Intervju: Boštjan Vernik Šetinc, zagovornik načela enakosti

Odnos države do človekovih pravic? Bleferski!

Malo je znano, da je Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve ponudil pomoč pri pisanju pobude za presojo ustavnosti referendumske pobude o Družinskem zakoniku. Tudi sicer se je v zadnjih letih večkrat oglasili na temo diskriminacije LGBT-oseb. Svoje je povedal tako pri heteronormativni akciji »Ponosen na svoj spol!« takratnega ministra za šolstvo in šport dr. Igorja Lukšiča, kot pri ofenzivi »homoseksaulna prevzgoja otrok v šolah« militantnih varuhov homofobije Aleša Primca in dr. Tadeja Strehovca, svoje skepse pa ni skrival niti pri analizi dela tiskarskih škratov na Bovškem. Kot katoličan je zgrožen ob vztrajnosti prizadevanj rimskokatoliške cerkve, da bi obdržali strukturno in sistemsko državno diskriminacijo istospolnih parov in družin. Za referendum o Družinskem zakoniku pa je prepričan, da »je imel svoj bistveni razlog v poskusih vzdrževanja neenakopravnosti v pravnih razmerjih med družinskimi člani zaradi spolne usmerjenosti«. Boštjan Vernik Šetinc je zagovornik načela enakosti. Je (dobesedno, ker dela povsem sam) utelešenje institucije, ki se je zagovorniki diskriminacije tako bojijo, da jo, odkar je nastala, poskušajo v varni nepomembnosti in neučinkovitosti (torej onesposobiti).

Setinc

V pisanje pobude za presojo ustavnosti referendumske pobude o Družinskem zakoniku sem se vključil z vidikom, do katerega nisem prišel sam. Namreč, da se da preprečiti referendum, ki bi odprl tako občutljivo temo, da bi v razpravi neizogibno prišlo do spodbujanja k neenakopravnosti ter razpihovanja sovraštva in nestrpnosti, kar je v nasprotju s 63. členom ustave. To so namignili že ustavni sodniki sami ob sodbi Ustavnega sodišča iz leta 1995, s katero so prepovedali (predhodni) referendum, na katerem bi državljanke in državljani odločali o tem, ali naj Državni zbor sprejme Zakon o odvzemu državljanstev, pridobljenih na osnovi 40. člena Zakona o državljanstvu. Takrat so bile namreč nacionalistične ideje o tem, da je preveč prišlekov dobilo slovensko državljanstvo, zelo žive. V odločbi so dr. Tone Jerovšek, dr. Lovro Šturm in dr. Boštjan M. Zupančič v ločenih mnenjih opozorili, da bi lahko bila kršitev 63. člena ustave, do katere bi neizogibno prišlo v referendumski kampanji, podlaga za prepoved referenduma. In na tej točki se mi je zdela situacija ob referendumu o Družinskem zakoniku zelo podobna. Da se prepreči referendum pa ni dovolj dokazati samo, da bi izid povzročil neustavno stanje, treba je dokazati tudi, da bi prišlo do nepopravljivih oz. težko popravljivih posledic. Jaz sem jih videl v razkolu, do katerega je kasneje tudi dokazano prišlo. Gre za razkol na tiste, ki so navijali za neenakopravnost istospolno usmerjenih in one, ki so jim nasprotovali. Za političen razkol na »naši in vaši« po stari ločnici, ki gre nazaj do Mahniča. Tudi vse večje verske skupnosti so izrecno nasprotovale zakoniku in so se tudi angažirale s ciljem preprečiti uveljavitev tovrstne zakonske ureditve. Na vsakem koraku so bili dokazi, da bo prišlo med ljudmi do razkola. Na eni strani so bili tisti, ki so na osnovi predsodkov navijali proti istospolno usmerjenim, na drugi so se, kot refleks nanje, začeli pojavljati izrazi nestrpnosti proti verskim prepričanjem oz. posameznim cerkvam. Poleg tega sem zaradi primerov, s katerimi sem se ukvarjal, zelo intenzivno analiziral, kaj sta Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) in sodišče Evropske unije že povedala o teh temah. In na dlani je bilo, da sta se obe instituciji že večkrat opredelili proti diskriminaciji istospolno usmerjenih v zelo aktualnih situacijah (več zakonov, npr. stanovanjski je v očitnem nasprotju s temi sodbami). ESČP je že za neregistrirane istospolne pare dejalo, da med njimi obstaja družinsko življenje. Bistveno za državo in družbo pa se mi je zdelo vprašanje, ali vidimo človekove pravice, kot skupen cilj, ali se nanje sklicujemo samo, ko želimo doseči nekatere partikularne interese. Zato mi je žal, da se Ustavno sodišče ni opredelilo do tega argumenta, da bo referendum nujno pripeljal do pozivanja k neenakopravnosti, do spodbujanja ljudi, naj glasujejo tako, da bo še naprej obstajala diskriminacija. Prav spodbujanje k neenakopravnosti namreč v našem pravnem redu ni učinkovito sankcionirano.

