Politična rekrutacija zdaj!

KOLUMNA

 Seveda sem si ogledala odličen biografski film Milk o gejevskem aktivistu in enem prvih outiranih gejevskih politikov v Ameriki, Harveyju Milku, ki je slednjič padel pod streli neuravnovešenega in zadrtega političnega kolega. Toda film niti ni toliko tragična zgodba o uboju, ampak predvsem izjemen dokument o porajanju gejevskega gibanja v San Franciscu, na legendarni ulici Castro, ki je dandanes Meka za vse geje in lezbijke tega sveta in ima celo svoj lastno poulično parado ponosa. Harvey Milk je prehodil zanimivo življenjsko pot od zavarovalniškega agenta in za tedanje nenaklonjene čase tipičnega skritega pedra, ki lovi mladce po štrik placih. Na svoj štirideseti rojstni dan je na newyorški podzemni srečal svobodomiselnega mladeniča, ki ga je prepričal, da je življenje za njiju in njima podobne znosno samo v Kaliforniji. In res sta odletela v San Francisco, se predajala psihadeličnim sedemdesetim, se zakajala in uživala, dokler Milku ni prišlo na misel, da je vendarle treba v življenju kaj početi – zlasti to, kar te resnično veseli. Tako sta odprla tako imenovano gay owned trgovino na ulici Castro in kljub začetnemu nasprotovanju okolice dokazala, da je mogoče biti odkrit gej in hkrati trgovec. Prav tako sta se z javnim bojem proti pretepanju, ubijanju in diskriminaciji gejev vse bolj predajala aktivizmu, vse dokler Milk ni kandidiral kot politik in začel tudi »rekrutirati« gejevsko populacijo, jo nagovarjati h coming outu, politični ozaveščenosti, medsebojni podpori, uporu proti diskriminaciji in podobno.

Vprašala sem se, kje hudiča smo bili konec sedemdesetih mi v naši Jugoslaviji, če še v San Franciscu gejevsko gibanje ni veljalo za legitimen politični pojav, ampak za nezaslišano upornost nekakšnih sprevržencev – kakor je Milk v šali nagovoril soborce. Konec sedemdesetih nas je v Sloveniji kvečjemu rahlo oplazilo pankersko gibanje, ki se je skupaj z novimi družbenimi gibanji razvilo šele v osemdesetih. Pred tem o homoseksualnosti ni bilo govora, časopisi zelo redko pisali o tem – očitno je bila za takratno slovensko družbo nikakršna podoba homoseksualcev celo varnejša in bolj zaželena od negativne. Česar se spomnim iz tistih časov, so bili samo heteroseksistični vici o pedrih in govorice, da imamo dva »taka« tudi v našem mestu, sama pa dolgo časa nisem imela pojma, kaj pomeni pogosto uporabljena beseda buzerant, ker tega kratko malo nihče ni želel zares pojasniti. Skratka, ko je na drugi strani luže in še kje že vrelo od gejevske revolucionarnosti, smo se pri nas sramežljivo obkladali z buzeranti in s toplovodarji, lezbijk pa kot da sploh ni bilo. Sicer jih je zelo malo tudi v filmu Milk, vidno vlogo ima le tista, ki je seveda – kako tipično – vodila Milkovo politično kampanjo in to zelo uspešno. Resda pa je bilo jasno izrečeno, da imajo geji predsodke do lezbijk. Najbrž pa tako prikazano stanje ni daleč od zgodovinske resnice, saj so bile lezbijke v tistih časih verjetneje močneje povezane z ženskim oziroma s feminističnim gibanjem. Tako glede tega ne nameravam kovati nikakršne zamere do filma.

Kot že rečeno, sam film je pomemben umetniški in sociološki prispevek k zgodovini gejevskega političnega boja oziroma k priznanju tega boja kot pomembnega dela prizadevanj za človekove pravice. To je najbrž najtrši oreh slehernega glbt-gibanja, da namreč le dobi priznanje in status civilnodružbenega gibanja, kar se je pri nas začelo dogajati šele v Orwellovem letu 1984, ko je bila ustanovljena gejevska sekcija Škuc-Magnus. Seveda, nasprotovanja so bila takrat precejšnja, nekateri so, podobno kot je slišati tudi v filmu, govorili, da gre za javno oglašanje sprevržencev, ki bi prej sodili v delovna taborišča, kjer bi jim zbili iz glave nespametne misli, ki sta jih zagotovo povzročila brezdelje in preveč prostega časa. Take in drugačne cvetke je bilo slišati v jugoslovanskih osemdesetih, dalo se jih je prebrati tako v pismih bralcev slovenske revije Teleks kakor v mnogih jugoslovanskih časopisih, ki so kar vse Slovence in Slovenke povprek radi razglašali za »pedrsko nacijo«. Še dandanes je slišati podobne nestrpne in abotne izjave, še dandanes kakšen slovenski »intelektualec« ali politik ne bi želel dati glbt-gibanju priznanja, da gre za politični boj, ne pa za nekakšen biologističen pojav, ki naj bi bil posledica bioloških premis, kot sta seksualnost ali spol – čeprav ta dva še kako sodita na področje družbenega.

A vrnimo se v Kinoklub Vič, katerega dvorana je v času mojega ogleda filma gostila skromnih trideset ali štirideset obiskovalk in obiskovalcev. Pa čeprav gre za oskarjevsko uspešnico v glavni vlogi z odličnim Seanom Pennom, ki je, mimogrede, odslej moj najljubši igralec, tudi zaradi njegove politične radikalnosti, saj je še na podelitvi oskarjev ošvrknil homofobe. Kot suhe hruške so padle modre predpostavke nekaterih razmišljajočih in pišočih pri nas, češ da ne potrebujemo (več) specializiranih glbt-prireditev, kakršen je, recimo, vsakoletni festival lezbičnega in gejevskega filma. Kajti: če bi te filme predvajali na splošnem festivalu za »vse« ali v običajnih kinodvoranah, bi si jih ogledalo veliko več ljudi vseh spolnih usmerjenosti. Pa to niti malo ne drži. Čeprav se Milk ne tiče samo nekih pedrov, ampak njegova tematika sodi v zgodovino političnih bojev za človekove pravice. Nekdo mi je rekel, da bi ga morali predvajati na šolah in na faksih. A žal bi se tu, celo po petindvajsetih letih gejevskega gibanja pri nas, marsikje znalo zaustaviti. Gotovo bi se našel kdo, ki bi menil, da gejevsko gibanje na platnu lahko pomeni propagiranje istospolnosti za našo mladino – če ga postavimo v šolsko učilnico. Ali pa da naj to gledajo samo tisti, ki so tudi sami »tako usmerjeni« in se jih to tiče, za druge pa bi to bilo lahko nepotrebno ali celo neokusno in vsiljivo. Milk bo gotovo predstavljen v okviru lgbt-študijskih programov na ljubljanskih fakultetah – tistim, ki so prišli to poslušat. Kaj več pa je že vprašanje.

Še po petindvajsetih letih gejevskega gibanja pri nas – lezbično se je »uradno« začelo leta 1987 – to kolumno pišem zato, da vas, seveda po vaših močeh, rekrutiram.

Tags from the story
Written By
More from Suzana Tratnik

Recenzija: Film

  Dežela neviht (Viharsarok) Produkcija: Madžarska/Nemčija, 2014 Scenarij: Iván Szabó Režija: Ádám...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja