Raziskava: Istospolne družine v vrtcih v Sloveniji

Vsak izmed nas ima svojo družino; bodisi družino orientacije (v kateri smo se rodili) in/ali družino prokreacije (ki smo si jo ustvarili sami). Priča smo procesu pluralizacije družinskega življenja, ki nas opozarja na dejstvo, da družine niso nekaj danega, fiksnega in naravnega, temveč, prav nasprotno, so nekaj, kar ves čas delamo. Družine ustvarjamo in živimo. Tradicionalna nuklearna družina (poročena oče in mati z biološkimi otroci) tako postaja, poleg enostarševskih, posvojiteljskih, rejniških, razširjenih, istospolnih in vseh preostalih oblik družin, le ena izmed različnih oblik družin – vse pa so (bi morale biti?) enakovredne že po Ustavi, ki v svojem 14. členu določa, da morajo biti vsakemu posamezniku zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine ne glede na katero koli osebno okoliščino.

Žal se vedno znova srečujemo s kršenjem te pravice in s (populističnimi) interpretacijami, katere človekove pravice komu sploh pripadajo. V istospolnih družinah, ki so ujete v heteronormativni družbeni okvir, dobro vedo, o čem govorim. Prav zato so bile te osrednja tema raziskave Obravnavanje istospolnih družin v vrtcih v Sloveniji, v kateri sem raziskovala, kako so različne oblike družin, predvsem istospolne družine, reprezentirane v vrtcih v Sloveniji. Zanimalo me je predvsem, kako se vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljic v vrtcih spoprijemajo s to tematiko in kako jo, če sploh, predstavljajo otrokom, saj Kurikulum za vrtce (1999) eksplicitno določa, da morajo otroci v vrtcu spoznati različne oblike družin in družinskih skupnosti. 

Raziskava

Raziskavo sem izvedla v dveh delih. V okviru prvega dela raziskave sem leta 2012 spletni anketni vprašalnik razposlala v vse vrtce v Sloveniji. V anketi je sodelovalo 569 anketirank (550 žensk in 13 moških), kar predstavlja skoraj 6 % vseh vzgojiteljic in pomočnic vzgojiteljic v Sloveniji v šolskem letu 2011/2012. V drugem delu raziskave sem izvedla 9 fokusnih skupin, v katerih je sodelovalo 48 udeležencev (47 žensk in 1 moški) iz štirinajstih vrtcev iz različnih delov Slovenije.

V prvem sklopu raziskave sem merila stališča vzgojiteljic in pomočnic vzgojiteljic o spolnih vlogah, homoseksualnosti in istospolnih partnerstvih ter družinah, saj le-ta, skozi prikriti kurikulum, vplivajo tudi na njihovo strokovno delo v vrtcih, v drugem delu pa sem preverjala, v kolikšni meri se določila kurikula reflektirajo v praksi vzgojnega procesa v vrtcih.

Spolne vloge

Raziskava je pokazala, da vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljic pri svojem delu uporabljajo binarni spolni sistem v smislu pomenov tipičnih »fantovskih« in »dekliških« igrač in iger. Na ta način sicer vzpostavljajo delitve po spolu, kljub temu pa je bila večina udeleženk raziskave vendarle senzibilna za vprašanje spola, kar pomeni, da poskušajo v vrtcu skrbeti za uravnovešenost po spolu tako glede igrač kot iger. 28-letna vzgojiteljica Marija je tako poudarila: »Vsak otrok si ima pravico izbrati tisto igro, katero si želi. Poleg tega pa se mi zdi, da moramo včasih prav načrtno usmerjati, da se otroci igrajo nestereotipno. Kar pomeni, da se, če se opazi (ker očitno to izhaja iz nekega okolja), da se na primer neki deček igra izključno samo te stereotipno fantovske igre, je potrebno v vrtcu nuditi možnost, da ima vsaj v vrtcu možnost spoznavati igre, ki so bolj ženstvene. Na primer gospodinjska opravila. Da ima tak otrok možnost vsaj v vrtcu videti in poskusiti alternativo, delati in igrati se z nečim, kar je sicer del vsakdanjika.«

V raziskavi je večina vprašanih menila, da zgodnji vzorci obnašanja in igra ne vplivajo na spolno usmerjenost otrok. Vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljic smo namreč spraševali po pogosti stereotipni interpretaciji, da je večja verjetnost, da bodo fantki, ki se igrajo samo s punčkami in z dekliškimi igračami, v odrasli dobi postali geji, in obratno, da bodo punčke, ki se igrajo samo z avtomobilčki in deškimi igračami, v odrasli dobi postale lezbijke. Skoraj vse udeleženke fokusnih skupin so se strinjale, da zgodnji vzorci obnašanja ne morejo pogojevati, kakšna bo spolna usmerjenost teh otrok v odrasli dobi. Kljub temu pa se je v razpravi o spolnih vlogah na fokusnih skupinah ves čas vzpostavljala razlika med stališči na ravni vrednot in prakso vsakdanjega življenja. Vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljic so tako opozorile na razkorak med spremembami na ravni vrednot in med izkušnjo heteronormativne družbe, v kateri se enakopravnost spolov na ravni vrednot ne prevaja tudi v prakso vsakdanjega življenja. Vzgojiteljica Ela (32) je pojasnila: »Moj sin bo zdaj star štiri leta, in jaz sem drugače zelo odprta, svobodogledna, in dostikrat mi reče: ‘Mami, daj mi špangico,’ –’Okej, izvoli.’ Je šel tudi že v vrtec s špangico, rad ima Hello Kitty, rad ima take, zdaj bi lahko rekla, tipično punčkaste stvari. In jaz ga ne omejujem v tem. Ampak se mi je pa zgodilo zadnjič, da dejansko sem ga morala, ker bi bilo pa res malo … Pa sem tako odprta, pa sva šla čevlje kupovat, pa si je izbral najbolj roza, pa gor je bila Zlatolaska, pa vse se je bleščalo, pa je rekel: ‘Mami, imel bi te superge.’ Pa sem rekla: ‘Joj, ne vem, nimajo številke.’ (Smeh) Pa bi mu kupila, ampak zaradi drugih nisem.«

Stališča o homoseksualnosti

Glavnina vprašanih vzgojiteljic in pomočnic vzgojiteljice sprejema homoseksualnost kot eno od oblik seksualne identitete. Čeprav sem v fokusnih skupinah zabeležila tudi nekaj stališč, ki homoseksualnost eksplicitno diskvalificirajo kot bodisi nenaravno ali celo bolno, so bila ta stališča v manjšini. Kljub temu pa so odgovori respondentk, ki so na površini govorili o sprejemanju homoseksualnosti, vendarle razkrivali tudi cel kup vprašanj, nelagodja, nejasnosti, nepoznavanja.

Pri vprašanju starševstva se je več kot 60 % udeleženk strinjalo, da so geji in lezbijke prav tako dobri starši kot heteroseksualci. Hkrati se jih 70 % ni strinjalo s trditvijo, da so lezbijke bolj primerne za vzgojo otrok kot geji. Ob tem pa moramo kljub temu poudariti, da je bilo na fokusnih skupinah čutiti večje odobravanje oz. naklonjenost lezbičnemu starševstvu kot gejevskemu. Slednje lahko na eni strani povežemo s fenomenom »všečnega« biološkega starševstva (v lezbičnih družinah je pogosto ena od mam biološka mama, kar sicer ni izključeno tudi v gejevskih družinah) in z njegovo družbeno superiornostjo v primerjavi s socialnim starševstvom (interpretacija »kri ni voda«). Po drugi strani pa je v primeru lezbičnega starševstva ali bolje materinstva (v primerjavi z gejevskim očetovstvom) prisoten mit materinstva in poudarjanje pomembnosti vezi med (biološko) materjo in otrokom. Ženske so tako interpretirane že kot po naravi boljše skrbnice otrok. Slednje pa je, predpostavljamo, prišlo v ospredje tudi zato, ker je delo vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljice do neke mere moč razumeti kot »kopiran« odnos matere in otroka. Vsa ta interpretacija je bila nato nadgrajena še s seksualizacijo gejevskega partnerskega odnosa, saj so nekatere udeleženke fokusnih skupin izrazile strah, da bodo otroci v gejevskih družinah potencialno lahko priče istospolnemu odnosu med dvema moškima. V ozadju tega strahu je ponovno moč prepoznati binarno heteronormativno matrico, ki homoseksualnost konstituira kot nenaravno. Bojana (50) pojasnjuje: »Meni ne predstavlja nobenih problemov to, da se onadva z otrokom ne ukvarjata dobro, da mu ne dajeta vsega tistega, kar je možno dati; od pogovora do spremljanja. Ne, ampak tisti pravi konkretni odnos, ker so nekatere družine popolnoma razgaljene, tudi odnos med odraslima je razgaljen pred otroci, to mi vemo, ker nam otroci to povedo, tega si ne znam predstavljati. Moška kot moška, namesto kot oče in mati, se pred otrokom ljubkujeta. Ne samo poljubljata. Ljubkujeta v celoti. To ponekod gre kar v pričo otrok. Moški in ženska je meni še vedno bolj naravni – pristni odnos …«

Istospolne partnerske zveze in družina

Večina vprašanih vzgojiteljic in pomočnic vzgojiteljice, 61 %, se strinja s pravno izenačitvijo istospolnih in raznospolnih partnerskih zvez. Še več, zanimivo, podpira možnost posvojitve biološkega otroka po partnerju (skoraj 74 %), 51 % pa se strinja tudi s tem, da istospolni pari lahko skupaj posvojijo otroka. Do določene mere se to odraža tudi v njihovih stališčih do istospolnih družin. Kljub temu jih polovica meni, da otrok za optimalni razvoj potrebuje očeta in mamo. Pomočnica vzgojiteljice Iva (55) pojasnjuje: »Mene ne moti, če sta dve ženski, dva moška, ki se imata rada, če si želita skupnega življenja, če se želita poročiti, če želita deliti imetje, če želita vse na tem svetu, lahko imata. Ne moreta pa imeti otrok. Mene to bolj skrbi, kako bo privzgojen ta odnos do nasprotnega spola. Če bo recimo sinek rasel v družini dveh očetov, kako bosta ta dva moška lahko privzgojila temu fantku odnos do ženske. Kakšen odnos bo to? Se bo dalo vedeti, da je tudi žensko moč imeti rad? Ali je samo moški tisti, ki se ga mora izbrati? Ne vem …«

Kurikulum in praksa vzgojnega procesa

Raziskava je pokazala, da večina vprašanih, v skladu z določili Kurikula za vrtce, otroke v vrtcih uči spoštovati človekove pravice, enakopravnost, strpnost in sprejemanje drugačnosti ter enakopravnosti spolov. Pri vprašanju obravnavanja različnih oblik družin, se ta delež zmanjša na 77 %. Kurikulum za vrtce je sicer glede obravnavanja družin in družinskih skupnosti jasen, saj predvideva, da otroci v vrtcu spoznavajo različne oblike družin in družinskih skupnosti in predvideva razpravo o tem v obeh starostnih skupinah (1-3 in 3-6). Vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljic smo vprašali tudi, če se v vrtcu z otroki pogovarjajo o ljubezni in glavnina vprašanih – več kot 93 % – je potrdila, da se z otroki o tem pogovarjajo. Med tistimi, ki se v vrtcu z otroki pogovarjajo o ljubezni, jih 68 % ob razpravi o ljubezni ne omenja tudi ljubezni med osebama istega spola.

Istospolne družine in vrtci

Zadnji sklop raziskave je bil namenjen analizi konkretnih izkušenj z govorom o istospolnih družinah v vrtcih. Medtem ko so vse sodelujoče v fokusnih skupinah potrdile, da se v vrtcu z otroki pogovarjajo o družinah, govor o tej temi pa vpeljujejo na različne načine. Po večini poteka skozi govor otrok o svojih družinah, otroci v vrtec prinesejo fotografije svojih družin, o družinah se pogovarjajo, če kateri izmed otrok dobi bratca ali sestrico, s prebiranjem pravljic, zgodbic itd. Dobrih 32% vzgojiteljic in pomočnic vzgojiteljic pri pogovoru o različnih oblikah družin omeni tudi istospolno družino. Vzgojiteljica Špela (44) pravi: »No, jaz sem sedaj v zadnjih letih že omenila to obliko družine. Ko smo se o družinah pogovarjali, pa smo omenjali različne družine. Tudi o tem smo se pogovarjali, da imata lahko dva moška otroka in da imata lahko tudi dve ženski otroka. In so seveda otroci rekli, da to pa ne. Jaz pa sem takrat trdila, da lahko. In potem so otroci rekli, da dva moška ne moreta imeti otroka. Jaz pa sem na to odgovorila, da nisem rekla, da ga je kdo rodil, saj do otroka se lahko pride tudi na drug način; ga posvojiš ali ti ga nekdo rodi. Tako, da v zadnjih letih mojega dela v skupini v vrtcu so te debate veliko bolj odkrite in tudi otroci že nekaj vedo na to temo in se tudi želijo na to temo pogovarjati.«

Tiste vzgojiteljice, ki istospolnih družin ne omenjajo, najpogosteje kot razlog za to navajajo dejstvo, da v oddelku niso imele nobenega otroka iz take družine. Nekaj več kot 10 % jih je menilo, da otroci ne bi razumeli, kaj je istospolna družina, v manjših deležih pa so omenjale, da takšna družina ni prva družina (7 %), da Kurikulum za vrtce tega ne predvideva (5 %), da se starši ne bi strinjali, da bi o tem govoril z otroki (6 %) in podobno.

Nekaj vzgojiteljic in pomočnic vzgojiteljic je v anketi in fokusnih skupinah zatrdilo, da o istospolnih partnerstvih in družinah z otroki v vrtcu ne govorijo, ker imajo premalo informacij o tej temi oziroma ne vedo, kako bi otrokom predstavile istospolno družino. Ko sem jim povedala, da (v času raziskave) v slovenščini obstajata dve pravljici, ki govorita o istospolnih družinah: In s Tango smo trije (Modrijan, 2010) in Sosedje in prijatelji (Lamda, 2008), jih je 62 % zatrdilo, da bi takšno pravljico prebrale v vrtcu, še dodatnih 15 % pa, če bi za to dobile dovoljenje ravnateljice oziroma staršev otrok. Med tistimi vzgojiteljicami in pomočnicami vzgojiteljic (15 % vseh respondentk), ki pravljice ne bi prebrale, jih je največ menilo, da je takšna pravljica promoviranje homoseksualnosti.

V fokusnih skupinah smo nato vzgojiteljicam prebrali pravljico In s Tango smo trije in večina se je po prebrani pravljici strinjala, da bodo pravljico prebrale v vrtcu. 13 vzgojiteljic in pomočnic vzgojiteljic nam je posredovalo svojo izkušnjo z branjem te pravljice v vrtcu. Kot pričakovano, otroci v veliki večini niso spraševali, zakaj ima Tango dva očeta, pač pa so imeli več drugih vprašanj in komentarjev. Večini je bila skupna predvsem otroška spontanost, iskrenost in preprostost ter sprejemanje brez predsodkov: »Dva očka sta bila, ker sta dva fanta« (Otrok iz starostne skupine 3–4 leta).

Izkušnje so tudi pokazale, da v nasprotju s prepričanji vzgojiteljic in pomočnic vzgojiteljic, da kar nekaj otrok že pozna oz. vsaj zaznava tematiko istospolnega partnerstva in istospolnih družin. Otrok iz starostne skupine 4–6 let je tako po prebrani pravljici povedal, da je »po televiziji videl dva ata, ki sta se držala za roko«, nekdo drug pa je nato dodal: »A veš, da imaš lahko dve mami in rodita dojenčka, dva ata pa ne.«

Sklep

Družina je v kurikulumu in s tem tudi v vrtcu pomembna tema. Otroci namreč skozi družino osmislijo svoj svet in lastno identiteto. Zato je pomembno, da v vrtcu spoznajo družinsko raznolikost ter se jo naučijo spoštovati. Kako, če sploh, obravnavati to vprašanje v vrtcu z otroki, pa je – izhajajoč iz rezultatov naše raziskave – za marsikatero vzgojiteljico in pomočnico vzgojiteljice težko vprašanje, saj je družina ideološko zelo obremenjena tema. Poleg tega je otrokovo razumevanje in sprejemanje različnosti v veliki meri odvisno prav od vzgojiteljic in pomočnic vzgojiteljic.

Za večjo prepoznavnost in sprejemanje raznolikosti družin bi vzgojiteljice in pomočnice morale predvsem spoštovati človekove pravice (dosledno upoštevanje nediskriminacije, spoštovanja različnosti in dostojanstva vsake osebe) in dosledno izvajati Kurikulum za vrtce, saj je ta s svojimi cilji in obširno zastavljenostjo zadosten vir za razpravo o različnih, tudi istospolnih družinah. Poleg tega bi bilo potrebno tudi izobraževanje in informiranje vzgojiteljic o homoseksualnosti in istospolnih družinah, saj jih 76 % meni, da imajo na voljo premalo izobraževanja in gradiva na temo istospolnega partnerstva in družin. Pomembna je tudi uporaba vključujočega jezika, ki mora potekati na vseh ravneh in v vseh načinih komunikacije – tako z otroki kot njihovimi starši, kot tudi med strokovnim osebjem in v komunikaciji z okolico (npr. govorimo o družinah brez uporabe pridevnikov oz. se o različnih oblikah družin govori kot o enakovrednih in se jih ne obravnava na hierarhičen način); govorimo o staršu oz. starših (torej ne glede na spol ali spolno usmerjenost staršev) in tako naprej. Nenazadnje je potreben queerovski pristop k vzgoji, kar pomeni uporabo gradiva, ki je vključujoče in obravnava različne vidike družbe, v kateri živimo. V primeru obravnave različnih oblik družin, tudi istospolnih družin, to pomeni izogibanje otroški literaturi, ki krepi stereotipe (npr. vse mačehe so hudobne, vse punce so nemočna bitja, ki jih ponavadi reši močan moški), podobe v njej pa so izključno heteronormativne. Primer dobre prakse je na primer pravljica Cecilija in Zmaj Lowrenca Schimmela ali pa Velika knjiga o družinah Mary Hoffman.

Čas, ki ga otroci preživijo v vrtcu, je zanje zelo pomemben. Pri tem imajo ključno vlogo vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljic, ki morajo otroke spodbujati in vzgajati v duhu spoštovanja človekovih pravic, medsebojnega spoštovanja in sprejemanja različnosti. Vsi otroci morajo v vrtcu prepoznati svoje družine in tiste, ki v družbi obstajajo, te pa morajo biti predstavljene pozitivno, enakovredno in v nehierarhični obliki, saj je pri družini vendarle pomembna vsebina družine, ne pa oblika družine.