Setinc 1Je kaznivo po 297. členu Kazenskega zakonika.

Samo javno in naklepno spodbujanje k neenakopravnosti in razpihovanje sovraštva, nasilja in nestrpnosti, ne pa tudi,  kadar to ni storjeno javno (npr. na zaprtem shodu stranke, verske skupnosti, pred domačimi…) oz. če to počneš kar tako, npr. iz malomarnosti ali objestnosti. Žal ni sankcionirano niti odobravanje diskriminacije. Ne razumem, kako lahko Ustavno sodišče reče, da ni pristojno za oceno, ali bi neko ravnanje lahko bilo v nasprotju s 63. členom ustave? Ustava je mnogo širša kot kazenski zakonik. Ali institucije, ki so dolžne ukrepati, če pride do kaznivega spodbujanja in odobravanja diskriminacije, te pojave res lahko učinkovito zajezijo? Prepričan sem, da ne. Prav izkušnje, ki jih imamo s sovražnim govorom kažejo, da država v večini primerov v preteklosti ni ukrepala.

Se je Ustavno sodišče do vaše intervencije opredelilo ali ne?

Ne, zavrnilo je, da bi se opredelilo do tega vprašanja, češ da ni relevantno pri tej presoji. Ustavni sodniki so enkrat pred tem sami sugerirali, da bi bila kršitev 63. člena Ustave lahko podlaga za prepoved referenduma. Neki drugi ustavni sodniki, seveda. V tej zadevi pa so rekli, da je to irelevantno za presojo. Moja teza je bila: prišlo bo do pojavov spodbujanja k neenakopravnosti in naše institucije jih ne bodo mogle učinkovito zajeziti, skratka, nastale bodo nepopravljive posledice, prišlo bo do hude krnitve družbene kohezije, ki jo varuje ustavni red. Referendum je odpiral zelo zahtevna vprašanja, denimo, če še lahko sprejmemo, da je odnos verskih skupnostih do istospolno usmerjenih v domeni njihovega prepričanja, ki je varovano, ali lahko s temi prepričanji vstopijo v prostor javnega in ga tam, ne samo izražajo, ampak tudi navijajo za to, da bi prevladalo nad drugimi prepričanji in (p)ostalo pravo? To so težka vprašanja, ki se jim je Ustavno sodišče izognilo, ko o tem ni želelo presojati.

Ustavno sodišče je referendum dovolilo in reklo, da do neustavnih posledic ne bo prišlo.

Ni pa reklo, da bo stanje po referendumu ustavno.

Sodnice in sodniki so zapisali, da neustavnih posledic ne bo.

Takšnih nepopravljivih neustavnih posledic, ki bi narekovale preprečitev referenduma.

Če en partner v istospolni partnerski skupnosti tako zboli, da bi bilo nujno, da zanj skrbi partner, tega po zdaj veljavni zakonodaji ni mogoče izvesti in bi zato lahko prišlo do nepopravljivih zdravstvenih posledic pri obolelem.

Ne, ker se lahko zdravi partner posluži pravnih poti, da doseže uveljavitev te pravice.

To bi trajalo vsaj 3 leta in medtem bi oboleli partner lahko utrpel nepopravljive zdravstvene posledice.

Ne, trajalo bi 7 let ali več. Tako bom rekel, pravna orodja, ki so na voljo, je treba izkoristiti, če se le da. Sicer pa sem predlagal, naj vlada, če misli resno, na Ustavno sodišče vloži zahtevo po presoji, ali je veljavni pravni red brez Družinskega zakonika, protiustaven ali ne. Tega pa ni storila. Na neki način se tako tudi vlada pri svojih načelih obrača po vetru.

Vlada bi torej lahko v vseh točkah, pri katerih je v pobudi za presojo ustavnosti referendumske pobude o Družinskem zakoniku trdila, da bi zavrnitev zakonika povzročila neustavno stanje, še enkrat naslovila Ustavno sodišče.

Če bi bila dosledna in bi uporabila pooblastila, ki jih ima po Zakonu o ustavnem sodišču, bi lahko. Politična pot namreč ni edina pot za odpravo neustavnosti, obstaja tudi pravna. Vsaj polovico teh neustavnosti bi se dalo odpraviti z odločbami Ustavnega sodišča. Vlada je ustavni organ in čim se pojavi dvom, da je neki zakon neustaven, nima samo pravice, ampak ima dolžnost, da naredi vse, kar je v njeni moči, da se neustavnost odpravi. Drži pa, da bi v luči realne politike naslednja, politično nasprotna vlada, tako pobudo lahko umaknila. Sicer ocenjujem, da je bil z Družinskim zakonikom vseeno narejen velik prelom, saj sta vlada in državni zbor jasno povedala, da strukturna in sistemska diskriminacija istospolno usmerjenih v državi obstaja in da je te kršitve ustavno zagotovljenih pravic nujno odpraviti.

Tako pobudo bi na Ustavno sodišče lahko vložila tudi Varuhinja.

Lahko. Lahko bi jo tudi ena tretjina poslancev. Jaz je ne morem, bi pa z veseljem pomagal pri pisanju. Seveda ne gre prezreti niti učinkov, ki jih lahko ima realna politika na odločitve Ustavnega sodišča. Zadnja odločba Ustavnega sodišča, ki pri dedovanju legalizira tudi neregistrirane istospolne partnerske skupnosti in jih v tem segmentu pravno izenačuje z zunajzakonsko skupnostjo, poudarja, da razlike niso upravičene glede premoženja. Tudi Družinski zakonik je zasledoval takšno ureditev glede družinskega življenja. Torej vendarle vemo, kaj je prav in kaj ni.

Tudi v letnem poročilu za leto 2011 ste zapisali, da politična pot ni edina. Eno možnost ste omenili, katere so še druge pravne poti, da pridemo do odprave sistemske diskriminacije istospolnih parov in družin?

Treba je iskati možnosti pravne razlage, ki so ustavi prijazne. Če se nam zdi, da nekaj ni mogoče, ker so si do zdaj na neki način razlagali zakon, to še ne pomeni, da ne velja poskusiti uveljaviti drugačne razlage. Do domačega priznanja učinka posvojitev otroka istospolnega para v tujini smo pri nas prišli ravno po tem načelu. Priložnosti za strateško uveljavljanje pravic je veliko, in treba jih je izkoristiti in poskusiti. Prav skupnost istospolno usmerjenih oz. spolnih manjšin je po mojem mnenju v našem pravnem redu ogromno naredila, da so se meje svobode oz. meje preprečevanja diskriminacije razširile. Spomnimo se, denimo, Braneta Mozetiča in primera Cafe Galerija, kamor so mu preprečili vstop samo zato, ker je gej. Oglasil se je Varuh in ocenil, da gre za kršitev človekovih pravic, vendar takrat ni bilo niti enega zakona, ki bi takšna dejanja prepovedoval. Nekaj let kasneje nam je Evropska unija naložila sprejem zakonodaje, ki preprečuje tovrstno diskriminacijo na osnovi rase, etničnega porekla in spola. Tudi zaradi primera Cafe Galerija je pri nas prišlo do spremembe Zakona o varstvu potrošnikov, ki je uzakonil načelo, da je treba vsem zagotavljati storitve pod enakimi pogoji. Pustimo to, kako učinkovito se zakon uporablja. Največji problem pri diskriminaciji je namreč, da imamo v zakonodaji marsikaj lepo urejeno, njena implementacija pa močno šepa.

V primeru homofobičnih piktogramov v Bovcu, so zakon učinkovito uporabili, zadeva je stekla ravno zaradi prijave Zvezi potrošnikov Slovenije in njihovega posredovanja na osnovi Zakona o varstvu potrošnikov.

Večino posameznih težav pri nespoštovanju zakonodaje se da z nekim pametnim pristopom rešiti. Imamo orodja, ki jih lahko uporabimo, ko gre za nezakonito ravnanje. Najhuje pa je, kjer država noče priznati, da je nekaj narobe, morda celo v zakonodaji. Če država noče spoštovati pravil, ki jih je sama določila in jih je dolžna varovati, to najbolj razdiralno vpliva na občutek, da je prepoved diskriminacije nekaj, kar je povezano s pravicami, kar je trdno pravo. Ne gre za vprašanje, kako prijazno bomo živeli eden z drugim, ne gre za vprašanje dobre volje, to je pravo. In če tisti, ki ga kršijo, vedo, da se tudi v primeru kršitev vsaj 7 let ne bo zgodilo nič, da je pravna pot vprašljivo učinkovita, da so sankcije mile, potem si bodo zakon pač upali kršiti. Koliko pa je primerov, ko je bil nekdo, ker je odklonil storitev nekomu zaradi osebne okoliščine, sankcioniran?

V primeru Bovec je tržna inšpekcija posredovala in ugotovila kršitev Zakona o uresničevanju načela enakega obravnavanja.

Kjer je volja in dojemljivost, tam gre. Sicer se ne zavzemam, da je treba vsakršno diskriminacijo sankcionirati z nekimi drakonskimi kaznimi. Kjer pa naletimo na nekoga, ki noče razumeti ali celo naklepno prakticira diskriminatorne prakse, pa so sankcije nujne. Če jih ni, se lahko pogovarjamo samo še o tem, kaj je dobra volja ljudi, ne pa o pravu. In prav vladavina prava, varstvo in kultura pravic, so pri nas še precej nerazviti. Spet moram poudariti, da je prav LGBT skupnost zelo veliko naredila, ne samo za izboljšanje svojega položaja, ampak tudi preprečevanja diskriminacije nasploh.

Vendar so pravne poti, to tudi sami ugotavljate, pogosto zelo dolgotrajne, politične se zdijo hitrejše.

Res je, vendar so prve zanesljive, druge pa ne. Vprašanje političnih podpor določenim rešitvam je pogosto zelo taktično vprašanje in včasih se lahko čez noč marsikaj spremeni. Prav odnos do preprečevanja diskriminacije je tema, ki je pogosto podvržena tem igram. Že način, kako smo vzpostavili institucije za varstvo pred diskriminacijo, pove veliko. Niti ena vlada do zdaj na primer na mesto zagovornika ni zaposlila več kot ene osebe.

Ostaniva še malo pri Družinskem zakoniku. V poročilu za 2011 ste opozorili na protizakonito prepoved vlade Janeza Janše, v čigar mandat je padlo referendumsko odločanje, ki je od javnih uslužbencev zahtevala, naj ne dajejo pojasnil v zvezi z Družinskim zakonikom in na problem umika obrazložitve nove družinske zakonodaje s spletnih strani Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, ki jo je zagrešila ista vlada.

Prepoved javnim uslužbencem, da v tej funkciji javno zagovarjajo določeno rešitev mogoče sama po sebi celo ni protiustavna. Načelo lojalnosti vladi sicer nikjer ni eksplicitno zapisano, je pa jasno, da obstaja in ima lahko tudi take posledice, da kot javni uslužbenec odkrito ne nasprotuješ neki politični odločitvi, tudi če se z njo intimno ne strinjaš. Povsem druga stvar pa je prepoved pojasnjevanja, ne glede na to, katera vlada za predlagano rešitvijo stoji. Družinski zakonik je bil plod procesa odločanja, najprej vlade, ki ga je predlagala, potem ga je z večino sprejel Državni zbor, na koncu je šlo samo še za vprašanje, kaj bodo državljanke in državljani povedali o predlagani zakonski rešitvi. Vlada Janeza Janše bi sicer lahko zavzela nevtralno držo, lahko bi se celo opredelila in mu nasprotovala. Ne more pa vlada prepovedati pojasnjevanja zakonske materije, ker potem pristaja na iracionalno razpravo o njej. To pa, da vlada umakne iz spletne strani razlago zakona …

…. in jo nadomesti s svojo, ki je nasprotna izvirni …

… pa je kršitev 10. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja. To so informacije, ki ne da jih lahko, ampak jih država mora objaviti na spletnih straneh. In če razlago zakona umakneš iz javnosti, hkrati pa javnim uslužbencem prepoveš javno pojasnjevanje tega zakona, to jasno pomeni, da se zavzemaš za neracionalno razpravo na to temo. To pomeni, da si, morda sicer ne izrecno, molče pa zelo jasno, stopil na eno stran. Na stran iracionalnih argumentov, ki za pravo ne bi smeli biti upoštevni. Zato govoriti o tem, da je bila vlada v okoliščinah sprejemanja Družinskega zakonika nevtralna in da je bil to cilj prepovedi komentiranja, to je nesmisel. Zelo očitno je bila vlada pristranska, samo na perfiden način, molče.

Je kdo na vladi odgovarjal za ta protizakonita dejanja?

Ni nekega učinkovitega mehanizma, ki bi taka dejanja sankcioniral. Obstaja sicer še ena pot in nanjo sem tudi opozoril. Po 10. členu Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, je treba na spletnih straneh objaviti osnutke strategij, predloge predpisov, obrazložitve predpisov. Pa tudi vsak dokument, ki ga zahtevajo najmanj trije.

Z obsežnim načelnim mnenjem ste se oglasili tudi v primeru akcije »homoseksualna prevzgoja otrok v šolah«, ko je civilna iniciativa Aleša Primca zahtevala prepoved izvajanja delavnic izobraževanj o človekovih pravicah, ki jo v srednjih šolah izvajata Društvo informacijski center Legebitra in Amnesty international Slovenije.

Verska ali druga prepričanja ljudi, ki se intimno ali organizirano ne strinjajo s homoseksualnostjo, ne morejo biti osnova za to, da v šolski prostor ne pripustiš teh vsebin. Ne moreš se sklicevati na pravico do vzgoje otrok v skladu s svojim prepričanjem, da bi določal, kakšne bodo učne vsebine v šolah. Šola mora biti svetovnonazorsko nevtralna, in če popusti takim pritiskom, potem ni več nevtralna. Potem sledi željam in usmeritvam enega prepričanja. Govoriti, da poteka v srednjih šolah homoseksualna propaganda, zato ker nekdo poučuje o tem, kaj pomeni diskriminacija zaradi spolne usmerjenosti, je sprevrženo. Tovrstne akcije škodijo prizadevanjem za odpravo vseh diskriminacij. Če namreč ne vidimo skupnega cilja, skupnega razumevanja in uveljavitve vseh človekovih pravic za vse, je konflikt med skupinami z različnimi svetovno nazorskimi usmeritvami voda na mlin diskriminaciji. Glede tematiziranja homoseksualnosti na delavnicah v šolah je skupina okrog zavoda Kul.si, ki jo nekako personificira Aleš Primc, izdelala zelo obširen dokument, kjer so skušali dokazovati, da so delavnice nedopustne. S protištudijo, kot bi lahko poimenoval obsežno mnenje, ki sem ga pripravil, sem prikazal nasprotno. Treba je samo malo pobrskati po odločbah Evropskega sodišča za človekove pravice in odgovor je na dlani. Država ima legitimno dolžnost, da ljudi pripravi za življenje v družbi, ki ima zelo različne vrednostne poglede. Ljudje se morajo biti sposobni kritično  opredeljevati, ne pa da jim opereš možgane ali prek predsodkov polagaš neke ideje v glave. Tudi molk je lahko več kot zgovoren. V tem kontekstu velja omeniti tudi akcijo ministra za šolstvo dr. Igorja Lukšiča, ki je v kontekstu spolne vzgoje promoviral doktrino politično korektne definicije spolov. Spomnite se izjave, da sta spola samo dva in da to zagotavlja nadaljevanje civilizacije. Izjavo so morali podpisati vsi srednješolci. In to brez kakršnih koli drugih informacij, kaj je spol, kaj je spolna usmerjenost, kaj spolna identiteta, ki bi jih morali dobiti v srednji šoli, pa jih ne. Mladim kar tako, brez koncepta in informacij, mečemo neke kosti za glodanje in od njih zahtevamo, da se opredelijo in o njih razpravljajo. Pa še delavnice bi prepovedali, take, v katerih bi mladi lahko izvedeli kaj o spolni usmerjenosti. Namesto da bi mlade načrtno vzgajali, da bi bili sposobni kritičnega premisleka. Strategije, ki bi usmerjala v vseživljenjsko učenje in vzgojo ljudi za spoštovanje človekovih pravic pa tako ali tako nimamo. Oz. imamo njene nastavke v učnih načrtih, izvajamo pa jih bolj pomanjkljivo. Imamo zasebne šole, tam vsebin ni treba podajati na vrednostno nevtralen način. V javnih šolah pa se ne bomo pogovarjali o tem, ali bo neka ideologija krojila vsebino pouka, čeprav seveda lahko pojasnimo kakšni so različni vrednostni pogledi na neko temo. Najbolj sprevrženo pa se mi je zdelo nakazovanje, da so prizadevanje za preprečevanje diskriminacije ideologija oz. promocija nekih skupin, ki so zaradi diskriminacije prizadete. Tovrstne redukcije bi bile lahko celo smešne, če ne bi bile v populistični retoriki tako učinkovite.

Težko je najti politika ali političarko, ki se ne bi strinjal s trditvijo, da so človekove pravice v naši državi ena najpomembnejših vrednot. Nenazadnje smo jih zapisali tudi v temeljni pravni akt naše državnosti. In vendar država, ko gre za institucije, ki bi morale ščititi človekove pravice, ustvarja brezzobe tigre.

Slovenija nima strategije varstva človekovih pravic, pa smo se leta 1993 v Dunajski deklaraciji pred OZN zavezali, da jo bomo spisali. Nimamo strategije boja proti rasizmu. Nimamo spodbujevalnih teles, ki bi vse v sistemu opozarjala na občutljivost za vprašanja diskriminacije. Cela kopica dejavnosti se ne izvaja: monitoring, osveščanje, usposabljanje, capacity budilnig … To bi moral nekdo sistematično delati, ne pa da gre večinoma za projekte, še najraje nevladnih organizacij. Državna uprava mora poskrbeti, da bodo sodniki in inšpektorji usposobljeni in senzibilizirani za vprašanja kršitev človekovih pravic. Podpora žrtvam je šibka, pa tudi pravna sredstva za zaščito pred diskriminacijo so neučinkovita, ker so tako razpršena. Imamo navidez zelo radodaren sistem, dejansko pa je popolnoma neučinkovit. Tisoč uradov imamo v tej državi, ki se ukvarjajo s posameznimi skupinami, ampak vsi se ukvarjajo s posledicami diskriminacije oz. poskušajo samaritansko pomagati tem ranljivim skupinam. Namesto da bi se sistemsko ukvarjali najprej s preprečevanjem diskriminacije in to nadgradili s politikami enakih možnosti oz. povečevanja enakosti. Bleferski sistem imamo. Ukvarjamo se s posledicami, vzrokov pa se ne lotevamo.

Foto: Nada Žgank/Memento

Tags from the story
Written By
More from Mitja Blažič

Demokracija na psu

INTERVJU Presek mandata Matjaža Hanžka Konec februarja je svoj šestletni mandat končal...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja