PODTEMA
Parada ponosa v Rusiji in mednarodna solidarnost
Zahodni safari aktivizem
Danes v Evropi načeloma velja ocena, da je bila podpora nekaterih akterjev z zahoda pri organiziranju poskusa parade ponosa v Moskvi smiselna in upravičena. Pri tovrstnem dogodku gre vendarle za uresničevanje svobode zbiranja, to pa je ena od temeljnih človekovih pravic, h kateri je zavezana tudi Rusija kot članica Sveta Evrope.
Vendar ima zgodba tudi drugo plat. Ruske aktivistične organizacije, ki pri organizaciji niso sodelovale, večinoma molčijo, če pa jih malo bolj podrezaš, povedo, da se s tovrstnim načinom podpore ne strinjajo. Menijo, da gre pri tem predvsem za samopromocijo peščice medijske pozornosti žejnih akterjev. Učinki tovrstnih akcij za lokalno GLBT skupnost naj bi bili po njihovi oceni bolj bori …
Čeprav na nek način lahko občudujemo solidarnost, na primer nemških poslancev in pariških politikov, ki so v znak podpore odpotovali v Moskvo, po drugi strani ne moremo spregledati, da gre pri vsem tem za nekakšen »safari aktivizem«. Ni mi bi bilo lahko, ko sem slišal, da je bil kolega Pierre (ILGA-Europe) pretepen v Moskvi. A ko sem prebral, da so ga potem s pomočjo francoske ambasade takoj rešili in ga poslali nazaj v Pariz, kjer ga je na letališču pričakal sam vrh stranke Zelenih in desetine novinarjev, se mi je zazdelo, da gre vendarle tudi za dobro premišljeno samopromocijo tistih, ki vidijo potrebo po delovanju izven svojega okolja. Rekli boste, da z zavzemanjem za globalno pravičnost ni nič narobe … ampak: kaj pa tisti ruski geji in lezbijke, ki jih ne bo nihče rešil z letalom? In tisti, ki ne bodo kot Pierre teden pozneje, ko so bili potolčeni v Moskvi, kot veliki heroji ponosno praznovali v pariškem Maraisu? Bo kdo sploh vedel, da so jih pretepli?
»Odkar smo začeli s temi paradami, je za veliko gejev v Rusiji še slabše,« mi je zadnjič skeptično zaupal znanec. »Ekstremisti so se naučili homofobične govorice in pritisk v službah je postal močnejši. Če je prej obstajalo nekakšno ravnovesje, se zdaj marsikdo čuti poklicanega, da udriha čez pedre.« Problem je torej v tem, da morajo geji in lezbijke v Rusiji živeti celo leto in da čez leto ni kaj dosti medijev, ki bi poročali o teh in onih krivicah, ki se jim godijo.
Menim, da imajo parade ponosa kot izrazito prostorski dogodek najbolj obvladljive posledice, če so organizirane kot lokalni specifični projekt v duhu konsenza med akterji aktivizma in okolico, v kateri udeleženci parade ponosa živijo. Povedano drugače: parada mora stati na trdnih temeljih, temeljiti mora na ljudeh, ki bi tam lahko korakali oziroma protestirali vsak dan, ne pa le enkrat v letu. Parada mora odražati dejanski mobilizacijski potencial skupnosti, da bi bila v svojem okolju vidna in upoštevana. Politični prostor, v katerem se parada zgodi, jo mora dojeti kot realno stanje duha, nekaj, kar morajo akterji moči upoštevati vse leto, ne pa le, ko so na obisku tuji poslanci in velike medijske hiše.
Mednarodna solidarnost šteje, a korakati se mi zdi pomembno predvsem pred svojim pragom.
