MSM in darovanje krvi

AIDS

V mnogih državah – tudi v Sloveniji – noben moški, ki ima ali je imel spolne odnose z moškimi (v nadaljevanju MSM) ne sme darovati krvi. Čeprav se aktivisti in aktivistke tega vprašanja do sedaj niso povsem zares lotili, pa lahko občasno preberemo kakšen prispevek, ki problematizira omenjeno apriorno izključitev. Zaenkrat neuspešno.

Na Zavodu za transfuzijsko medicino (ZTM) pojasnjujejo, da je pravica prejeti varno/zdravo kri nad pravico posameznika in posameznice, da daruje kri, zato morajo narediti vse, da prejemnike in prejemnice zavaruje pred okuženo krvjo. In ker smo MSM skupina, kjer obstaja statistično večja verjetnost, da je naša kri okužena s spolno prenosljivo navlako (HIV, hepatitis, sifilis in druge danes še neznane okužbe), je kakopak povsem »logično«, da nas je potrebno generalno izključiti. Četudi je nekdo v monogamni zvezi – in s testi dokazano povsem zdrav – ga statistika še vedno bremeni: še vedno je MSM in še vedno je rizičen.

Takšna restriktivna krvodajalska politika izvira iz osemdesetih let – tj. od pojava množične obolevnosti za aidsom v ZDA. Sprva se je namreč zdelo, da je HIV t. i. »pedrska kuga« – da je torej bolezen, ki prizadene izključno populacijo istospolno usmerjenih moških. Čeprav je bila tovrstna medicinsko-katoliška utvara znanstveno že zdavnaj zavrnjena, se v sprevrženih oblikah še vedno pojavlja. Ravno zdaj smo namreč priča oživitvi dvajset let starega diskurza v novem kontekstu – v kontekstu sprejemanja Družinskega zakonika. Komisija Pravičnost in mir ter njene podružnične dekle ne izpustijo priložnosti, da te diskriminatorne prepovedi ne bi sprevrnili v svojo korist – češ da država po eni strani MSM odvzema pravico do darovanja krvi, po drugi strani pa jim želi dati otroke, ki bodo zato kaj-vem-kolikokrat bolj ogroženi bodisi zaradi prezgodnje smrti staršev (pa prepovejmo še rojevanje otrok v družinah, kjer je zaradi dedovanja genetskega materiala večja možnost hudega diabetesa, raka, duševnih bolezni …) bodisi zaradi večje možnosti okužbe, torej prenosa virusa HIV s staršev na otroka (starši običajno s svojimi otroki ne seksajo, mar ne?!). Nasprotniki Družinskega zakonika se poslužujejo tovrstne retorike, čeprav je povsem jasno, da je takšno manipuliranje neutemeljeno ter skrajno neokusno in žaljivo.

Prepoved darovanja krvi MSM so nekatere države vendarle ukinile, čeprav s težavo. V Italiji so na primer po sodni poti dosegli ukinitev te diskriminatorne prepovedi. Pri nas tovrstna sredstva še niso bila uporabljena, ostale poti pa bodo, če že niso, počasi že izčrpane.

aids

Švicarska plakatna akcija Love Life Stop Aids

Ne bomo se slepili in zanikali statističnih »dejstev«: v letu 2009, do 27. novembra, je bilo na novo ugotovljenih 41 okužb s HIV, med njimi je bilo 25 MSM, 6 heteroseksualno pridobljene okužbe in 10 neuvrščenih posameznikov oziroma posameznic. Med 41 novimi okuženimi je bilo 34 moških in 7 žensk. Statistično torej lahko z gotovostjo trdimo, da so večina (61 %) diagnosticiranih novo okuženih MSM. Pa vendar: ali je tovrstna statistična slika že dovolj, da avtomatično izključimo vse MSM? V ZDA, na primer, je možnost temnopoltih žensk, da so okužene z virusom HIV, 17-krat večja kot pri belopoltih ženskah. Bi bilo smiselno izključiti kar celotno populacijo temnopoltih žensk? Z zavračanjem rasizma smo očitno generalno gledano bolj uspešni kot z zavračanjem homofobije.

Ključna zabloda logike te prepovedi je, da vsakršen spolni odnos med dvema moškima dojema kot rizičen – v nasprotju z vsakršnim heteroseksualnim spolnim odnosom, ki je vnaprej in brez pomisleka postavljen na piedestal čiste seksualne varnosti. Po domače: nek strejt lahko povsem »ekscesno« izživlja svoje koitalne potrebe – po tej logiki njegovo spolno vedenje ni rizično; nek gej pa tudi v konservativni monogamni zvezi (kljub dosledni uporabi kondoma) vseeno rizično zadovoljuje svoje spolne potrebe. Zelo logično, mar ne? Ko Zavodu za transfuzijsko medicino ob takšnem primeru zmanjka sape, zelo hitro postrežejo z nadnacionalnim imperativom – Slovenijo namreč zavezujeta dve evropski direktivi (2002/98/ES in 2004/33/EC). A v njih ni niti besedice o MSM. V direktivi iz leta 2004 so v prilogi našteta merila za trajni odklon darovalcev in darovalk: to so posamezniki in posameznice z različnimi boleznimi, uporabniki in uporabnice intravenoznih ter intramuskularnih drog … in »osebe, ki so zaradi svojega spolnega vedenja izpostavljene večjemu tveganju obolevanja za hudimi nalezljivimi boleznimi, ki se lahko prenašajo s krvjo«. Direktiva torej ne govori o specifični populaciji, kot je MSM, temveč o posameznikih in posameznicah, ki rizično občujejo. Tvegan spolni odnos pa ni sleherni spolni odnos med dvema moškima, temveč je to nezaščiten spolni odnos ne glede na spol oseb.

Pa vendar to še ni dovolj: predstavniki in predstavnice transfuzijske panoge argumentirajo izključitev MSM tudi s tem, da je analni spolni odnos a priori rizičen (vendar pozabljajo, da ta »nenaravna« spolna praksa ni omejena zgolj na MSM); prav tako pa z izključitvijo MSM zmanjšajo možnost prenosa bolezni, ki jih še ne poznajo. Ali torej obstaja v ozadju te medicinske argumentacije (homofobna!) domneva o danes še neznani »kugi«, ki bo božje usekala samo med grešnimi MSM – zatorej jo preventivno izključujemo že kar vnaprej?

Nesmiselnost prepovedi obstaja sicer že na ravni same metodologije izbiranja ugodnih kandidatk in kandidatov: »rizični« posamezniki in posameznice se »po svoji vesti« lahko izločijo le sami. Krvodajalska rutina namreč zahteva predhodno izpolnjevanje vprašalnika in transfuzijsko osebje dobi informacijo o spolnem vedenju darovalcev in darovalk zgolj na tej podlagi. Gre torej za igro zaupanja – razen imperativa, da »lagati ni lepo«, nekega konkretnega MSM ne zavezuje nič drugega. Na vprašalniku lahko obkroži, da ni MSM in potem lahko daruje kri. Dejansko pa se varnost odvzete krvi pred samim skladiščenjem zagotovi z natančnimi testi prisotnosti spolno prenosljivih bolezni: HIV-a, hepatitisa B in C ter sifilisa – in šele ti testi zagotavljajo precejšnjo varnost. Vendar je pri HIV-u problem t. i. obdobja okna, tj. obdobje, ko testi prisotnosti HIV-a ne zaznajo, čeprav se v krvi že nahaja. In prav preko tega dejstva skušajo zagovorniki prepovedi to prepoved afirmirati. Vendar so ponovno v zmoti – obdobje okna ni značilno samo za s HIV-om okužene MSM.

Omejevanje pravice MSM do darovanja krvi je torej diskriminatorno ali vsaj skrajno dvomljivo. Pa vendar je prepoved »samo« simptom. Je simptom institucionalizirane homofobije in predsodkov, ki lahko – kakor kažejo razprave ob Družinskem zakoniku – služi kot »argument« za nadaljnjo diskreditacijo in odtegovanje človekovih pravic gejev oziroma moških, ki imajo spolne odnose z moškimi.

Tabor za HIV-pozitivne na Češkem

Različne institucije nas pogosto opozarjajo na nevarnost okužbe z virusom HIV, predstavljajo nam stališča različnih medicinskih strokovnjakov in raziskovalcev, poudarek pa dajejo predvsem na izobraževanje, preventivo in ozaveščenost celotne populacije. To je zagotovo potrebno, saj se družba mora zavedati rasti okužbe z virusom HIV ne glede na spolno usmerjenost, socialni status ali lokacijo. Izredno malo, če sploh, pa se govori o tem, kako pomagati ljudem, ki že živijo s HIV-om. V Sloveniji o tem na glas skorajda ne govorimo – za večino to še naprej ostaja tabu. S podobno situacijo se sicer srečujejo tudi drugod v Evropi, čeprav so ponekod nekatera združenja naredila korak naprej in se postavila v bran okuženim z virusom HIV. Eno od tovrstnih združenj, Help Aids Society, smo člani Skupine za samopomoč okuženih gejev spoznali na Taboru na Češkem.

Češka Help AIDS Society je bila ustanovljena konec leta 1989. Med vsemi aktivnostmi, s katerimi se združenje ukvarja – na primer izobraževanje in ozaveščanje populacije, anonimna testiranja, razdeljevanje kondomov, predavanja na temo ABC – so sledili tudi trendu zahodne Evrope in se lotili projekta tako imenovane »varne hiše« za vse, ki so HIV-pozitivni. Verjetno ob tem ni potrebno posebej opozarjati, kakšen je bil odziv lokalne skupnosti, kjer so to hišo leta 1999 odprli …

Varna hiša »Duma Svetla« pomeni pionirski korak v smeri zaščite HIV-pozitivnih. Namenjena je tako tistim, ki so okuženi ali zboleli za aidsom, kot tudi njihovim prijateljem in družini. »Svetilnik«, kot bi ga lahko imenovali,  je varen center za vsakogar, ki ga je ta bolezen prizadela. Z različnimi akcijami in storitvami, ki jih združenje izvaja (testiranja, zdravstveni, socialni nasveti ipd.), opozarjajo tudi na težave HIV-pozitivnih in na diskriminacijo, predsodke in stereotipe na vseh ravneh. Varna hiša hkrati zagotavlja zasebnost vsem obiskovalcev in skupinam, prav tako pa so aktivisti pripravljeni zagotoviti pomoč, informacije in podporo tistim, ki se sami ne znajdejo. V hiši najbolj ogroženi lahko tudi bivajo. Varno hišo vodijo usposobljeni socialni delavci in pravniki, uporabnikom pa so na voljo tudi medicinski delavci. Celoten projekt seveda ni poceni, a ga med vsemi sponzorji in donatorji podpira tudi država. Ta se očitno vse bolj zaveda problematike aidsa.

Help Aids Society vsako leto organizirajo tudi letni tabor. Letošnji je potekal septembra v Strelskih Hošticah in je bil že dvanajsti zapovrstjo. Udeleženci – iz Slovenije smo se ga udeležili prvič – smo se lahko zabavali ob raznih športnih aktivnostih, vožnji s kajaki, ogledih kulturne dediščine, enodnevnem izletu v turistični Češki Krumlov, predvsem pa je bilo pomembno druženje in izmenjava izkušenj. Tabor nam je dal upanje, da bo ozaveščenost nekoč tudi v Sloveniji na takšni ravni, kot je na Češkem. A kaj, ko se pri nas geji in lezbijke ne udeležujejo niti tistih aktivnostih, ki jih posamezniki in društva že organizirajo …

Skupina za samopomoč okuženih gejev

V Sloveniji deluje internetna mreža HIV-pozitivnih gejev in skupina za samopomoč. Člani se dobivajo enkrat na dva tedna. Če bi se jim rad pridružil, vprašaj svojega zdravnika na Infekcijski kliniki za kontakt ali piši na anonimni e-mail: gaypoz.si@gmail.com

Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Če ga želite videti, omogočite Javascript. <!– document.write( ‘</’ ); document.write( ‘span>’ ); //–>
Tags from the story
Written By
More from Aleš Zobec

Iz dobre družine sem bila …1

Intervju z Majo Pan Maja Pan je filozofinja. Magistrirala je na področju...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja