NASILJE
Raziskava »Povej naprej!«
»Zadnje raziskave javnega mnenja v Sloveniji kažejo, da približno 40% vprašanih ne bi želelo imeti homoseksualca za soseda. To pomeni, da v bloku, kjer živim, me 40% ljudi ne želi imeti za soseda,« je komentiral 27-letni Goran, eden od udeležencev raziskave o homofobičnem nasilju, ki so jo na Legebitri izvedli v okviru projekta »Povej naprej!«. Osnovni cilj raziskovalno-aktivističnega projekta »Povej naprej!«, ki ga je vodila Jasna Magić, je bil pridobiti čimbolj podrobne informacije o kršitvah pravic, nasilju in diskriminaciji, s katerimi so se soočale LGBT-osebe v Sloveniji v zadnjih petih letih. Raziskava, v kateri je sodelovalo 149 LGBT-oseb, je pokazala, da je bilo skoraj 68% vprašanih že žrtev nasilja ali diskriminacije na osnovi spolne usmerjenosti. Ta delež je višji od tistega, ki so ga kazale starejše domače raziskave, a ker so bile narejeno z različno metodologijo in na nereprezentativnih vzorcih, podatki niso neposredno primerljivi. Zato ne moremo brezpogojno trditi, da se homofobično nasilje povečuje, z gotovostjo pa lahko rečemo, da se tovrstno nasilje ne zmanjšuje. Raziskava »Povej naprej!« je hkrati odgovorila na vprašanje, zakaj žrtve praviloma ne prijavijo tovrstnega nasilja. Odgovor je strašljivo podoben tistemu, ki ga dajejo ženske, žrtve nasilja v družini: nasilje se jim ni zdelo tako pomembno, da bi ga bilo vredno prijaviti. Češ, saj mi je samo rekel: ‘Prekleti peder, ubit te bom!’ …
Oblike nasilja
Med 68% žrtev nasilja in diskriminacije je bilo dobrih 52% moških, skoraj 46% žensk in 2% trasspolnih oseb. Žrtve nasilja in diskriminacije so najpogosteje omenjale zmerjanje, ignoriranje oziroma namerno izključitev iz družbe ter grožnje s fizičnim nasiljem kot oblike diskriminacije, ki so jim bili izpostavljeni. Primerjava med spoloma pokaže, da so naštetim oblikam diskriminacije pogosteje izpostavljeni moški, čeprav to ne pomeni, da ženske zaradi svoje spolne usmerjenosti ne doživljajo nasilja: med ženskami v vzorcu je več kot 74% že doživelo zmerjanje, 32 % jih je bilo namerno izključeni iz družbe in tako naprej.
Med dodatno naštetimi oblikami homofobičnega nasilja so respondentke in respondenti omenjali predvsem verbalno nasilje, ki so ga kot ključno obliko homofobičnega nasilja izpostavili tudi udeleženke in udeleženci fokusnih skupin. »Ko so me napadli na ulici,« je pripovedovala 23-letna Sara, »se je moje mnenje o nasilju popolnoma spremenilo, saj sem dojela, da so tudi zmerljivke nasilje in da nasilje ni samo fizično. Takrat sem dojela, da besede lahko ravno tako bolijo kot udarci.«.Anketiranci so opozorili tudi na neenakosti pred zakonom, tisti, ki so se opredelili kot transspolne osebe, pa so omenjali težave z neupoštevanjem njihove identitete, žalitve psihiatrinje, ki je zaradi takšne opredelitve govorila o motnjah spolne identitete in podobno. Zelo poveden je odgovor ene od respondentk, ki je zapisala, da je »vse oblike nasilja […] doživela izključno v lastni družini«.
Geografija nasilja
V večini odgovorov so respondenti omenjali incidente, ki so se jim zgodili na javnem prostoru – od zmerjanja, provociranja in vzklikanja do uporabe žaljivih vzdevkov. Poročali so, na primer, o »pijanih ljudeh«, ki so se obregnili v vidne ali domnevne znake homoseksualnosti (npr. držanje za roke). Nekaterim so ljudje na cesti rekli, da se »neprimerno vedejo«, ker se z osebo istega spola držijo za roke. Ob takšnih situacijah so bili posamezniki tudi ozmerjani (npr. »marš, pedri«) ali žaljeni in označeni kot odpadniki (npr. »glej, pedra gresta«). Ena od respondentk je na primer zapisala: »Medtem ko sva se z dekletom sprehajali po Ljubljani, naju je manjša skupina fantov zmerjala z lezbami in naju pošiljala na »različne destinacije« s predlogi, kaj naj tam počneva.« V tovrstnih situacijah so bili posamezniki tudi pretepeni ali pa so jim neznanci grozili s fizičnim nasiljem.
Do podobnih verbalnih in fizičnih napadov prihaja tudi v šolah. Respondenti so tako omenjali zmerjanje in šikaniranje, ki so ga doživljali med šolskimi odmori ali pa še posebej med urami telovadbe. Udeleženci fokusnih skupin so v tem kontekstu opozorili predvsem na ne-reakcijo učiteljev in učiteljic, ki so dnevno soočeni s homofobičnim nasiljem, začenši s pogosto uporabo žaljivke »peder«.
GLBT-osebe homofobično nasilje doživljajo tudi s strani svojih sosedov. »Soseda me je opravljala po celi hiši,« je poročala ena od respondentk. »Nekdo – ne vem, kdo – je večkrat uriniral pred mojim kletnim prostorom. Kadar me soseda sreča, navadno izusti kakšno zmerljivko ali kletvico, zadnjič pa je za mano še pljunila.«
Diskriminacija na delovnem mestu se najpogosteje pojavlja v obliki verbalnega nasilja (npr. žaljenje in posmehovanje), eden od respondentov je omenjal tudi spolno nadlegovanje. Povezana je tudi s pravno neurejenostjo istospolnih družin. Ena od respondentk je tako omenjala, da ni imela pravice do dopusta ob rojstvu sina, katerega biološka mati je njena partnerka. »Kljub temu,da sem drugi starš,« pravi, »nimam pravno gledano nobene pravice in ne dolžnosti glede sina.«
Homofobično nasilje izvajajo tudi najbližji sorodniki. Respondenti so tako omenjali poniževanje, grožnje, izključevanje, ignoriranje in verbalne napade. 28-letna Mary je na primer zatrdila, da je bilo zanjo »najbolj nasilno okolje družina. Na družinskih srečanjih pogosto zastavljajo vprašanja o partnerjih, o načrtih za prihodnost in o otrocih. Mene nikoli nihče nič ne vpraša. Vsi vedo, da sem lezbijka, vendar se o tem ne govori. Vsi se izogibajo temi.«
Med primeri diskriminacije in homofobičnega nasilja, ki so ga omenjali respondenti in respondentke, posebej izstopa diskriminacija v povezavi z javnimi servisi, še posebej z zdravstvenimi storitvami. Nekateri so tako poročali, da so jim bile te storitve odtegnjene zaradi njihove spolne usmerjenosti ali pa je bil odnos zdravstvenih delavcev bistveno slabši kot pred razkritjem. »Osebna zdravnica,« je poročal eden od respondentov, »je spremenila odnos v negativno smer, odkar je izvedela, da sem gej,« eni od respondentk pa so večkrat zavrnili ginekološki pregled, ker »še ni imela spolnih odnosov z moškimi«. Respondenti so omenjali tudi, da niso smeli darovati krvi, ker so imeli spolne odnose z moškimi.
Do nasilja prihaja tudi v istospolnih partnerskih zvezah. Tovrstnega nasilja večina respondentov sicer ni omenjala, ena od respondentk pa je opozorila, da je bila sama žrtev nasilja svoje partnerke zaradi njene ponotranjene homofobije.
Prijava homofobičnega nasilja
Večina – več kot 92% vprašanih – diskriminacije oziroma homofobičnega nasilja, ki so ga izkusili, ni prijavila policiji. Tisti, ki so nasilje prijavili, poročajo, da je bil odnos policije do njih ob prijavi nevtralen (60%) oziroma podporen (40%). Nihče od vprašanih ni poročal o sovražnem odnosu policije ob prijavi homofobičnega nasilja ali diskriminacije.
Respondenti, ki nasilja ali diskriminacije niso prijavili, so najpogosteje omenjali, da se jim prijava ni zdela smiselna, ker s tem ne bi ničesar dosegli ali pa so nasilje minimalizirali. Dobrih 36% vprašanih je menilo, da je nasilje, ki so ga doživeli, »ne dovolj veliko«, da bi ga bilo vredno prijaviti, 27% v prijavi ni videlo smisla, ker s tem po njihovem mnenju ne bi ničesar dosegli, 9% vprašanih pa se je balo, da bi s prijavo spodbudili še več nasilja.
Navkljub redukciji pomena nasilja je večina vprašanih – nekaj manj kot 88% – o nasilju spregovorila s svojimi prijatelji in prijateljicami, skoraj 28% vprašanih je o tem poročala tudi svoji družini. Izkušnje homofobičnega nasilja so tako predelane predvsem v zasebnem krogu žrtve, saj večina tudi ni iskala pomoči pri nevladnih GLBT organizacijah. Nanje se je po pomoč obrnilo dobrih 5% žrtev homofobičnega nasilja. Vsi ti rezultati kažejo, da je prav kontinuirano in konsistentno prijavljanje homofobičnega nasilja eden od pomembnih korakov k večji vidnosti in prepoznavnosti tega nasilja. Pri Legebitri bodo zato s tem projektom nadaljevali tudi v naslednjih letih.
Poročilo o projektu »Povej naprej!«, ki je potekal od novembra 2007 do novembra 2008, poleg rezultatov ankete o izkušnjah s homofobičnim nasiljem in diskriminacijo na osnovi spolne usmerjenosti vključuje tudi osebna pričevanja žrtev homofobičnega nasilja, pravno analizo položaja istospolnih zakonskih partnerjev in priporočila zakonodajalcu glede politik, povezanih z LGBT populacijo. Celotno poročilo je dosegljivo na spletni strani Legebitre. Če želite nasilje prijaviti, pišite na activate.lgbt@yahoo.com ali pokličite po telefonu 01 / 430 51 44 (Jasna).
