Solidarnost kot rešitev

Klepet – Marko Jurčić

Marka Jurčića najpogosteje predstavljajo kot novinarja in aktivista za človekove pravice, a sam ne želi, da mu rečemo novinar. »Novinarstvo in novinarji na Hrvaškem imajo vedno distanco do pristopa, ki temelji na človekovih pravicah. Tudi ko kritično pišejo o kršitvah človekovih pravic, se trudijo obdržati ‘profesionalno distanco’,« pripoveduje in doda, da bi novinarstvo kot javna dejavnost moralo imeti etično dimenzijo. »Toda pri nas na Hrvaškem vedno obstaja nekakšna panika glede izražanja jasnega političnega stališča, ker bi to pomenilo sodelovanje s politiko v ožjem pomenu.« Novinarstvo, v katerem ne vidi svoje prihodnosti, mu je zato trenutno le v veselje. Nenazadnje, pravi, me plačajo za to, kar delam in tako v teh recesijskih časih dodatno zaslužim.

Drugi del uvodne predstavitve mu je bližji. Še najraje, pravi, se predstavi kot antifašistični aktivist, ki prihaja iz queerovsko-feminističnega gibanja. Je pa tudi absolvent Fakulteta za politične vede v Zagrebu, kjer živi že osem let, čeprav je doma iz Reke. »Svobodni duh tega mesta me spremlja povsod, karkoli počnem in kjerkoli se nahajam.«

Z Markom Jurčićem smo se pogovarjali o paradah ponosa v Zagrebu, Beogradu in Ljubljani ter o stanju lgbt-pravic na prostoru bivše Jugoslavije.

marko_jurcic_-_za_net

Leta 2007 si bil napaden in poškodovan v Zagrebu. Ali se proti napadalcem vodi postopek? Vemo namreč, da je hrvaško pravosodje precej inertno, ko gre za tovrstne napade.

Prijatelja in mene so napadli navijači Dinama, ko sva se po službi, v popoldanskih urah sprehajala v centru. Sodni proces je pred kratkim končan s sodbo za težke telesne poškodbe in ne za diskriminacijo, saj tožilstvo sploh ni uvrstilo diskriminacije v tožbo.

Leta 2007 je ulično nasilje bilo in ostalo bistveno vprašanje za lgbtiq-skupnost v Zagrebu, ampak zdaj je dobilo povsem novo dimenzijo nasilja in sovraštva proti vsem, ki ne ustrezajo določeni matrici, ki so si jo ustvarili nekateri navijači Dinama. Istega leta je bil umorjen Luka Ritz, srednješolec, ki so ga pretepli le zato, ker ni bil prepoznan kot navijač. Napadali so pankerje, Rome … Zdi se mi, da je to že zdavnaj bil problem (anti)fašizma in ne »samo« vseprisotne homofobije. Da o rasizmu sploh ne govorimo. A »kolegi« novinarji poročajo, da gre za nasilje »brez razloga«. Sam v tem, da nekdo s šolsko torbo pretepe romskega otroka ali vrže molotovko na Rome, ki zbirajo kosovni odpad, vidim le izraz rasističnega brezumja. Enako kot odsotnost javne obsodbe me skrbi tudi populistični pristop zagrebškega župana (Milan Bandić, op. a) v stilu »gremo se zdaj vsi skupaj usest za mizo in se fotografirat«.

Zagreb Pride poteka že vrsto let, toda še vedno se ni premaknil iz faze, v kateri poleg »prajdovcev« stoji policijski kordon. V Ljubljani je situacija drugačna. Meniš, da bi zagrebški Pride moral doseči raven ljubljanskega?

Ne mislim, da obstajajo različne ravni. V Ljubljani se je po osmih letih začelo pojavljati nasilje proti gejevskim aktivistom, v Budimpešti so se fašisti »šele« po štirinajstih letih odločili uporabiti teroristična sredstva in ustaviti Parado ponosa. Težko verjamem, da gredo stvari v tem trenutku v vzhodni in jugovzhodni Evropi v smeri razvoja ali napredka. Vse to me bolj spominja na nekakšne koncentrične kroge, ki se vračajo k nam kot odmevi iz preteklosti. Vsakega protestnika v koloni Zagreb Prida sta pred sedmimi ali osmimi leti varovala dva policista, danes ni več tako. Vendar pa to ne pomeni, da policistov ne bi smelo biti ali da jih je preveč. Pred tremi leti smo menili, da policije sploh ne potrebujemo, ker smo že štiri leta imeli povorko brez nasilja in provokacij. Ampak prav tisto leto so neki mulci na nas želeli vreči molotovke. To so bili otroci, ki so hodili še v osnovno šolo, ko smo organizirali prvo Parado.

zagreb-netVedno vsi govorimo le o Zagrebu. Kakšna pa je situacija glede lgbt-pravic v drugih mestih, posebej v manjših krajih?

Verjetno še veliko slabša. Četudi smo v Zagrebu uspeli zgraditi varne prostore, se  povezati z drugimi skupinami, doseči solidarnost javnosti, je bilo v začetku zelo težko. Ne vemo, kakšna je situacija v številnih drugih krajih, kjer ni združenj in ni niti emancipiranih posameznikov, ki bi povedali, kako izgleda vsakdanje življenje. Za druga mesta, kot so Reka, Split, Osijek ali Zadar vemo samo, da jih njihova nevidnost – medijska, politična in družbena – dela varne in gotove. Ko se bo v teh mestih organiziral protest ali kakršnakoli forma javnega zborovanja, bo slika te situacije veliko bolj jasna. ‘Če ste med svojimi štirimi stenami, se vam ne bo nič zgodilo’, ni kompromis, na katerega bi bilo treba pristati.

Praviš, da je Hrvaška na ulične proteste sedaj pripravljena velik bolj kot je bila. Kot smo videli na zagrebški Paradi ponosa 2009 je tako menila tudi »druga stran«, ki je organizirala »anti-gay protest«. V Beogradu je prav grožnja navijaških in ultra-desničarskih skupin, da bodo zasedli ulice, preprečila potek Parade ponosa. Ulica je torej dvorezni meč. Na njej si lahko izborimo nekatere pravice, ampak, kot je bilo v primeru Beograda, na njej lahko pade tudi cela institucija države. Kakšno je tvoje mnenje?

Na zboru proti Paradi ponosa je bilo približno trideset članov ene marginalne politične stranke in ene neformalne odprto fašistične organizacije. Upam, da je šlo le za protest proti Paradi in našim političnim sporočilom, ker če je šlo za anti-gejevski protest, bi bil ta protiustaven. Vsi v demokraciji imajo pravico do protesta, ampak nihče ne sme protestirati proti dejstvu, da je nekdo Rom, Italijan, Slovenec, Srb, Jud, musliman, Jehovina priča ali homoseksualec. Sporno je, da je policija tolerirala njihov sovražni govor, uživanje alkohola na javnem zborovanju, kar je protizakonito, in tako naprej. Evropske institucije so o vsem tem obveščene.

Delaš na povezovanju posameznikov in združenj v državah bivše Jugoslavije skozi sodelovanje v organizacijskih odborih Parad in skozi sodelovanje v različnih LGBTIQ združenjih. Ali opažaš spremembe od začetkov svojega aktivizma do danes?

To je šele iniciativa in poskus. Do zdaj so Beograd, Zagreb in Ljubljana kot edina mesta, ki imajo Parado ponosa, med seboj postali t. i. »sister prides«, sestrske parade. Ljudje iz Beograda so na naše vabilo vedno hodili na zagrebško Parado in v njej sodelovali, včasih kot del organizacije ali programa. Upam, da je to vplivalo na to, da je letošnjo beograjsko Parado organizirala nova generacija. Letošnja beograjska Parada je, kljub temu da jo je policija prepovedala, ker je pokleknila pred fašističnimi skupinami, dala nov zagon gibanju.

Kam bi moral biti usmerjen lgbt-aktivizem na prostorih bivše Jugoslavije?

Zdaj in vedno moramo zahtevati več, da bi kdaj sploh karkoli dobili. Glede človekovih pravic nikoli ne smemo delati kompromisov, saj nismo politične stranke, da bi se dogovarjali za skupne programe. Kar zadeva odnos do države in institucij, zahtevamo torej polno enakopravnost vseh državljanov in državljank, pravice in dostojanstvo ne glede na spolno usmerjenost, spol, spolno identiteto in izražanje. Kar zadeva aktivizem, usmerjen v lgbt-skupnost, menim, da nam mora biti lastna skupnost primarna. Od tega je odvisna tudi naša eksistenca. Vlade in režimi se spreminjajo, mi pa smo tukaj in vedno bomo tukaj, odvisni eni od drugih. Menim, da moramo biti solidarni, toda tudi na odgovorni, da tisto, kar zahtevamo od drugih, velja tudi za nas same. To pomeni, da če zahtevamo vključenost, moramo biti vključevalni, če zahtevamo drugi vrednostni sistem, torej ne-patriarhalen, potem ne smemo med seboj graditi odnosov dominacije.

Tags from the story
More from Ksenija Zubković

George The Cunt in Gilbert The Shit

SLIKA George The Cunt in Gilbert The Shit Do srede septembra je...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja