Čim bolj miren in udoben prehod iz domačega okolja v dom za starejše

mag. Barbara Purkart, pomočnica direktorice za strokovne zadeve DSO Ljubljana Vič-Rudnik

Ko sem pred kratkim naredila prispevek Skrb za starejše LGBT v Sloveniji, so se v Domu za ostarele Vič-Rudnik najbolj pozitivno odzvale_i na moje vprašanje glede potrebe doma LGBT v Sloveniji, zato smo se osebno odpravile_i do pomočnice direktorice za strokovne zadeve, Barbare Purkart, da bi z njo naredile_i intervju in ji zastavile_i nekaj dodatnih vprašanj, ki jih v omenjenem članku nisem obravnavala.

Vaše prepričanje je, ste zapisali pred časom, da v Sloveniji ne potrebujemo LGBT-doma za starejše osebe. Lahko to trditev malo bolj predstavitve in utemeljite zakaj?

Načeloma sem proti temu, da bi se ljudje med seboj ločevali zaradi česar koli že. Menim, da nobeno ločevanje in izločanje ni dobro, zato so vse ciljne skupine starejših vabljene v naš dom.

Pravite, da ob sprejemu v Dom bodočih stanovalk_cev ne sprašujete o njihovi spolni usmerjenosti in spolni identiteti, saj podatka o tem ne potrebujete. Kaj, če bi se nekdo želel_a razkriti in izraziti želje glede nastanitve, ureditve sobe, aktivnosti oz. strah pred nesprejemanjem s strani sostanovalca_ke: kako bi naslovili uporabnikove_čine potrebe?

Smo eden največjih domov v Ljubljani in okolici. Povprečna starost naših stanovalcev je 84-let. Ko se ljudje prijavijo za bivanju v domu jih pred prihodom prosimo, da napišejo življenjepis, ob sprejemu izpolnimo formular, v katerem označimo zakonski stan in ostale pomembne življenjske podatke in zapišemo, kako si želijo bivati v našem domu. Na ta način dobimo podatke o njihovem življenjskem in zakonskem statusu. Če bi oseba v svojem življenjepisu navedla, da je LGBT-oseba in da si želi bivati v domu odprto in razkrito, ter na kakšen način bi to želela, bi se mu_ji skušali kar najbolj prilagoditi.

Gotovo ob sprejemu bodoče uporabnike_ce povprašate po spolu, starosti, najbrž vas zanima, od kod bodoče_i uporabnice_ki prihajajo, ali so s podeželja ali mesta, ali so samske_i, ovdovele_i ali poročene_i, kakšni so njihovi konjički in interesi, kdo skrbi za njih, koga imajo. Na osnovi teh informacij, sklepam, storitve v domu prilagajate uporabnicam_kom, da bi jim omogočile_i čim lažjo premostitev začetnega stresa in kar se da prispevale_i k njihovemu zadovoljstvu. 70-letni meščanki najbrž ne ponudite enakih aktivnosti, kot 80-letnemu kmetu, ki je vse življenje preživel na vasi. Kako ustvarite okolje v katerem ostarele LGBT-osebe vedo, da lahko brez strahu pred stigmatizacijo izrazijo svoje interese, želje in potrebe?

Kakor že rečeno, skušamo vsakemu_i novemu_i stanovalcu_ki doma omogočiti čim bolj miren in udoben prehod iz domačega okolja v dom za starejše in pri tem se trudimo izzvati čim manj stresa. Ker gre predvsem za starejše, kakor že rečeno, povprečna starost v domu, je 84-let, in v teh generacijah se verjetno še niso tako odprto in razkrito samoopredeljevali kot LGBT-osebe, tako da bi verjetno morali kaj narediti v tem smislu, da bi to dali vedeti stanovalcem_kam doma.

V domu za LGBT-starejše lahko stanovalke_ci brez strahu in sramu izražajo svojo spolno usmerjenost, spolno identiteto in spolni izraz. Brez zadržkov lahko povedo, da bi imeli večere filma LGBT, da bi ob tednu parade ponosa rade_i pripravile_i razstavo o paradah ponosa po svetu, da bi imele_i redna skupinska pogovorna srečanja na teme LGBT, da bi želele_i, da si dom pridobi certifikat LGBT-prijazno, da so stene okrašene z LGBT-motoviko, da bi imele_i večere literature LGBT, izdajale_i domski časopis z tematikami LGBT … Bi bilo to možno brez zadržkov in strahu udejanjiti v domu, ki ni specifično namenjen populaciji LGBT? Npr. v vašem domu?

Menim, da bi vsako izmed naštetih pobud obravnavali enako, kot katerokoli drugo pobudo stanovalcev. Naredili bi vse potrebno in v okviru možnosti, ki jih v domu imamo, da bi ugodili željam in potrebam naših stanovalcev.

Pravite, da ste se v času referenduma o družinskem zakoniku tudi več pogovarjale_i o pravicah LGBT-oseb in da s strani stanovalk_cev niste naletele_i na kakršnokoli sovražno nastrojenost do LGBT-oseb. Kakšne misli in razprave ste imeli na to temo?

Ko smo spremljali razprave po televiziji, je vodstvo uporabnikom_icam doma dalo vedeti, da podpiramo enake pravice vseh in da smo proti kakršni koli nestrpnosti. In če bi v dom želeli priti nasprotniki enakih možnosti za vse, da bi denimo agitirali proti, menim, da jih v dom ne bi niti sprejeli, kaj šele poslušali.

V vašem domu, ste zapisali pred kratkim, vodstvo odprto podpira vse spolne identitete in predvsem verjame, da je spolna identiteta intimna stvar vsake osebe. S tem, ste dejali, mislite na zaposlene, stanovalce ali svojce. Kako se ta podpora kaže v praksi? Je vidna navzven? Kako zaposleni_e, stanovalke_ci in sorodniki_ce izvedo in zaznavajo to podporo?

Bomo razmislili in ponudili rešitev. Do sedaj nisem pomislila na to, da je potrebno posebej poudariti, da so pri nas dobrodošle LGBT-osebe. Vsekakor bom razmislila o tem in se posvetovala s sodelavci.

Obstajajo raziskave (Butler, 2004, Shippy in drugi 2004; Haber 2009; Smith in drugi 2010), ki so ugotovile, da se izkušnje in potrebe istospolno usmerjenih starejših odraslih, ki so odraščale_i v času pred organiziranim aktivizmom, bistveno razlikujejo od tistih, ki so odraščale_i v času organiziranega aktivizma. Namreč, tiste_i, ki so odraščale_i v času pred organiziranim aktivizmom se pogosteje ne identificirajo kot geji in lezbijke, kar rezultira tudi v različnih življenjskih izkušnjah, odnosih in obnašanju med tema dvema skupinama (vzpostavitev partnerskih odnosov z osebo istega spola, odnos do razkritja spolne usmerjenosti, spolne identitete ipd.). Glede na to, da imate v vašem domu opravka s starejšo populacijo, ki spada v t. i. generacijo pred organiziranim aktivizmom, kako bi v vašem domu pristopili k tej generaciji, kako bi jih naslovile_i in zadovoljile_i njihove potrebe po druženju in dejavnostih?

Ključne zaposlene v domu sem vprašala, če so pri svojem delu kdaj govorili s kom od stanovalcev, ki bi načel temo povezano s tem, da je ona/on LGBT-oseba. Nihče od sogovornikov se ni spomnil, da bi se kdo od stanovalcev nanj obrnil s temo lastne istospolne usmerjenosti. Verjamem tudi, da je v generacijah, ki jim pripadajo naši stanovalci težje odprto govoriti o temah LGBT.

Starost kot identiteta se namreč po zgledu kvirovskega gibanja lahko tudi spremeni in se premakne iz margine. Kako se lahko spremeni in kam bi želele_i pomakniti temo starosti in starostnikov, ter predvsem kaj s tem konkretno doseči?

Tu sem mislila predvsem na obrat v moči. Pomen queer besede je namreč danes povsem drug, kot je bil v začetku 20. stoletja. Rada bi, da bi tudi starost doživela obrat, da ne bi ostala povezana s stroški in denarjem, kot se dogaja sedaj, z vdorom neoliberalizma, temveč, da bi jo ponovno povezali z dragocenostjo in modrostjo. Kako bi to dosegli, pa žal še ne vem.

Objavljeno v
More from Katarina Majerhold

Spletna nanizanka o lezbičnih odnosih

Starting From Now  (Avstralija, 2014–2016) Režija in scenarij: Julie Kalceff Igrajo: Sarah...
Preberi več