Otroška svoboda sedemdesetih

KOMENTAR

brane

Foto: Nada Žgank/Memento

 

Danes se mi zdi, da sem imel srečo, da sem otroštvo preživljal v nemirnih šestdesetih, ko so se mladi na zahodu naveličali vojn, kapitalizma in tradicionalnih oblik odnosov, pa čeprav so te njihove upornosti le v sledeh pljuskale v tedanjo Jugoslavijo. Srečo sem imel tudi, da sem ga preživljal na deželi, kjer smo imeli otroci več časa, manj nadzora in večjo povezanost z naravo, posledično tudi s svojimi telesi. Zaradi starih pravil smo se sicer povsem delili na svet fantov in punc, po starosti pa smo bili precej pomešani, saj je bil naš krog majhen. In v skladu z naravo, potrebo in radovednostjo se je fantovski krog tudi seksualno spoznaval, ne da bi to kdorkoli označeval kot homoseksualnost. Moja selitev v mesto je pomenila prehod v zakone in pravila civilizacije, individualizem, red, zato sem se vsaj med počitnicami tako rad vračal v vaško svobodo in seksualnost. A tu so bila že sedemdeseta, ki so tudi v naše kraje prinesla seksualno revolucijo, v Anteni sem lahko prebiral zaupne besede o seksu med fanti, na zahodu pa, česar sicer nisem vedel, se je dvigala gejevska osvoboditev, cveteli so bari, diskoteke, shajališča za seks, knjigarne, založbe, filmi, javne diskusije, demonstracije. Ne vem, kako je cvetela gejevska scena pri nas, imeli pa smo na srednji šoli dva profesorja »buzija« in nista bila kaka posebnost, da bi si mi brusili jezike. Ko sem se zaljubil v sošolca in je vedel ves razred, kaj, vsa šola, mi nikoli nihče ni nič rekel. Morda so bili fantje do mene malce rezervirani. Ne bom rekel, da je bilo vzdušje liberalno, zagotovo pa ni bilo nestrpno ali homofobno. Verjetno sem zato tudi precej »naravno« sprejemal svojo drugačnost. V zakajeni in nabiti kavarni Union, na postaji, v parku pa se je razvijala gejevska scena, ki je že konec sedemdesetih začela dobivati svoje ime, v osemdesetih svoje prve »gay« zabave, vse do začetka gibanja leta 1984. A tedaj sem bil jaz v Parizu, kjer sem skušal premostiti zaostanek vzhoda za zahodom. In tam sem treščil naravnost v sido oziroma aids, v strah, paniko, gonjo proti »pedrom«. Zahodni tradicionalni krščanski svet je slavil, zrušila se je ideja seksualne revolucije, iz naftalina se je dvigala bleščeča in zdrava podoba monogamne zveze moškega in ženske, hetero družine, grešnike pa je doletela zaslužena »božja kazen«. Zahodna gejevska populacija je bila v osemdesetih zdesetkana, aids je bil smrten, umrli so številni vidni aktivisti, ideologi, filozofi, umetniki. Preostali so živeli v strahu in obupu. Tovrstni preobrat zahodne kapitalistične družbe k zvestobi in tradicionalni družini je moral pustiti rezultate tudi v gejevski skupnosti (pa tudi lezbični, ki je sicer aids ni »kaznoval«, je pa bila deležna vseh »sadov«, ki so sledili). Ker seveda niso vsi geji Jarmani ali Foucaulti in ker v vsaki skupnosti kaj rado prevlada povprečna večina, ki je nagnjena h konformizmu, obenem pa jo žene nagon po preživetju, so se začele pojavljati ideje o glbt-porokah, družinah in posvojitvah. Ideje, ki so bile za sedemdeseta nepredstavljive, partnerstva so bila tedaj tako rekoč obsojana, ali vsaj v popolnem nasprotju s tedanjo gejevsko-lezbično ideologijo. Toda aids je idejo svobodne ljubezni zatrl, pa tudi, tu je bila že tretja generacija, ki kaj pogosto povsem nasprotuje prvi, in devetdeseta leta, ki so se tudi zaradi uspehov zdravil proti aidsu malce oddahnila pred smrtnim strahom, so začela graditi na projektu, ki naj bi homopopulacijo izenačil s heteropopulacijo. Ta boj je že prinesel nemalo uspehov, kot so istospolne poroke, posvojitve, večja vidnost, večje sprejemanje, prinesel pa je tudi nekaj negativnih elementov: več homofobnih izpadov in napadov, zaostrovanje zakonodaje v nekaterih državah tretjega sveta, pa tudi odmikanje dela glbt-populacije, ki jih ta boj ne zanima. Iz političnih razlogov borci in borke za poroke seveda ne ustvarjajo podobe neke nove, drugačne družine, drugačnost se omejuje le na spol staršev, kar pa molče vnaša podobo monogamne tradicionalne družine. Taka družina, zdaj že povsem ločena od glbt-skupnosti (če ta sploh še obstaja), zna kaj hitro pokazati iste slabosti družine, proti kateri so vstali mladi konec šestdesetih let, ki so si tako zelo želeli spremeniti svet. Zunaj ostajajo tako imenovani nedružinci, ki se bodo pred glbt-populacijo skrivali, tako kot so se v sedemdesetih pred gejevsko-lezbično populacijo skrivali istospolni pari. Razvrat se več ne spodobi, zato ga v nedeljskem K4 ali v Tiffanyju že dolgo ni več, se pa nadaljuje skrivaj (če se res?) in vse večkrat tudi ob nevarnih seksualnih praksah. Morda tudi glasnost in vidnost nista več priljubljeni. Moderni gej enostavno skrbi samo še za svojo rit: ali si išče partnerja za poroko (in posvojitev), ali si po netu išče (morda celo najde) tipe za seks, ali pa svojo usmerjenost živi samo še virtualno. Spreminjanje sveta ga še zdaleč ne zanima.

Tags from the story
Written By
More from Brane Mozetič

In memoriam: Tomaž Šalamun

Tomaža Šalamuna sem osebno spoznal v času pred svojim odhodom v Pariz...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja