Frenk Fidler

IN MEMORIAM

Frenk Fidler – Frenky Boy (1943 – 2012)

Prekratko življenje fotografske legende

Frenk2_600

Še danes ne verjamem, da je zares odšel, tja daleč nekam … in ga nikoli več ne bo nazaj. Njegov odhod je bil junaško dejanje, brez obiska bolnice, brez zdravnika, brez zdravil, brez obremenjevanja okolice. Nasprotno. Odšel je junaško, tiho … in postal je legenda. Zapustil je mamo, dve sestri in številne prijatelje. Zadnjič sem ga v njegovem stanovanju v starem delu zdraviliškega jedra v Rogaški Slatini obiskal v nedeljo, 22. januarja. V torek, 24. januarja 2012, sem ga našel mrtvega. Ležal je spokojno in me spominjal na umirajočega profesorja Eisenbacha v Viscontijevem filmu Smrt v Benetkah. Manjkala je le peta simfonija v cis – molu Gustava Mahlerja: četrti stavek.

Eden zadnjih učencev Antonije Prut – Tonke

Franci Fidler – Frenk se je rodil leta 1943 v Celju in svoja prva leta preživel v Gaberniku in Kostrivnici, kjer je obiskoval osnovne šolo. Nato sta se z mamo Marijo preselila v majhno stanovanje v Rogaško Slatino v neposredni bližini fotografskega ateljeja Tonka. Prav tukaj Frenki stopi na svojo umetniško pot, saj ga je že kot najstnika v vajeniški stalež vzela priznana jugoslovanska umetniška in kraljeva fotografinja Antonija Prut -Tonka. Ta ga je izučila fotografskega poklica v visokem, estetsko umetniškem duhu. Za tem je odšel v Ljubljano, kjer je bival v Dijaškem domu Ivana Cankarja in končal Srednjo šolo za oblikovanje. Po končanem šolanju se je zaposlil kot fotograf v ateljeju Tonka, kjer je delal vse do začetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Leta 1970 je nekaj časa delal v studiih za propagandno fotografijo Schreiber v Kőlnu in zatem še v Foto Statut v Ljubljani, kjer se mu je ponudila priložnost, da se zaposli kot reprodukcijski fotograf na Zavodu za statistiko RS.

 

fidler_3_600

Levo: Mladi Frenk Fidler, foto: Mihaela Imenšek Miša / Desno: Frenk Fidler, avtoportret

Potovanja in njegov videz holivudskega igralca

Frenk je bil navdušen popotnik in do sredine devetdesetih let je prepotoval vseh pet kontinentov. S potovanj se je vedno vračal z bogatim materialom popotniške fotografije, iz katerega je oblikoval številne razstave in pisal potopisne članke v službenem glasilu Zavoda za statistiko RS Statistična sporočila. Čeprav je bival v Ljubljani, kjer si je sredi sedemdesetih kupil stanovanje na Bratovževi ploščadi, je ohranil neizmerno ljubezen do Rogaške Slatine. Njeno okolico, zdraviliški park in jedro je fotografiral vse do zadnjega diha. Na znamenitih plesih v stari Šviceriji in Kristalni dvorani Zdraviliškega doma, ki so zaznamovali takratno družabno življenje v Rogaški Slatini, je preplesal lep del svoje mladosti s prijatelji. Kljub skromnim prihodkom je bil vedno v svetovnem trendu modnega oblačenja. Nosil je najmodernejše frizure, kar je lepo vidno na številnih fotografijah, ki jih je posnela Frenkova fotografska mentorica in prijateljica Miša Imenšek v ateljeju Tonka. To dejstvo in njegov videz holivudskega igralca sta botrovala temu, da je bil izbran za manekena na več modnih revijah v drugi polovici šestdesetih let. Bil je tudi med desetimi finalisti natečaja »Mladenič filma«, ki ga je razpisala takratna jugoslovanska revija »Filmski svet«.

Jean Genet slovenske fotografije

Vseskozi se je ukvarjal s fotografijo: reportažno, krajinsko, portretno, socialno, umetniško akt fotografijo. Bil je kronist številnih subkultur osemdesetih in devetdesetih, med njimi tudi ljubljanske gejevske in lezbične subkulture. Do potankosti je fotografiral začetke slovenske pomladi, aretacijo četvorke JBTZ in vse shode, povezane s tem dogodkom. Za razliko od preostalih fotografov, je fotografije obdržal zase in jih umestil v unikatno, več kot 400 strani dolgo knjigo z naslovom »Slovenec sem, tako je mati djala: Slovenska pomlad«, ki jo je opremil še z odličnim avtorskim tekstom. Upajmo, da bo tudi ta knjiga nekega dne ugledala luč sveta.

Deset let je vsak dan fotografiral »rojstvo kulture na Metelkovi«, ki ga je navduševala kot dogodek, ki v slovenski kulturni zgodovini nima primerjave. Njegovo ime in delo sta obsežno omenjena celo v nemškem Saurovem Umetnostnem slovarju (2003) in v številnih katalogih, kjer je sodeloval bodisi na skupinskih ali samostojnih razstavah. Bil je kronist glbt-scene, največ v klubu K4 in tudi na Metelkovi, kjer je postavil na ogled številne razstave in prispeval vrsto fotografij in tudi članke za reviji Revolver in Kekec. Fotografije in občasno tudi tekste je objavljal tudi v revijah Ars Vivendi, Fotografija, Glamur in Mladina. V katalogu ob projektu Trabakula, potujoči skupinski razstavi »Karavane slovenskih umetnikov po hrvaški obali«, ki je bila v Reki, Splitu in Dubrovniku leta 1996, so ga opisali takole: »Pogled brez predsodkov, usmerjen v kulturno podzemlje … Jean Genet slovenske fotografije.«

Na predanost svojemu kraju nas poleg fotografij najbolj spominja njegov članek v reviji Telex v začetku osemdesetih, v katerem je prvi in dolgo časa edini uporniško in kritično pisal o rušitvi slatinskega arhitekturnega bisera Wandelbahna, pokritega sprehajališča, ki se je nahajal pred modernim hotelom Donat, Terapijo in zdraviliškim parkom. Frenk je deloval tudi v Društvu prijateljev Rogaške Slatine in za lokalni časopis Rogaške novice prispeval vrsto naslovnic in reportaž. Do zadnjega trenutka je bil tudi aktivni član ilegalne skupine KunstHaus.

fidler-2_600

Mentor in vzornik

Fenka sem spoznal v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je odzval vabilu kiparja Jiřija Kočice k sodelovanju z Društvom prijateljev Rogaške Slatine. Že ob njegovi prvi samostojni razstavi sva našla iste smernice ustvarjanja. Kot začetniškega fotografa me je navdušil ravno zaradi preprostega pristopa do umetnosti. Občudoval sem njegov stil fotografije, ki je izžarevala neko posebno energijo in je bila tako živa, da sem se na trenutke spraševal, če je to fotografski posnetek ali ena izmed sličic filmskega traku. Fotografije so bile tako zelo žive! Bil je mojster stare šole, ki je odlično obvladal retušo in delal številne eksperimente z različnimi filtri. Te je uporabljal tako pri črno-beli kot pri barvni fotografiji in z njimi na analogen način dosegal neverjetne rezultate, ki so v današnji dobi računalniških programov za obdelavo fotografij samoumevni. Na določenih fotografijah je razvidna spretna ročna montaža negativa v velikosti formata Leica z deli klasičnega reprofilma. Veliko je eksperimentiral tudi s fotokopijami fotografij, posebno umetnostjo, ki se je razvila v osemdesetih letih. Fotokopirane fotografije je montiral na izdelane fotografije in jih zopet fotografiral. Zato lahko rečemo, da je bil tudi fotokopir-artist.

Njegov zadnji članek

Zadnji članek, ki ga je napisal in objavil v KunstHausu, je bil posvečen življenju in smrti Klausa Nomija, zares posebnega umetnika, pevca in performerja, ki je vnesel v glasbo nekaj povsem novega. Frenk je na splošno imel rad umetnike, ki so izstopali izven ustaljenih okvirjev in v katerih je na trenutke spoznaval tudi samega sebe. Več memorialov znanih umetnikov je napisal za revijo Revolver in tako slovenskim bralcem približal življenje Jamesa Deana, Riverja Phoenixa, Freddija Mercuryja, Alme M. Karlin in številih drugih. Nekatere zgodbe teh ljudi, na primer Klausa Nomija, je ob pomoči imitatorja Mirča Janče celo oživil na eni izmed svojih razstav v Metelkova mestu. Na koncu svojega zadnjega članka je zapisal: »Klaus Nomi in njegova umetnost živita naprej.« Sam dodam: »Frenk Fidler in njegova umetnost živita naprej!« Upam, da se je že srečal z vsemi temi, o katerih je pisal, in da se imajo vsi skupaj lepo tam, kjer pač so.

fidler-1_600

Kot da bi vedel, da boš odšel dosti prehitro

Frenki, hvala za tvoje prijateljstvo in navdih. Tvoje delo in spomin nate ostajata vzidana v temeljih naše hiše umetnosti. Kjerkoli že si in kamorkoli si namenjen, tvoj duh ostaja naš večni in neumrljivi del. Naša dolžnost je, da v bližnji prihodnosti izdamo najprej monografijo tvojega obširnega fotografskega opusa in pozneje tudi posamezne zgodbe, ki si jih že sam uredil z avtorskim besedilom in fotografijami v svojih unikatnih knjigah, kot so: Slovenska pomlad, Metamorfoza – Slovenija, Almi Karlin v spomin … Knjige si že pripravil za tisk, kot da bi vedel, da boš odšel dosti prehitro in popolnoma tiho, tiho in umirjeno, kot si živel. Zbogom, Frenki …

Frenk4_600

Fanzin KunstHaus o Frenku Fidlerju

Marca 2012 je izšel fanzin KunstHaus, ki je v celoti posvečen Frenku Fidlerju. Predstavitev je potekala v Klubu SOT 24,5 na Metelkovi, kjer so zbrani prisluhnili besedam župana v senci brez listnice Terraha ter odličnim šansonov Edith Piaf v izvedbi Matije Puža, enega najboljših interpretov šansona pri nas. Na predstavitvi so zbirali tudi sredstva za izdajo njegove monografije.

Njegovo serijo fotografij Ljubljane hrani Mestni muzej Ljubljana, zahvaljujoč njegovim sorodnikom pa se njegov fotografski arhiv in vsa ostala dela odslej nahajajo v bogati zbirki Ljudskega muzeja Rogaška Slatina.

Foto: Frenk Fidler / foto arhiv LMRS
Tags from the story
Written By
More from Nani Poljanec

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja