Srkanje kave med parado ponosa

TEMA

Foto: Dražena Perić
 

»Najboljši« komentar, ki sem ga na forumih prebral o letošnji Paradi ponosa, je bila pritožba nekega fanta, da organizatorji parade niso poskrbeli za zaporo cest. Povedal je, da je sam sedel v lokalu blizu Prešernovega spomenika in dogajanje na odru opazoval ob srkanju kave. Ampak vedno, ko je avtobus pripeljal po Wolfovi in pot nadaljeval čez Tromostovje, fant ni slišal, kaj se dogaja na odru. Za nekaj trenutkov mu je avtobus celo zastrl pogled. Spraševal se je, kako so organizatorji lahko bili tako malomarni in niso poskrbeli za zaporo ceste.

Res, le kako organizatorjem ni prišlo na misel, da bi cesto zaprli? Ali pa bi lahko poskrbeli vsaj za kakšen big screen, ki ga ima danes že vsaka poštena prireditev. Morda bi bilo še bolje, če bil celotno prizorišče ovili z veliko črno zaveso, tako da bi bili paradrajoči glbtjevci zavarovani pred pogledi številnih radovednih strejtov. Potem bi se tudi naš nadebudni gej iz lokala morda pomatral do Prešernovega spomenika in znotraj zaprtega prizorišča v miru protestiral proti družbeni homofobiji in bil ponosen gej, tako kot se na dan parade ponosa spodobi. Končno bi lahko videl in slišal … vse! In za tiste, ki se jim vseeno ne bi dalo na trg, bi bilo potrebno zagotoviti neposredni prenos slike do njihovih dnevnih sob, v njihove plazme in lcd televizorje in morda še kakšen star samsung, ki še ni HD ready. Tako bi bili lahko tudi oni ponosni.

Ampak vsega tega organizatorji parade v Ljubljani seveda niso sposobni. Nič ne kaže, da udeležba na Paradi kmalu ne bo več pomenila napornega paradiranja po ulicah. In mučnega stanja na razbeljenem soncu pred odrom, skandiranja, držanja transparentov, pihanja v piščalke, katerih zvok ti prestreli uho, igranja z baloni, objemanja, poljubljanja in vsega tega, kar so paradnice in paradniki počeli na letošnji paradi.
 

 Francosko navdahnjena parada

Sedma parada ponosa je potekala 30. junija pod geslom »Ponosno naprej« in s stilizirano podobo ženske z znamenite Delacroixjove slike Svoboda vodi ljudstvo. Parada se je zato začela s francosko himno, ki jo je odigrala bežigrajska pihalna godba. Tribarvno zastavo francoske revolucije, ki jo ženska drži na izvirni sliki, je na plakatu parade zamenjala mavrična zastava, sporočilo pa je ostalo nespremenjeno: boj za pravice, enakopravnost in svobodo. Petra Salaj, predstavnica LGBT društev, je v svojem govoru na paradi poudarila, da lezbijke, geji, biseksualci in transseksualci sporočamo, da nas homofobija, ki jo je moč opaziti na Poljskem, v Rusiji in tudi pri nas, ne bo ustavila. Še naprej se bomo zavzemali za svoje pravice. Na odru pred Prešernovim spomenikom so nastopili še ameriški kralj preobleke Gavin Danger, Salome, zagrebška lezbična rok zasedba Bura band in Danijel Malalan, ki je pel, recitiral pesmi in povezoval program. Parado je pozdravil tudi ljubljanski župan Zoran Janković, ki je dejal, da je »Ljubljana lepo mesto. Lepo mesto je zato, ker je ponosno mesto, ker je strpno mesto, ker je mesto tolerance«. S podobnimi besedami sta pred njim v preteklih letih parado pozdravljali tudi Vika Potočnik in Danica Simšič, žal pa besede niso povsem resnične. Dan pred parado so se na primer nasproti mestne hiše pojavili grafiti »smrt pedrom«, »dol iz pedri«, prečrtane slike dveh penisov in podobno. Hkrati je bila Ljubljana polepljena z nalepkami, na katerih sta bila prečrtana gejevski in lezbični par, pod sliko hetero para pa je pisalo »Ohranimo slovenski narod«. Tudi letos ni šlo brez fizičnega nasilja: zvečer so pred K4 štirje fantje pretepli geja, ki je končal na urgenci.

Dan pred ljubljansko parado so na mariborskem Grajskem trgu organizirali 4. akcijo strpnosti, med katero so letos prvič tudi korakali po Mariboru. Parado so spremljali še številni spremljevalni dogodki – od gledaliških predstavo do razstav in bovling turnirja. Letošnja novost je bila akcija Queer road trip; aktivisti in aktivistke so v dneh pred parado obiskali vrsto slovenskih mest, postavili stojnice, razprli mavrično zastavo in mimoidočim delili informativne materiale.

Z vsemi temi aktivnostmi je LGBT skupnost v nekaj dneh precej glasno opozorila nase, na to, da nam pripada del tega prostora, mesto za mizo. Čeprav obstajajo različna mnenja, za katero mizo naj bi sedli, kdo naj bi sedel zraven in kaj naj bi na tej mizi stregli – kar so vse pomembna vprašanja, o katerih slovensko GLBT gibanje premalo razmišlja – je kontinuiteta prisotnosti v javnem prostoru pomembna. Pomembna je kontinuiteta parad in spremljajočih akcij. Še bolj pomembna pa je tista kontinuiteta prisotnosti, ki jo (lahko) zagotovi vsak izmed nas v času med dvema paradama. Med parado pa tako, da ne sedi za mizo v bližnjem lokalu.

Petra Salaj, so-organizatorka Parade ponosa 2007

Do kod seže mavrica?

 V zadnjih letih je bilo več pobud, da bi koncept Parade ponosa spremenili. Na kakšen način je bila letošnja parada drugačna od prejšnjih?

Razširili smo spremljevalni program. Organizirali smo tako imenovali Queer Road Trip in s kombijem po več mestih v Sloveniji promovirali Parado ponosa. Želeli smo preseči kritiko, da je parada ljubljanski dogodek. Ustavili smo se v Celju, Murski Soboti, Slovenj Gradcu, Kranju, Novem Mestu, Postojni, Novi Gorici in v Kopru. Res je, da smo pričakovali večji odziv, ampak vseeno se je izplačalo; delili smo zloženke, revije, odgovarjali na vprašanja ljudi. Pa kar nekaj staršev je moralo odgovoriti na vprašanja svojih otrok, ko so jih spraševali, kdo smo in kaj počnemo. Hkrati smo organizirali tudi projekt Mavrična Slovenija in se vprašali, do kod seže mavrica. GLBT osebe smo prosili, da naj nam pošljejo poštne številke krajev, kjer živijo. Dobili smo 687 odgovorov iz 155-ih krajev po Sloveniji.

Kaj bi Parada ponosa leta 2007 morala biti v Sloveniji: zabava ali politična manifestacija?

Morala bi biti zabava. Ampak zabava je lahko le tam, kjer imajo GLBT osebe enake pravice. Pri nas tega še nekaj časa ne bo. Zato je potrebno opozarjati na pravice in enakopravnost.

Parado sta letos prvič organizirala le Dih in Legebitra, prejšnja leta jo je organiziral konzorcij vseh LGBT organizacij v Sloveniji. Zakaj je prišlo do te spremembe?

Zato, ker smo prejšnja leta poskušali pokazati, da smo enotni in da smo sposobni sodelovati. Vendar nekateri niso bili zadovoljni, da smo jih navajali kot organizatorje. Zato tistih, ki letos niso pomagali – ne s prostovoljnim delom ne finančno – nismo omenjali.

So mediji opazili to spremembo?

Mislim, da ne.

Prva parada je bila organizirana brez finančnih sredstev, preostale so zahtevale kar precejšen finančni izdatek. Se ti zdi sprejemljivo, da so ljudje plačani za nastop na Paradi, ki je nekomercialni dogodek, politična manifestacija, lahko bi rekli celo, da ima humanitarne komponente?

O tem smo razmišljali tudi mi. Ampak vsi, ki smo jih povabili, so del GLBT skupnosti in živijo od svojih nastopov. Tudi oni morajo plačevati račune …

Ampak tudi aktivisti morate plačevati račune, pa za organizacijo verjetno niste plačani?

Nekateri smo pač še vedno entuziasti in smo pripravljeni delati zastonj.

Po paradi je bil ponovno pretepen gej. Kdo ni opravil svojega dela – organizatorji ali policija? Ali nekdo tretji?

V tem primeru svoje naloge ni opravila GLBT skupnost. Ljudje, ki so videli ta incident, niso ničesar storili, da bi ga preprečili. S policijo je bilo dogovorjeno, da bodo okrepljeno nadzorovali določene dele mesta. To so tudi počeli, a v trenutku pretepa tam ni bilo policajev.

Parada poziva lezbijke in geje, da se razkrijejo in stopijo iz klozeta. Nekateri pa trdijo, da je biti v klozetu pravica, odločitev, kot vsaka druga. Se strinjaš s tem?

Seveda imajo pravico. A če želimo enake pravice, tega ne bomo dosegli s skrivanjem. Pokazati moramo, da smo raznoliki in da smo povsod. Ko sem bila sama prvič na Paradi ponosa leta 2002, me je prevzela ta množica. S parado želimo pokazati, da nas ni pet ali deset ali tisoč, ampak deset tisoč in več.

Gavin Danger, kralj preobleke

Kralji in kraljice

 V Sloveniji so performansi kraljev preobleke manj vidni in manj poznani kot performansi kraljic preobleke. Ali gre pri kraljih zgolj za obratni spolni performans kot pri kraljicah ali pa imajo ti performansi kakšne svoje specifike?

Ne vem, če na to vprašanje lahko odgovorim, ker v Sloveniji nisem videla nobenega performansa kraljic preobleke. Ampak v Columbusu v Ohiu je tako, da kralji ponavadi nastopajo v skupinah, medtem ko kraljice običajno nastopajo same. In četudi nastopajo skupaj, so na plakatih zapisana vsa njihova imena. Kralji večinoma delujejo kot tim; na plakate, na primer, dajo samo ime svoje skupine. Nastopi kraljev preoblek so tudi bolj podobni gledališkim predstavam; uporabljajo številne rekvizite, kostume in podobno. Nekateri zato trdijo, da so pravzaprav performerji, ne kralji preobleke.

Morda je to moj specifičen pogled. Tu imamo namreč veliko queer skupnost in kraljev je več kot kraljic. Columbus je res nekakšna čudna meka za performerje, ki svoje predstave utemeljujejo na spolu.

Se strinjaš s tezo, da živimo v »moškem svetu« in da se to odraža tudi v tem, da so kralji preobleke manj vidni? Ali pa je to samo še en stereotip?

Čeprav je v Columbusu več kraljev kot kraljic, se o kraljicah več govori, pogosteje se jih oglašuje, sponzorira in podpira – tako znotraj skupnosti kot tudi širše. Ampak to se počasi spreminja.

Kakšni so tvoji vtisi s Parade ponosa v Ljubljani? Se ti je zdela kot ena od številnih parad, ali pa si morda opazila kakšne »lokalne posebnosti«?

Ljubljanska Parada ponosa je bila vsekakor posebnost. Ne zgodi se vsak dan – še posebej ne v Ameriki – da lahko nastopam na odru sredi mesta, kjer imam pogled na grad. Čeprav je udeležencev parade bistveno manj kot na naši paradi v Columbusu, to ne pomeni, da je bila parada manj zabavna. Ljudje so ta dan vsekakor pokazali svoj ponos.

Danijel Malalan, voditelj Parade ponosa 2007

Ne moreš ubežati pred seboj

 Kakšen je bil vaš vzgib, da ste organizatorjem parade ponudili interpretacijo Mozetičeve pesmi … in pozneje »rešili« letošnjo parado še kot pevec in voditelj?

Po lanski paradi sva z Mitjem Blažičem izmenjala par besed. Potožil sem mu, da na tovrstnih pobudah pogrešam nekaj, kar bi zadevi dalo neko drugo dimenzijo. Vemo, da med našo populacijo ni vse črno in belo, da je med eno in drugo barvo še cela paleta odtenkov. Večina ljudi še vedno stereotipno gleda na vse to, v smislu, aha, to so geji – fantje, ki se oblačijo v bejbe in obratno. Najtežje pa sprejmejo nekoga, ki bi jim bil podoben, ali s katerim bi se lahko celo poistovetili. Zato sem si rekel, če kot gledališčnik skoraj vsako leto na Dan slovenske kulture recitiram Prešernove poezije pred poetovim spomenikom, zakaj ne bi kaj podobnega storil tudi na Paradi ponosa. Od tod moja ponudba organizatorjem. Ker so imeli težave z voditeljem, me je Mitja vprašal, če bi zadevo tudi vodil in sem z veseljem sprejel.

Nekateri so vaš nastop na Paradi ocenili kot coming out javne osebe. Brcajo v prazno ali ne?

Priznam, da sem tudi sam razmišljal o tem. V svojem okolju, tako privatnem kot poklicnem, imam te stvari urejene. Spolna orientiranost mi v življenju ni prioriteta. Mnogi bodo rekli, lahko tebi, ko si umetnik. Zaupam vam, da je prav v takih okoljih, ki naj bi bili gay-frendly, kar precej (prikrite) homofobije. Veliko je bilo težkih trenutkov in vprašanj, zakaj se vse to dogaja ravno meni. Kot pripadnik slovenske narodne skupnosti v Italiji sem z leti obe drugačnosti vzporejal in opazil, da sta si v marsičem zelo podobni. Vse to so dejstva, ki so del mene in ki jih doživljam popolnoma naravno in sproščeno.

Ste tudi vi z odra opazili vrsto gejev, ki so se sprehodili mimo Prešernovega spomenika, kot da se jih to, kar se je tam dogajalo, ne tiče? Kakšen je vaš odnos do skrivanja spolne usmerjenosti?

Ja, kar nekaj jih je bilo. In to že  uro pred uradnim začetkom programa. Poznam tudi nekaj takih, ki so tisti dan načrtno zapustili mesto, češ, mi nimamo nič s tem. Zvečer pa so bili glavni na partyju v K4. Nekateri so mi celo v šali zabrusili, da se za nekaj časa ne bodo družili z mano, ker da sem se tako izpostavil. Ko so me kasneje spraševali, kako je šlo, sem jim odgovoril, da samo še čakam, od kod bodo letele batine (smeh). Teh ni bilo. Sem pa bil zelo vesel nekaterih gledaliških kolegov in prijateljev, ki so prišli mimo; eni slučajno, drugi prav za to priliko.

Glede skrivanja spolne usmerjenosti mislim, da  ima vsak posameznik pravico ravnati v skladu s tem, kar čuti. Moje delo me sili v to, da brskam po sebi in opazujem druge. Ker se poklicno veliko pretvarjam, ne morem tega početi še v vsakdanjem življenju. Vse je odvisno od osebnostne rasti in zrelosti, od okoliščin, od tega, kako nekdo gleda na življenjsko pot, ki jo je prehodil in po kateri namerava nadaljevati. Menim, da vsaka stvar pride ob pravem trenutku, da se vsakdo mora prej ali slej soočiti z realnostjo, da beganje nikamor ne pripelje, in da velikokrat gre za spopad s samim seboj, kar je najtežje in tega se vsi bojimo. Lahko se preselimo na drugi konec sveta, sami pred sabo ne bomo nikoli ubežali.

 

Tags from the story
Written By
More from Roman Kuhar

Od Poncija do Pilata

Zgodovina sprejemanja zakonodaje o istospolnih partnerskih zvezah in družinah Zgodovina sprejemanja zakonodaje...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja