Eleanor Roosevelt

RAZKRITJE

Zamolčana ljubezen prve dame sveta

»Nekoliko sem čutila, da je nocoj s tabo odšel del mene. Postala si tako velik del mojega življenja, da je prazno brez tebe, čeprav sem ves čas zaposlena.« (iz pisma Eleanor Roosevelt Loreni Hickok)

Čas v prvih desetletjih prejšnjega stoletja je bil v veliki meri podoben sedanjemu. Svet so prizadejale vojne grozote, gospodarska kriza je zamajala svetovno ekonomijo in številne družbene skupine so ostajale prezrte. Ljudje so upali, da jih bodo odrešili politiki, pri tem pa pozabljali, da so politiki le ljudje. Tako kot tudi uradna zgodovina pogosto razčloveči politike in (namerno) zamolči kakšen »nesprejemljiv« del njihove biografije. Med zamolčanimi koščki zgodovine iz prvih desetletij prejšnjega stoletja je tudi ljubezenska zgodba Eleanor Roosevelt, žene 32. ameriškega predsednika Franklina Roosevelta, in Lorene Hickok.

Anna Eleanor Roosevelt se je rodila leta 1884 v elitno newyorško družino. Njena mama Anna Hall je trdila, da Eleanor ne premore mile telesne lepote, ki naj bi jo izžarevalo dekle njenega stanu. Čeprav je mama umrla, ko ji je bilo šele osem let – kmalu za tem pa še oče, ki je naredil samomor – jo je neprijeten občutek izobčenosti, ki ji ga je s svojo trditvijo vsadila mama, spremljal vse življenje. S svojim bratom je bila primorana živeti v izoliranem svetu visoke meščanske družbe, kjer je glavno besedo imela njena babica Mary Ludlow Hall. Tesnobno ujetost v krog širše družine za kratek čas prekine s šolanjem v angleškem internatu za dekleta. Tam se je pod vplivom ravnateljice prvič srečala s feminističnim in liberalnim pogledom na svet. Kljub temu pa se njeno življenje z zaroko z daljnim bratrancem Franklinom Rooseveltom vrne na ustaljene tire podrejenosti. V svoji avtobiografiji tako zapiše: »Mislim, da sem se precej dobro prilagodila vzorcu še kar konvencionalne, tihe, mlade, družbeno dostojanstvene gospe«. S svojim možem je imela šest otrok.

Političarka

Vzpon Franklinove politične kariere je pomenil začetek njegove vse pogostejše nezvestobe. Ko Eleanor prvič izve za njegovo razmerje s tajnico, zahteva ločitev, vendar jo prepreči Franklinova mama Sara, ki sinu zagrozi z razdedinjenjem. Njuna zakonska zveza je bila potem samo še farsa, namenjena očem javnosti.

 Leta 1921 je Franklin zbolel za cerebralno paralizo in velik del njegovih političnih obveznosti je prevzela Eleanor. Tako je bilo tudi v času njegovega predsedniškega mandata. Eleanor je postopoma začela spreminjati tradicionalno vlogo prve dame kot zgolj protokolarne in pasivne spremljevalne osebe v vse bolj družbeno-angažirano funkcijo. Bila je prva dama, ki je imela tedenske novinarske konference in je dnevno pisala časopisno kolumno z naslovom Moj dan. V času, ko se o homoseksualnosti ni govorilo, je prijateljevala z družbeno-angažiranima lezbijkama Marion Dickerman in Nancy Cook. Prav tako je močno nasprotovala takrat zelo prisotni rasni segregaciji. Med drugim je, na primer, organizirala koncert afroameriške operne pevke Marian Anderson, ki so ga organizatorji pred tem prepovedali zaradi njene barve polti. Ob smrti svojega moža leta 1945 je rekla: »Zgodba je končana.« In še: »Mogoče bi bil srečnejši z ženo, ki bi bila popolnoma nekritična. Jaz nikoli nisem mogla biti taka, zato je to moral poiskati v drugih ljudeh. Kljub temu mislim, da sem včasih bila spodbuda, čeprav spodbujanje ni bilo vedno zaželeno ali dobrodošlo«.

Kmalu se je pokazalo, da konec njegove zgodbe ni pomenil tudi konec njene. Še istega leta je postala delegatka Generalne skupščine Združenih narodov in predsednica Komisije za človekove pravice. Bila je soavtorica najpomembnejše družbeno-zgodovinske listine Deklaracije o človekovih pravicah, ki je bila sprejeta 10. decembra 1948.

Usodno srečanje

Lorena Hickok, vodilna novinarka ameriške medijske agencije Associated Press, je Eleanor prvič srečala, ko je leta 1928 poročala o guvernerski kampanji Franklina Roosevelta, leta 1932 pa je poročala tudi o njegovi predsedniški kampanji. Njun odnos je postal tako intenziven, da je Lorena naslednje leto prekinila delovno razmerje z agencijo in postala tesna sodelavka predsedniškega para. Med letoma 1941 in 1944 je z njima celo živela v Beli hiši. S svojimi znanjem o težavah običajnih ljudi v času gospodarske in vojne krize, ki si ga je pridobila z novinarskim delom na terenu, jima je bila v pomoč pri sprejemanju pomembnih političnih odločitev. O Eleanor, s katero sta leta 1954 napisali knjigo portretov pomembnih političark Ženske poguma, je tik pred smrtjo napisala biografijo z naslovom Uporniška prva dama.

Ljubezenska pisma

Homoseksualno ljubezensko razmerje med Eleanor Roosevelt in Loreno Hickok je ostalo zamolčano ves čas njunih življenj. Lorena je bila pogosto odstranjena s slik predsedniške družine ali pa na njih ni bila identificirana. Edini dokaz, ki priča o njuni ljubezni, je osemnajst zabojev pisem, polnih hrepenečih izpovedi, ki jih je Lorena po svoji smrti zapustila Nacionalnemu arhivu knjižnice Franklina Roosevelta. V skladu z Lorenino oporoko so bila pisma javnosti razkrita šele deset let po njeni smrti, torej leta 1978. Nekatera izmed njih je Roger Streimatter zbral v knjigi Prazno brez tebe: Intimna pisma Eleanor Roosevelt in Lorene Hickok. V enem od njih je Eleanor zapisala: »Najbolj jasno se spominjam tvojih oči, v katerih je nekakšen igriv nasmeh, in občutka mehkega mesta, severovzhodno od kota tvojih ust, ob mojih ustnicah …«

Posthumno razkritje

Ob vsem tem se ne moremo izogniti vprašanju o (ne)pomembnosti razkritja zasebnosti znanih politikov ali drugih znanih osebnosti. V čem je sploh teža Eleanorinega posthumnega ‘coming outa’? Navsezadnje je bila Eleanor očitno lezbijka ali biseksualka v klozetu, kar glede na čas, v katerem je živela, in glede na funkcijo, ki jo je opravljala, niti ni presenetljivo. Svojo skrivnost je po vsej verjetnosti želela obdržati zgolj zase in jo odnesti v svoj grob. Ali ni morda posmrtno razkritje njene spolne usmerjenosti, ki je očitno neprostovoljno, namenjeno zgolj našemu voajerskemu seksualiziranju zgodovinsko znane osebnosti? Vendar pa zasebnega načina življenja ne moremo enostavno ločiti od sfere javnega in političnega, česar sta se očitno zavedali tudi Eleanor in Lorena. Zdi se, da razkritje intimnih pisem med Eleanor in Loreno vendarle ne služi zgolj voajerskemu kukanju skozi ključavnico spalnice, ampak nam pomembno osvetli pogled na Eleanor kot eno od ključnih političark v svetovni zgodovini.

Dokaz za to, da je zgodovina vedno mitološka zgodba, namenjena ohranjanju obstoječih družbenih norm, je med drugim tudi uradna spletna stran Bele hiše, kjer je v Eleanorini biografiji ime Lorena Hickok popolnoma zamolčano. Jasno, da tudi pri Franklinu ne bomo zasledili imen njegovih ljubic, kot tudi pri Clintonu ne omembe Monice Lewinsky, ampak one najbrž niso bile predsednikove politične sodelavke, ki bi odločilno vplivale na oblikovanje takratne politike. Vsaj v tem smislu si Lorena Hickok omembo zagotovo zasluži, vendar pa je zaradi razmerja s prvo damo sveta uradno izbrisana iz zapisa dominantnega toka ameriške zgodovine. Pa naj še kdo reče, da ljubezen ni tudi politika.

Tags from the story
More from Mihael Topolovec

Next best drag 2 – zaključek

DRAG Zaključek druge sezone Slovenia’s Next Best Drag »Drugje, verjetno na kakšni...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja