PODTEMA
Pogovor s Petro in Simono, žrtvami homofobije v Orto baru
Lahko na kratko opišeta, kaj se vama je pravzaprav zgodilo 10. oktobra v Orto baru?
Petra: Tistega dne sva bili deležni nestrpnega varnostnikovega odnosa in nenazadnje tudi lastnika lokala. Poljubljali sva se, kar je redar videl na kameri. Ko je prišel do naju, sva bili vsaksebi in namenjeni ven. Brezpogojno je zahteval, naj zapustiva lokal in naj greva v »tak« lokal, kjer se »to« počne. Ko sva ga vprašali, ali je homofob, se ni odzval, ampak je le ponovil stavek in še poudaril besedi v navednicah. Pritožili sva se lastniku lokala, ki je šel k varnostniku in mu povedal, da je ravnal nepravilno, nama pa je zagotovil, da se lahko vrneva v lokal. Med pogovorom je lastnik rekel, da je Orto bar heteroseksualen lokal. Ni bilo razvidno, da bi obžaloval dogodek; menil je, da je takšna reakcija razumljiva, saj ljudje niso vajeni drugačnosti.
Sta bili sami ali v družbi? Se je kdo od gostov pritoževal ali vaju šikaniral?
Simona: Bili sva z družbo. Nihče od gostov ali natakarjev ni kazal znakov nestrpnosti.
Petra: V Orto bar sva prišli na koncert, dobili sva se s prijatelji. Ko nama je bilo zapovedano, da morava zapustiti lokal, sva »posumili«, da je varnostnik homofoben oziroma »heteronormativen«. Bili sva šokirani in potem ogorčeni. Zakaj sva morali iti ven?! Lastnik pa naju je še hotel pomiriti, češ da je to razumljivo v heteroseksualnem baru, in nama ponudil možnost, da se vrneva v lokal, kakor da se ne bi nič takega zgodilo! Očitno veliko gleda televizijo, kjer politiki še naprej spodbujajo tako ravnanje, dajejo homofobne izjave in nam odrekajo pravice! Seveda nisva šli nazaj, nekaj časa sva še stali pred lokalom, ker sva bili čisto paralizirani. Nato sva vso pot domov premlevali o tem, kar se nama je zgodilo. Bolj ko sva ugotavljali vse plati, bolj sva se zavedali, da tega ne bova kar tako pozabili.
Kaj sta čutili in o čem sta razmišljali, ko so vaju poslali ven?
Simona: Jaz sem bila vsaj pol ure popolnoma zaprepadena. Po glavi so se mi podile razne misli, spomnim se ene same: kako je to mogoče ? Čutila sem se prizadeto. Bilo mi je kristalno jasno, da se nama je zgodila krivica. Bila sem ogorčena nad neozaveščenostjo osebja. Bila sem jezna. V dodatno nelagodje me je spravljalo dejstvo, da so moji prijatelji, ki so bili priče dogodku, vse skupaj pozabili v nekaj minutah in življenje je teklo dalje.
Ali se vama je že kdaj zgodilo kaj podobnega kje drugje?
Simona: Ne. Vsake toliko se kdo za nama zadere: »Lezbijke!« To občutim kot nelagodje, vendar me ne prizadene tako močno, kot me je diskriminacija v lokalu.
Petra: Da bi naju nekdo pospremil ven zato, ker sva lezbijki, to se nama še ni zgodilo! Seveda se na ulici kdo ozre ali ti kaj reče – ljudje se pač počasi privajajo –, ampak to so vse malenkosti proti temu dogodku. Nesprejemljivo pa je, da si organizator dogodka na javnem prostoru jemlje pravico odločati, kdo se ga lahko udeleži in kdo ne!
Zakaj sta se po premisleku odločili, da se s to neprijetno izkušnjo obrneta na Škucevo sekcijo LL in druge aktivistke in aktiviste?
Simona: Ker sva hoteli Orto baru dopovedati, da so v hudi zmoti, ko naju primerjajo s kurbami in z nagimi moškimi na biljardnih mizah. Lastniku lokala, kateremu sva se pritožili, se namreč ni dalo dopovedati, da je diskriminatoren. Da naju je s svojim govorjenjem še dodatno žalil, še opazil ni. Poleg tega takrat nisva prvič zaznali homofobije. Čutiš jo v vsakem vsiljivem pogledu mimoidočih. Zaznavaš jo zato, ker se raje ne poljubljaš pred svojim faksom. Opaziš jo, ko se npr. predsedniški kandidati in kandidatke zavzemajo za to ali ono stvar, za te ali one diskriminirane posameznike, prav nihče pa ne omenja pravic istospolno usmerjenih. Homofobija je pri Slovencih še kako prisotna. Dogodek v Orto baru je bil povod, da končno spregovorimo.
Petra: Obrnili sva se na Škucevo sekcijo LL, ker nama je bilo jasno, da tega ne bova zadržali zase in da vsekakor potrebujeva pomoč pri ukrepanju v takih okoliščinah. Bili sva prijetno presenečeni nad podporo in hitrim obveščanjem.
Kaj menita o akcijah, ki so jih organizirali aktivist/ke pred Orto barom in drugod?
Petra: Akcije smo organizirali skupaj in jih bomo tudi naprej. Zaradi tega »pripetljaja« se še močneje zavedava, kako potreben je vsak korak k ozaveščanju javnosti in da ne smemo molčati! Zame je to tudi nov korak v svet aktivizma in vem, da lahko tudi moj glas pripomore k enakopravnosti LGBT populacije.
Simona: Želim si, da bi narod prilezel iz omar in se nam pridružil. Mislim, da se mora vsak človek boriti za svoje pravice. Dokler bo ta država heteronormativna, bom jaz vsekakor v bojnih vrstah.
Kakšni so bili po vajinem odzivi na ta dogodek na sami LGBT sceni, v medijih, odziv varuhinje človekovih pravic, samega Orto bara …? Kako sta jih osebno doživljali?
Simona: Odzivi so bili različni.Varuhinja je reagirala skrajno zadržano in dogodka sprva ni obsojala. Orto bar se nama ni opravičil, namesto tega je dal v medije zlagano zgodbico. Posledično so najino izjavo v očeh mnogih tako zameglili, da raje verjamejo baru ali pa se nikakor ne morejo odločiti, koga bi podprli. Žal se take posameznice najdejo tudi na forumu Gaja cafe. Zelo pozitivno pa so naju s svojo reakcijo presenetile na Škuc-LL. Izjemne podpore sva bili deležni tudi s strani aktivistov/aktivistk ter predvsem nekaterih lezbijk in prijateljev. Pravzaprav nisva pričakovali tako burnega odziva. Močno naju je razočaralo Delo, kjer niso objavili prav ničesar. RTV, Radio Študent, Dnevnik, 24ur.com in Žurnal pa lahko le pohvalim, čeprav si želim, da bi bili nekoliko manj senzacionalistično naravnani.
Petra: Presenečena sem bila, ko sem slišala, kako različni ljudje razpravljajo o tem dogodku, tudi na fakulteti. Zdi se mi zelo pomembno, da ljudje izven scene govorijo tako o pozitivnih kot negativnih dogodkih na naši sceni. Kaže, da le razmišljajo o tem in da je to tudi del njihovega življenja. Tudi nekatere moje prijateljice, ki niso lezbijke, so nas podprle in se pridružile akcijam. Vsekakor je pomemben skupni boj!
Kaj se zdaj dogaja z zadevo Orto bar?
Petra: Zadevo sva prijavili policiji in varuhinji človekovih pravic. Tudi Škuc-LL je dal prijavo. Preiskava je zaključena in je trenutno na tožilstvu. Poznamo uradno izjavo Orto bara, a raje ne bi komentirala, kako nizkoten nivo so si izbrali in da mu je podlegel tudi del javnosti.
Simona: Od Škuc-LL sem izvedela, da je tudi v avstrijski LGBT reviji Lambda Nachrichten o tem dogodku pisala Ulrike Lunacek, ena od prvih v politiki avtiranih lezbijk. Naša varuhinja človekovih pravic pa se je, kot kaže, premislila, saj zdaj meni, da je šlo za diskriminacijo.
Je potrebno prijavljati tovrstne primere diskriminacije oziroma spregovoriti javno?
Simona: Absolutno!
Petra: Absolutno je treba prijaviti tovrstne primere. Seveda se tega zaveš, ko se ti to zgodi in ko vidiš, koliko ljudi, ki se tega ravno tako zaveda, se ti pridruži!
