženskih imen, zaimkov, obrazil in slovničnih pravil takrat, kadar govorimo o osebi, ki je biološko moškega spola. Feminizacija je izjemno zanimiv pojav predvsem zato, ker ne moremo natančno določiti vzrokov zanj, prisoten pa je v različnih jezikih povsod po Evropi, verjetno celo po svetu. Možne razlage so podobne kot tiste glede nastanka glbt-jezikovnih zvrsti; morda se je feminizacija razvila kot kodiran, skriven način sporazumevanja o spolnem življenju posameznika, ali pa se je odvijala neodvisno od heteroseksualcev in je torej tako kot sleng ali argo služila kot faktor povezovanja in pomagala ustvarjati občutek pripadnosti. Zanimiva je tudi teorija, da je feminizacija nastala iz povsem praktičnih razlogov – ker v 18. stoletju homoseksualnost kot identiteta še ni obstajala, za idealno in pravzaprav edino dopustno razmerje pa je veljalo tisto med moškim in žensko, naj bi istospolno usmerjeni takrat poskušali temu vzorcu slediti. Razmerje z moškim, ki je videti ali se vede kot ženska, naj bi bilo bolj sprejemljivo oz. naj bi nekoliko olajšalo »moralnega mačka«, saj je moškost aktivnega partnerja na ta način ostala nedotaknjena, vloga pasivnega partnerja pa izenačena z vlogo prostitutke. Zanimivo je, da veliko izrazov, povezanih s feminilnostjo, verjetno izvira prav iz ženske prostitucije (queen, Mary, molly houses, camp…).

»Gejevski jeziki«

V Narobe smo v zadnjih letih podrobneje predstavili kar nekaj t. i. »gejevskih jezikov«. V večini primerov gre sicer predvsem za bogato besedišče znotraj nekega jezika in ne samostojen jezik sam po sebi. Eden izmed prvih znanih primerov je t. i. John-girlish, sodomitski sleng, ki se v 18. stoletju pojavlja v nekaterih evropskih metropolah, predvsem pa v Anglji in na Nizozemskem. O tem slengu vemo zgolj, da je že vseboval feminizacijo in je bil, podobno kot sleng obiskovalcev hiš moli, sestavljen iz slenga kriminalcev in prostitutk ter nekaterih lastnih besed.

Najbolj zanimiv in raziskan (med opisanimi primeri v prejšnjih številkah) je gotovo polari, ki so ga od štiridesetih let prejšnjega stoletja govorili predvsem geji srednjega in delavskega razreda v Veliki Britaniji. Nekateri govorci so z vsakodnevno uporabo polari razvili do točke, ko že skoraj lahko govorimo o samostojnem jeziku in ne zgolj o besedišču. Sam polari je zmes najrazličnejših jezikov in vplivov, od italijanščine in oksitanščine (jezik z juga Francije) do cockneyjskega narečja oz. slenga in zanj značilnega rimanja, pa različnih romskih jezikov in še bi lahko naštevali. Tako dobimo nadvse kompleksen skupek besed, ki se ves čas spreminja in je povsem odvisen od govorca. Tudi v petdesetih in šestdesetih letih, ko je bila uporaba polarija na vrhuncu, je osnovno besedišče tvorilo zgolj nekaj ducatov besed, vse ostalo pa se je spreminjalo in dopolnjevalo sproti. Nekatere besede imajo več pomenov, izvorov, zapisov in celo načinov izgovorjave.

Tudi južnoafriška gejevska skupnost ima svoj sleng, imenovan gayle ali gail. Poleg nekaterih osnovnih besed iz polarija, ga sestavljajo predvsem ženska imena, ki so podobna besedam, katerih pomen nosijo. Ta pojav je edinstven, saj ne gre zgolj za klasično feminizacijo, temveč za celotno besedišče, osnovano na ženskih imenih. Geji v Južni Afriki o drugih moških sicer pogosto govorijo z ženskimi zaimki, kar je značilno za večino glbt-besedišč po svetu. Gayle, kot ga poznamo danes, je po vsej verjetnosti nastal kot skrivni jezik v času zatiranja, imel pa je tudi druge funkcije, med njimi zgolj zabavno, saj so bile lingvistične domislice zelo cenjene, služil pa je tudi kot način prepoznavanja med geji.

Kaliardá je moderen grški gejevski argo, ki uporablja besede iz moderne grščine, angleščine, francoščine, italijanščine, turščine in romunščine ter tako predstavlja še en primer gejevske govorice, ki se je razvila kot skupek različnih jezikov, verjetno kot posledica potovanj grških mornarjev in migracij v grška pristanišča. Značilen je za pasivne homoseksualce. Etimolog Elias Petropoulus je v sedemdesetih letih v samozaložbi izdal knjigo Kaliardá: Etimološki slovar slenga grških homoseksualcev, za kar je bil leta 1972 sedem mesecev zaprt. Zanimivost kaliarde je v tem, da določene zloženke dejansko lahko tvorijo besede oz. koreni različnih jezikov – v nekaterih besedah jih lahko najdemo tri ali več. Med mnogimi slovničnimi zanimivostmi pa izpostavimo dejstvo, da so skoraj vsi samostalniki  in pridevniki v ženskih oblikah. Za razliko od ostalih grških slengov, ki so pravzaprav moderni grški jezik z dodatkom slengovskih besed, pa je kaliardá skorajda pravi jezik. Potrebnih je zgolj nekaj besed moderne grščine in nekaj pomožnih besed pri tvorjenju glagolskih časov. Med drugim naj bi imela kaliarda tudi lastne nadimke, pregovore, kletvice in imena krajev.

Vsi zgoraj našteti »jeziki« so v veliki meri produkt zahodnjaških idej o spolu, spolnih vlogah in identitetah. Zmotno bi bilo pričakovati, da bodo podobna prepričanja odražali tudi primeri iz nezahodnega sveta, kjer je dojemanje zgoraj omenjenih konceptov lahko povsem drugačno. Kljub temu pa v nekaterih primerih naletimo na osupljive podobnosti.

Zanimiva ilustracija so na primer filipinski baklàji, kot tudi hidžre iz Indije. V obeh primerih gre v osnovi za ljudi, ki bi jih na Zahodu poimenovali homoseksualci, ali pa morda transvestiti. Vendar pa koncept njihove identitete presega homoseksualnost in transvestizem, kot ju razumemo mi. Za mnoge nezahodnjaške kulture je značilna zelo močna povezava med spolno usmerjenostjo in spolno identiteto. Tako istospolno usmerjeni moški pogosto prevzamejo ženske navade, se oblačijo in govorijo kot ženske. Vendar to ne velja za vse homoseksualce. Indijske hidžre se samoidentificirajo kot medspolne osebe oziroma »tretji spol«, in se torej ne pojmujejo kot moški ali ženske. Uporabljajo tako stereotipno moške, kot tudi ženske govorne elemente, kar je v skladu z njihovo spolno identiteto.

Prav tako imajo svoj, zelo hitro spreminjajoč se, način sporazumevanja filipinski baklàji. Jezik se imenuje swardspeak in je, podobno kot polari, mešanica mnogih jezikov, od angleščine in španščine do japonščine in tagaloškega jezika, veliko besed v lokalnem okolju pa izhaja iz tamkajšnjih narečij. Poleg besedišča ima swardspeak tudi druge zanimive posebnosti, na primer zamenjavo prve črke ali zloga z neko drugo oz. drugim, dodajanje končnic z namenom ustvarjanja pomanjševalnic, drugačno izgovorjavo samoglasnikov, spreminjanje vrstnega reda črk v besedah ter ogromno besednih iger ter onomatopoetskih izrazov. Tako kot pri polariju besedišče sloni na že obstoječih besedah, ki pa so spremenjene oziroma prirejene. Podobno kot gayle uporablja ženska imena se swardspeak poigrava z referencami iz popularne kulture, ki jim pripiše nov pomen. Za ta filipinski sleng je značilno, (in v tem je zopet podoben svojim bratom z Zahoda), da stremi k čim bolj humornim in domiselnim opisom. Ta jezikovna zvrst je tako značilna, da služi kot takojšnje sredstvo prepoznavanja med filipinskimi homoseksualci, vendar je ljudem zunaj njihovih krogov tako rekoč nerazumljiva.

»Rožnati jeziki« torej niso nobena redkost, ne glede na to, na kateri konec sveta se odpravite. Jezik je močno orodje v boju proti prevladujočim kulturnim vzorcem in normam in govorcem omogoča, da ustvarijo lastno lingvistično skupnost. Tako služi tudi kot povezovalni element, način prepoznavanja ter opisovanja specifičnih pojavov, ki jih običajni jezik okolja ne zna ali ne želi poimenovati. Z vedno novimi besedami in besednimi zvezami se običajno dinamični glbt-sleng vedno znova obnavlja in s tem poskrbi, da ohrani nekatere svoje primarne funkcije: svežino, ekskluzivnost, prilagodljivost ter oteženo razumevanje širšega kroga ljudi.

 

Pogovor z Borisom Kernom, raziskovalcem na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Foto: Katarina Vrtačnik

Boris 200Na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU so leta 2012 pripravili in izdali Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, v katerega so vključili tudi naslednje izraze: gej/gay, gejevski, gay friendly, gejevstvo, homič (slabš.), buzi (slabš.), homoerotični, homoerotika, lezba (slabš.), biseksualec, biseksualka, biseksualnost, transseksualec, transseksualka, transseksualni, transseksualnost, transvestitski, travestitski, transspolni, queer, queerovski, družbeni spol, parada ponosa.

Kako ste se odločili za vključitev prav teh besed s področja spolnih/seksualnih identitet kot slovarskih gesel? Kako sodelavci/ke slovarja sploh »najdete« oz. izberete izraze, ki jih potem vključite?

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika zajema besede, besedne zveze in nove pomene, ki so se pojavili ali uveljavili v zadnjih dveh desetletjih in ki jih torej še ni v SSKJ-ju. Slovar je nastal na osnovi geslovnika – seznama besed in besednih zvez, predvidenih za slovar, ki je narejen pred začetkom pisanja razlag in iskanja zgledov. Geslovnik zajema besede, ki se dovolj pogosto pojavljajo v inštitutskem korpusu Nova beseda. V korpusu pa so zbrana besedila tako iz leposlovja kot publicistike, zapisnikov sej v parlamentu itd. in skupno zajema približno 320 milijonov besed. Vse zgoraj omenjene besede oz. besedne zveze so torej v korpusu izkazovale zadostno število pojavitev, da smo jih lahko vključili v slovar.

Kako uloviti ravnovesje med slovarskimi definicijami in koloritom vsakdanje rabe?

Najprej moram poudariti, da slovar odslikava rabo. Slovarski zgledi in razlage so v vzročno-posledičnem razmerju. Pri slovaropisnem delu vedno izhajamo iz gradiva, v našem primeru je bil to korpus Nova beseda. Šele na podlagi zgledov rabe besed ali besednih zvez določamo njihov pomen/pomene.

Kako je mogoče preveriti točnost razlag in najti ustrezne zglede?

Pri pisanju razlag – kot rečeno – izhajamo iz zgledov rabe v korpusu, ob tem pa si pomagamo tudi s celo množico različnih priročnikov, enciklopedij, leksikonov, drugih podatkov, dostopnih na internetu itd. Pri strokovnem besedju nam pomagajo tudi področni strokovnjaki, poleg tega pa slovaropisci med seboj pregledujemo in preverjamo delo svojih kolegov, tako da vsako slovarsko geslo torej pregleda več strokovnjakov.

Čemu, po vašem mnenju, najbolje služi vključitev teh izrazov v ta slovar?

Vsak slovar je dokument časa, v katerem je nastal. Slovarji imajo pomembno družbeno funkcijo, zato smo pri pisanju razlag in iskanju zgledov ravnali kar najbolj družbeno občutljivo in odgovorno. Zelo pomembno je, da slovar ni do nikogar žaljiv, in tega smo se pri Slovarju novejšega besedja zavedali. V primeru LGBTIQ-besedja, če se lahko tako izrazim, smo za pomoč prosili tudi Suzano Tratnik, s katero smo odlično sodelovali. Veseli me, da tako v slovarju najdemo natančne razlage in neobremenjene zglede tudi s tega področja. Vključitev določene besede v slovar daje tej besedi določeno verodostojnost in utrditev v nadaljnji rabi, predvsem pa referenco, na katero se uporabniki jezika pri tvorjenju sporočil lahko sklicujejo.

Bi lahko podali približno oceno, v kolikem času nastanejo novi izrazi na nekem področju?

To je zelo odvisno od dinamičnosti področja in seveda predvsem od osveščenosti, kultiviranosti in nenazadnje ustvarjalnosti uporabnikov jezika. Pomembno je, da v jeziku ne le prevzemamo iz tujih jezikov, ampak tudi tvorimo novo besedje. Zavedati se moramo, da so tudi v preteklosti nekateri novi slovenski ustrezniki tujim besedam delovali nenavadno, celo smešno, s pogosto rabo pa se potem to izgubi. Ključno pri tem je, da slovenski ustreznik najdemo dovolj zgodaj. Pri uveljavitvi izraza na določenem področju je pomembno, da izraz sprejme širša skupnost, saj v slovar ne vključujemo izrazov, ki so domisleki le enega človeka. Sicer ima vsako področje svojo dinamiko, je pa za polnokrvnost jezika nujno, da se razvija v vseh svojih plasteh, na vseh področjih. Umik jezika na določenem področju nekemu drugemu jeziku namreč pomeni začetek njegovega konca.

Anamarija Šporčič

 

Ambasadorka – gej, ki ga privlačijo tujci
Brokoli lezba – lezbijka, ki je vegetarijanka ali veganka
Cuzarca – heteroseksualna ženska, ki spremlja geja
Čoškarca – moški, ki iz kota preži na pijane geje za seks
Dvojni agent – biseksualec / biseksualka
Egoklit – lezbijka z visokim egom.
Faraonka – lezbijka, ki nikoli ni seksala z moškim
Grudobran – postaviti se pred svojo partnerko in jo zaščititi pred osvajanjem druge osebe ali verbalnim/fizičnim napadom
Homo konzerva – konzervativen gej ali lezbijka, ki rigidno zagovarja in/ali živi po tradicionalnih vrednotah heteronormativne družbe
Ikebana – gej, ki se med seksom ne posveča partnerju
Junc – heteroseksualni moški, ki seksa z geji
Karlinček – klitoris (v spomin zgodovinsko zamolčani lezbijki Almi M. Karlin)
Lepa Vida – lezbična mati, ki ne rodi otroka
Medo – pripadnik medvedje subkulture
Nekrofilka – mlajši gej, ki ga privlačijo starejši geji
Omara – skrivati svojo neheteroseksualno spolno usmerjenost ali spolno identiteto
Peder taška – strejt ženska, ki prijateljuje z gejem, ta jo kot torbico povsod vodi s sabo
Rio mare – konzervativen gej / konzervativna lezbijka
Sekrétar – gej, ki velikokrat seksa na WC-jih
Šče givara – lezbična revolucionarka
Treni – oseba, ki se na podlagi spolnega samorazumevanja istoveti s spolom, ki ni njegov/njen biološki, pogosto z medicinsko pomočjo prehaja v željeni spol
Vinske mušice – strejtke, ki se lepijo na geje
Zalezbati se – zaljubiti se v žensko
Žiža – poženščen gej

Vir: LGBTQ Slovar

Tags from the story
More from Anamarija Šporčič - Janis

Recenzije: Plošča 2

Eurovision Song Contest 2007 Evrovizijska vročica se je počasi polegla in končno...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja