Homofobija: Policist Oliver leto pozneje

oliver2_300Lansko poletje je bila zgodba britanskega policista Oliverja McNallyja in njegovih dveh prijateljev, ki so bili v Ljubljani žrtve grozljivega homofobičnega napada, deležna velike medijske pozornosti. Na blogu Narobe smo bili prvi, ki smo opozorili na omenjeni zločin in novica je dosegla rekordno število ogledov – več kot 16.600. Dobro leto potem je Oliver za Narobe spregovoril o posledicah napada in o tem, kako je napad vplival na njegovo življenje.

 

 

Ali nekaj več kot leto po napadu še vedno čutite posledice zločina iz sovraštva, ki ste ga doživeli v Ljubljani?

Morda se bo slišalo čudno, a v resnici je celoten dogodek imel pozitivne učinke. Zdaj sem bolj pozoren na svojo okolico, bolj sem previden, s kom govorim, če gre za neznance, na primer v barih in podobno. Je pa res, da sem tudi sicer pazljiv, verjetno zaradi dela, ki ga opravljam.

Še enkrat hvala, da ste nas obvestili o tem zločinu. Če nam ne bi poslali tistega pisma, ne bi vedeli, kaj se je zgodilo in mediji ne bi opozorili na homofobijo, s katero se soočamo. Ste bili presenečeni nad odzivom slovenskih medijev in pozneje tudi britanskih?

Da, tak odziv me je zelo presenetil, ker nisem pričakoval tolikšnega izpostavljanja v medijih. Tega nikoli nisem načrtoval. Verjetno se mi je zdelo, da tak incident ni vreden medijske pozornosti. Ampak pokazalo se je, da je homofobija še vedno velik problem v tem delu sveta. Zato je bilo dobro, da je ta zgodba dosegla toliko ljudi, da so lahko razmišljali o tem, videli, kaj se dogaja. Upam, da je glavnini postalo jasno, da si nihče ne zasluži česa takega. Šlo je za grozljiv zločin. Novica je bila objavljena tudi v našem lokalnem časopisu in tega res nisem pričakoval. Vse to sem želel pustiti tam, pri vas, nisem hotel tega vleči s seboj domov. Zato me je ta članek v lokalnem časopisu kar malo razjezil, a v njen niso objavili mojega imena, tako da nisem bil zelo izpostavljen.

Kako so na vse to reagirali vaši sodelavci na policijski postaji?

Bili so zelo zgroženi. Poznajo me in vedo, da nisem problematičen človek, da ne silim v težave. Enako velja za moja prijatelja, ki sta bila prav tako napadena. Sodelavke in sodelavci so bili zelo podporni, prejel sem veliko elektronske pošte, celo od vodje okrajne policijske enote. Ponudili so mi tudi psihološko svetovanje in pomoč. Svetovanja sem se udeležil, a sem kmalu ugotovil, da ga ne potrebujem in da sam dobro upravljam s situacijo.

oliver

Posledice homofobičnega napada v Ljubljani.

Kako pa je z vašima prijateljema?

Mark, ki je bil z menoj v bolnišnici, se je s posledicami soočil enako dobro kot jaz. Seveda je to nekaj, česar ne bova nikoli pozabila. Tudi on je zdaj pazljivejši. Moj drugi prijatelj Mikey pa je že na splošno zelo pozitivno naravnan. Seveda je bil takrat jezen zaradi vsega, kar se je zgodilo, ampak tudi njemu so se poškodbe zacelile in zaradi tega nima nobenih težav.

Po vrnitvi domov ste od Slovenije zahteval finančno kompenzacijo, ki jo država daje žrtvam kriminalnega nasilja, hkrati pa se je začel tudi sodni proces proti dvema osumljencema. Kakšne so vaše izkušnje s slovensko policijo?

Na začetku je policija svoje delo opravila zelo profesionalno – tako na kraju dogodka kot še nekaj dni pozneje, ko sem bil v bolnišnici. S policijo sem ostal v kontaktu, vendar sem se moral vedno sam potruditi, da sem izvedel, kaj se dogaja. Moral sem jih iskati, jih klicati … Razumem, da imajo veliko dela, tako kot ga imam tudi sam, ampak v Veliki Britaniji ima policija v svojem delovnem kodeksu zapisano, da je žrtve potrebno obveščati o razvoju dogodkov. To je nekaj, kar bi verjetno lahko prevzela tudi slovenska policija. Meni se zdi zelo pomembno, da so žrtve obveščene, kako poteka preiskava, za slovensko policijo pa se mi je zdelo, da sem jim to ne zdi preveč pomembno. A vseeno so opravili svoje delo, saj so našli dva osumljenca in tega sem zelo vesel.

Z zahtevo glede kompenzacije nisem imel večjih težav. Zbral sem dokaze in kompenzacijo tudi dobil. Glede sodnega procesa pa … Januarja letos bi moralo biti zaslišanje, a na žalost nisem uspel dobiti nobenih informacij, če se je to res zgodilo. Kontaktiral sem tudi ambasado in jih prosil, naj kontaktirajo sodišče, pa se tudi oni niso odzivali. Tako da v resnici ne vem, kaj se je zgodilo z osumljencema.

Lansko leto ste v enem od intervjujev zatrdil – in to me je zelo presenetilo – da nikoli niste bili kaj dosti pozorni na homofobijo, češ da se sami s tem v Veliki Britaniji nikoli niste srečali. Že res, da je Slovenija bolj homofobična država kot Velika Britanija, ampak kako je možno, da v svoji okolici niste videli homofobije?

Verjetno je to povezano s tem, kakšen sem kot osebnost. Imam svoj krog prijateljev, ob katerih se počutim udobno, in z njimi zahajam v gejevske bare in podobno. Morda sem živel v nekakšni vati. Seveda kdaj slišiš kakšne komentarje ljudi na ulici … ampak še tega ni bilo veliko. To pa seveda ne pomeni, da homofobija ne obstaja in da to tudi v Veliki Britaniji ni problem. Nenazadnje sam delam  z žrtvami zločinov iz sovraštva. Morda sem imel samo srečo, da se osebno s tem nisem srečeval.

Zdi se mi, da ste po napadu postali bolj aktivni v boju proti homofobiji. Vključili ste se, na primer, v policijsko gejevsko organizacijo.

Zaradi tega napada sem zagotovo bolj ozaveščen in vem, da je potrebno narediti še veliko. Hkrati me stvr zdaj še bolj zanima, ker se me dotika osebno. Vključil sem se v gejevsko policijsko organizacijo Spectrum, junija pa sem se udeležil tudi evropske gejevske policijske konference v Dublinu. Policisti iz vse Evrope smo v skupinah razmišljali, kaj lahko naredimo proti homofobiji, kakšna je naša vloga pri vsem tem, kakšne so dobre izkušnje na tem področju. To, kar sem se naučil v Dublinu, poskušam prenesti tudi v svoje delo. Imamo posebno skupino policistov, ki se posebej ukvarjamo s homofobičnimi incidenti. Če si na primer žrtev homofobičnega napada, lahko prosiš, da se pogovoriš s policistom, ki je gej, ali policistko, ki je lezbijka. To hkrati spodbudi ljudi, da prijavijo takšno nasilje, ker nam bolj zaupajo. Nekateri policisti pač niso ravno najboljši pri soočanju s posameznimi deli družbe. Zame osebno je zelo pomembno, da sem zdaj del tega.

Spremembe, ki jih opisujete, pa niso edine, ki so se vam zgodile v preteklem letu. Konec maja ste postali oče in skupaj z lezbičnim parom vzgajate in skrbite za sina Charlieja.

To je zagotovo ena od najboljših stvari, ki sem jih naredil v življenju. Verjetno je vse to povezano tudi s tem, kar se mi je zgodilo v Ljubljani. Zdaj, na primer, bolj cenim prijateljstvo in poskušam bolj polno živeti svoje življenje, ker bi se to, kar se je zgodilo, lahko končalo precej drugače. K sreči je stvar minila skorajda brez posledic. Ko se mi je ponudila možnost, da postanem oče skupaj z lezbičnim parom, s katerim smo že zelo dolgo časa prijatelji, nisem videl nobenega razloga, zakaj tega ne bi naredil. Zelo sem ponosen, da sem del nečesa tako čudovitega, in vesel sem, da aktivno sodelujem pri vzgoji našega sina.

Written By
More from Roman Kuhar

Prečuta noč za lezbični manifest

Dvajset let lezbične skupine Škuc LL Intervju z Natašo Sukič in Suzano...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja