Andrej Stopar: Pomembna nepomembna tema

stopar 200

»Vprašanje pravic istospolno usmerjenih v Rusiji je popolnoma nepomembno. Marginalno. Sprožili ste ga in napihujete pa ga prav vi, tuji novinarji,« mi je poleti povedal novi znanec, ki se je predstavil kot politični tehnolog, ki naj bi veliko delal za moskovsko mestno hišo. »Pisati bi morali o resnično pomembnih stvareh, o korumpirani politiki v Rusiji, o perečih socialnih težavah«, je nadaljeval sogovornik. Zanimivo. Toda na vprašanje, če smo tuji novinarji v ruske poslanske vrste podtaknili tudi poslance, kot je Jelena Mizulina, ena najglasnejših zagovornic tradicionalnih vrednot in pobudnica projektov kot je znameniti zakon o prepovedi propagande istospolne usmerjenosti med mladino, ki tako ganljivo posrečeno področje istospolnih praks povezuje s pedofilijo, politični tehnolog ni imel odgovora. Pa bi ga, kot mojster svoje obrti, moral imeti. Saj ni tako težko. Samo malce bi moral nadaljevati z razmišljanjem, se manj ukvarjati s krivdo tujih novinarjev in se poglobiti v domače zasluge. Predvsem zasluge svojih stanovskih tovarišev.

Paradoksalno položaj t. i. LGBT-skupnosti ni toliko izraz ruske »zaostalosti«, kot dokaz, da je ta družba v zadnjem desetletju naredila velik korak naprej. Energijo ljudi, ki so se končno začeli ukvarjati tudi z idejami političnih (in drugih) pravic, pa je potrebno kanalizirati v zaželeno strugo. Jim dopovedati, da gre zasluga za vstajanje Rusije s kolen izključno njenim voditeljem. Ki pa – kot je pri politikih pogosto navada – niso najbolj navdušeni prevzemati odgovornost za glavobol zaradi udarca ob nizek strop. Materialnemu preboju, ki je kljub dejstvu, da ga občuti le peščica, vendarle začel oblikovati nekaj, kar je vsaj približno podobno srednjemu razredu, mora slediti »duhovni« preporod. Koncept po eni strani odlično ustreza tradicionalnim ruskim predstavam o Rusih kot »narodu – bogonoscu«, po drugi strani pa je v postsovjetskem vakuumu vendarle potrebno definirati, kaj ruski človek, po brodolomu sovjetskega, sploh je. Pa čeprav mnogi vprašanje iskanja identitete tako prepoznavnega naroda, kot je ruski, označujejo za prav tako postransko, nebulozno temo.

Pravice istospolno usmerjenih so tako skozi stranska vrata vstopile v kovnico novih starih vrednot, ki jo v ključni meri obvladuje Ruska pravoslavna cerkev, močna opora oblasti, organizacija s primatom nad tradicijami. Pri tem pa ruskih politikov, razen nekaterih glasnih posameznikov, tema pravic istospolno usmerjenih ne zanima. Zavedajo se le njene uporabne vrednosti. Za omenjeni zakon, ki je samo eden v nizu prepovedi in omejitev, so dumski poslanci glasovali zaradi strankarske discipline in političnih igric. Nekako v slogu s sitim volkom in celo kozo so sprejeli zakon, ki ga je v praksi zaradi nedefiniranosti pojmov in ohlapne formulacije zelo težko uveljaviti, in skušali temo spravili z dnevnega reda. Tako je vsaj zatrdil neimenovani gej – poslanec najmočnejše dumske stranke, Enotne Rusije, ki je tudi glasoval za zakon. S politikom, ki naj bi se na tematskih spletnih straneh predstavljal kar z uradno poslansko fotografijo, se je pogovajal aktivist Igor Jasin. Odzval se je na anketo in se podal na zmenek s poslancem, nato pa se je namesto skoka med rjuhe v poslančevem garsonjernem ljubezenskem gnezdecu »zgodil« intervju, objavljen v tedniku The New Times.

Kakšna je torej uporabna vrednost protigejevskega zakona? Zadeva emocionalno polje, ki je občutljivejše od fobij notoričnih iskalcev tujih sovražnikov, katere skuša potolažiti zakon o nevladnih organizacijah kot o tujih agentih, ki jih financira tujina. Ni naključje, da ob vsem arzenalu s spolnostjo povezane terminologije, ki tako vnemirljivo ščegeta ljudi, slišimo osnovni očitek: večini vsiljujejo nenaravni obrazec spolne identitete in osnovne družbene celice, ki naj bi postal norma. S tem ljudi, ki ne znajo in ne zmorejo vzgajati svojih otrok, že vnaprej opere vsakršne krivde, saj za »netradicionalne posledice« odgovarjajo kvarni družbeni vplivi. Oblasti so v javnost takšen diskurz poslale zavestno. Vplivne medijske osebnosti, kot je televizijec Dmitrij Kiseljov, se zavzemajo za prepoved istospolno usmerjenim darovati kri, spermo in organe. Kiseljov, ki je prepričan, da je potebno te organe sežigati in zakopavati posebej, se pri svojem poskusu prosvetliti Rusijo sklicuje na prakso iz »civilizirane Severne Amerike«. Besede pa žal postajajo tudi meso. Dan zmage se je letos v Volgogradu na primer sprevrgel v bakhanalijo štirih mladcev. Menda naj bi jih domnevno izzivalno obnašanje mladega geja tako užalilo, da so nacionalna čustva lahko pomirili samo s kamenjanjem nesrečnika do neprepoznavnosti.

Z nacionalnimi čustvi pridemo do bistva težave. Ne gre le za omenjeno iskanje identitete in vrednot ruskega človeka, ampak tudi pripadnikov množice drugih narodov in veroizpovedi, ki oblikujejo 140-milijonski korpus ruskih državljanov. Ne glede na prizadevanja oblasti s sklicevanjem na historično dokazane tradicije sožitja pa se pripadniki različnih skupin tega »večnacionalnega ruskega naroda« ne marajo prav zelo. Nacionalizmi cvetijo, in če je že potrebno kanalizirati strasti, je spolna identiteta, ki zadeva manjšo skupino, obvladljivejši kriterij, kot nacionalna pripadnost. Izbruhi emocij so lahko krvavi, ampak manj, kot v primeru pogromov na nacionalni osnovi.

Seveda je bila tematizacija človekov pravic v povezavi z največjo PR-akcijo za izboljšanje podobe Rusije v svetu, z Olimpijskimi igrami v Sočiju prihodnje leto, za ruske oblasti neprijetna. Celo sam predsednik Vladimir Putin se je nato skušal distancirati od problematike in poudaril, da z istospolno usmerjenimi sodeluje in jih celo nagrajuje v primeru zaslug za državo. Prezgodaj je za ugibanja, ali gre za začetek spreminjanja politike ob spoznanju, da so razmere zašle predaleč. Vsekakor pa bo v Rusiji potrebna dobro premišljena, širokopotezna in močno finančno podprta strategija, da se bodo čustva, ki bi se jih ljudje morali sramovati, vrnila za ogrado dovoljenega in v javnem prostoru sprejemljivega. Torej na začetek. Tja, kamor so se vsaj formalno umaknila leta 1993, ko so v Rusiji odpravili zakon, ki je za istospolne odnose predvideval kazensko odgovornost.

Tags from the story
Written By
More from Andrej Stopar

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja