Fašisti so žal vedno pametnejši od levičarjev
Slavco Dimitrov je raziskovalec, asistent na fakulteti, doktorski kandidat, lgbtiq-aktivist in direktor makedonske organizacije Koalicija za seksualne in zdravstvene pravice marginaliziranih skupin. Pogovarjala sva se o grozljivih napadih, ki jih lgbt-skupnost v Makedoniji doživlja v zadnjih mesecih, in o ignoranci tistih, ki so na pozicijah moči.
Foto: FOSM
Morda gre zgolj za moj vtis, ampak zdi se mi, da v zadnjih mesecih iz Makedonije prihajajo same grozljive novice o položaju glbt-oseb. Kaj se dogaja?
Res je, v zadnjih osmih mesecih se je zgodila cela vrsta homofobičnih napadov, ki postajajo bolj in bolj nasilni. Začelo se je lansko leto oktobra, ko je minister za delo in socialno politiko Spiro Ristovski povsem iznenada začel razlagati, kakšno je stališče njegove vlade in njegovo stališče do homoseksualnih porok, čeprav aktivisti v Makedoniji tega vprašanja nikoli nismo javno načeli. Pred leti so sicer obstajale pobude za vzpostavitev registriranega partnerstva, a to nikoli niso bile uradne pobude. Vlada je torej kar sama začela naslavljati to vprašanje in minister je v izjavi, ki je sprožila vse to dogajanje, dejal, da se njegova stranka krščanskih konservativcev zavzema za »zdrave družine«, to so družine enega moža in ene žene. Na njegovo izjavo smo se odzvali in organizirali tiskovno konferenco. Opozorili smo, da njegova retorika v nekaterih točkah spominja na nacistično retoriko o tem, kdo je zdrav in kakšna je zdrava družina.
Kako so se na to odzvali mediji?
Trenutno je medijska pokrajina v Makedoniji zelo temačna. Skoraj vsi nacionalni mediji so provladni mediji – med njimi ni takih, ki bi bili kritični do vlade. Še isti večer po naši tiskovni konferenci je Ristovski gostoval v osrednji večerni televizijski oddaji na TV SITEL, ki je najbolj provladna televizija v Makedoniji. Skupaj z novinarjem sta izrekla vrsto homofobičnih trditev. Homoseksualnost sta, na primer, izenačevala z incestom, s poligamijo, s posilstvom otrok in tako naprej. Takoj za tem intervjujem je še en provladni časopis v nekaj zaporednih dneh objavil serijo člankov o homoseksualnosti, ki so bili opremljeni s slikami iz gejevskih porničev. V člankih so na primer navajali zloglasno ameriško Regnerusovo študijo, ki naj bi po njihovih interpretacijah dokazovala, da so otroci v istospolnih družinah žrtve nasilja in posilstev. Hkrati so se v javnosti prvič pojavile neke nove nevladne organizacije in civilna združenja, ki so v svojih izjavah obsojala homoseksualnost in glbt-aktiviste. Vsa ta homofobična kampanja je bila pravzaprav odziv na našo trditev na tiskovni konferenci, ki so jo seveda vzeli iz konteksta. Trdili smo namreč, da je oblika družine s tradicionalnimi spolnimi vlogami, ki jo omenjeni minister zagovarja, podobna primitivnim oblikam skupnostnega bivanja. In tako se je začela kampanja, v kateri so trdili, da geji in lezbijke heteroseksualno družini proglašajo za primitivno družinsko obliko.
Kaj pa ste pravzaprav hoteli reči v tej izjavi? Rekel si, da so jo napačno interpretirali in vzeli iz konteksta.
Šlo je za naš odziv na ministrove besede. Ta je namreč govoril o ženskah v pravem pomenu besede in moških v pravem pomenu besede. In o tem, da ta dva sestavljata zdravo družino. Dejal je, da se njegova stranka zavzema za zdrav narod, katerega osnovna enota je zdrava družina. Mi pa smo trdili, da je to elementarna, torej primitivna oblika družine, ki nima več nobene zveze s sodobnimi družinskimi razmerji in družinskimi oblikami.
Kako sicer sodelujete z mediji?
Za novinarje smo organizirali vrsto delavnic in treningov na temo diskriminacije, sovražnega govora in tako naprej. Skupaj z Novinarskim svetom smo lansko leto izdali posebno publikacijo o sovražnem govoru in medijih. Z mediji torej kontinuirano delamo, a v zadnjih treh letih se je situacija povsem spremenila.
To torej pomeni, da vaše sporočilo sicer slišijo, a preprosto zaradi vladnega pritiska ne upajo poročati vključujoče?
Točno tako. V zadnjem času novinarji naših izjav za javnost sploh ne objavljajo več, pa tudi na naše tiskovne konference ne hodijo več.
Kaj bi se zgodilo, če bi?
Za njih nič dobrega, saj so naše tiskovne konference vedno kritične do vlade.
Bi zaradi tega lahko izgubili službo?
Zagotovo. Nekateri novinarji so nam zaupali, da njihovi uredniki v popolnosti določajo, kaj in kako bo pisalo v njihovem članku in o kateri temi bodo poročali.
Rekel si, da ministrova izjava ni bila odziv na vaše delo, ker nikoli niste uradno predlagali spremembe zakonodaje in uzakonitev istospolnih porok. Se ti zdi, da je bila njegova izjava odziv na dogajanje v drugih bivših jugoslovanskih republikah oziroma širše v Evropi? Je to izrabil za nasprotovanje evropski politiki?
Zagotovo so evropski prostor vzeli kot svojo referenčno točko, da bi pokazali, kaj se dogaja v »dekadentni Evropi«. Ampak to ni glavni razlog, zakaj so začeli s to razpravo. Vedno znova izrabljajo »gejevska vprašanja«, še posebej istospolne poroke, v kriznih razmerah. S tem preusmerijo pozornost stran od drugih problemov, ki obstajajo v državi, prikrivajo kritike svoje politike, ki jim jih posreduje Evropska unija, ali pa, na primer, poskušajo skriti vedno nova posojila, ki jih najemajo. S to temo enostavno preusmerijo pozornost drugam. Gre za klasično populistično strategijo, s katero ohranjajo svoje volilno telo.
In vse to je verjetno spodbudilo tudi homofobične napade v javnosti …
Da, čeprav je bil neposreden povod za to tudi odprtje podpornega LGBTI-centra , ki ga je v Skopju odprl Helsinški komite. Center so odprli lani oktobra v predelu starega bazarja, kjer živi večinoma albansko prebivalstvo. Center so do zdaj napadli že petkrat. Vse skupaj se je začelo po tej veliki medijski homofobični kampanji. Naj vam pojasnim, kako pametno je reagirala vlada. Žal so fašisti vedno pametnejši od levičarjev. Ko je namreč vlada začela to kampanjo, se je povezala z omenjenimi civilnimi gibanji, tako da so skupaj širili fašistično propagando. To je bila pametna poteza, ker so posebej za to kampanjo ustanovili nekakšno združenje prebivalcev Skopja, da so ti potem na tiskovni konferenci govorili proti homoseksualnosti. Prej takšno združenje ni obstajalo. Nato so svojo tiskovno konferenco organizirali še upokojenci, pa neko športno združenje, za piko na i pa so na koncu organizirali še tako imenovan Pohod za življenje. Organizirali so ga mladi heteroseksualni pari, ki so potem po glavnem trgu v Skopju marširali skupaj s svojimi otroki. Vlada je torej uspela združiti upokojence, športnike, mlade, pa tudi socialne delavce, psihologe … Tako so združili vse pomembne dele družbe. Vsi so se odzvali na ministrovo izjavo in ga seveda podprli. Toda, ponovno, vse te organizacije se pred tem nikoli niso pojavljale v javnosti oziroma sploh niso obstajale. Po vsej tej kampanji sovražnega govora se je zgodil prvi napad na podporni LGBTI-center . Skupina nasilnežev je razbila izložbeno okno centra. V protest proti temu je Helsinški komite organiziral Pohod za strpnost, na katerem smo lahko videli cel kup mavričnih zastav. A tudi tu ni šlo brez nasilja, saj je neki moški takoj na začetku pohoda fizično napadel dva naša aktivista.
Napadi na center so se potem v naslednjih mesecih nadaljevali.
Da, po tem pohodu se je zgodila še cela serija napadov na center. A vse to je ves čas spremljalo tudi virtualno nasilje. Na socialnih omrežjih tako rekoč dnevno grozijo GLBT-aktivistom in aktivistkam. Ti napadi se pravzaprav pojavljajo na Facebookovih straneh znanih provladnih novinarjev, ki imajo na tisoče sledilcev. Ti novinarji so s sovražnim govorom napadli mene in moje kolege, ki smo se v tej zgodbi javno izpostavili. Še posebej je bil grožnjam izpostavljen gejevski aktivist, ki je Albanec, je javno razkrit in je s svojim delom začel v pretežno albanskem mestu Tetovo. Tam je ustanovil organizacijo LGBT United Macedonia. Še zdaj prejema grožnje na svojem Facebookovem profilu, po mejlu, na naslov stanovanja, kjer živi itd. Zaradi tega smo mu zdaj preskrbeli »varno stanovanje«, ki je na skrivni lokaciji. Grozili so mu namreč s smrtjo, predvsem predstavniki albanske skupnosti v Makedoniji.
Ob vsem tem vam je vseeno junija uspelo organizirati Teden ponosa, ki se sicer ni končal s parado ponosa, ste pa v okviru tega tedna organizirali veliko aktivnosti.
Pravzaprav je nasilje dokončno eskaliralo prav zaradi Tedna ponosa. Takrat je bilo res grozno. Teden ponosa je organizirala naša organizacija v sodelovanju z LGBT United Macedonia in z nekaterimi aktivnosti podpornega LGBTI-centra. Šlo je pravzaprav za zelo skromen dogodek, ki je vseboval okrogle mize in projekcije filmov, zgolj to. Nismo imeli parade ali kaj podobnega. A ko so mediji napovedali Teden ponosa, so ga takoj preinterpretirali v Parado ponosa in spet se je zgodila cela vrsta napadov. Albanski medijski portali so pozivali »zaskrbljene državljane, še posebej Albance«, da preprečijo in ustavijo širjenje homoseksualne bolezni v starem bazarju. V teh člankih so ponovno objavili ime albanskega gejevskega aktivista, župana pa pozvali, da zapre podporni LGBTI-center. V tem pozivu so ga javno vprašali, kako bi se počutil, če bi bil njegov sin homoseksualec in bi imel spolne odnose z moškim Makedoncem. A tudi Makedonci niso bili tiho – njihov del te nacionalistične zgodbe je Facebookova stran, ki so jo postavili makedonski nacionalisti in pozvali državljane, da se organizirajo v protiparadni protest.
Prvi dan Tedna ponosa je bila za ob šestih zvečer napovedana filmska projekcija v podpornem LGBTI-centru – ogledali smo si tri kratke filme, ki jih je Koalicija pripravila na temo pravic transspolnih oseb in pravic bolnikov. Nato naj bi imeli razpravo, na kateri naj bi sodelovali tudi gostje iz Srbije. Toda za ta dan ob dveh so nacionalisti organizirali protiprotest, na katerem se je zbralo le kakšnih deset ljudi. Zunaj je bilo namreč štirideset stopinj, pravi pekel. Ti ljudje so nato na glavnem trgu v Skopju napadli štiri mladostnike, Torbeše, ki se jih sicer povezuje z islamom in albansko skupnostjo. Torbeši so bili tam čisto slučajno in nacionalisti so se spravili nanje, potem pa pobegnili. Nato se je okrog pol sedmih pred LGBTI-centrom pojavilo štirideset zamaskiranih ljudi in to kljub temu da je center varovala policija, ki nam je zagotavljala varnost. Bilo nas je namreč strah, saj smo na albanskih spletnih straneh prebrali, da pripravljajo napad na nas. Center je zelo majhen prostor, ki je razporejen v tri nadstropja. Filme smo gledali v zgornjem nadstropju in bilo nas je okrog štirideset. Potem se je začel napad: v center so metali steklenice, razbijali so s kladivom, uporabljali pirotehnična sredstva in podobno. Policija ni naredila ničesar. V bistvu jih sploh ni bilo več pred centrom, razen enega policista, ki je bil v centru. A ta je, ko se je napad začel, stopil ven in vanj so začeli metati kamenje, tako da je bil tudi on ranjen.
Mimogrede, dan pred začetkom tedna parade je znan makedonski igralec Petar Stojković naredil javno razkritje. Napisal je odlično kolumno, v kateri se je razkril. In še isti večer so napadli tudi njegov dom, na socialnih omrežjih pa so mu grozili s smrtjo.
Ali v Makedoniji obstaja pravna podlaga za preganjanje sovražnega govora in nasilja?
Leta 2010 je bil sprejet antidiskriminacijski zakon, iz katerega pa so zadnji trenutek umaknili spolno usmerjenost kot osebno okoliščino, na osnovi katere je diskriminacija eksplicitno prepovedana. V zakonu sicer obstaja odprta postavka »… in druge osebne okoliščine«. Po prvem napadu na center so dejansko obsodili deset ljudi zaradi nasilja. A po napadu, ki se je zgodil v Tednu ponosa, se ni zgodilo nič. Kljub temu da smo tam imeli varnostne kamere, da se je na Youtube pojavil posnetek napada in da so ga predvajale tudi nekatere televizije … A do zdaj (mesec in pol po napadu, op. a.) še niso nikogar dobili ali obsodili. Policisti, ki bi morali varovati center, so v času napada sedeli v bližnjem lokalu in pili kavo.
Situacija, ki jo opisuješ, je grozljiva. Po eni strani ste vsi, ki ste se izpostavili, tarča napadov, nekateri dobivajo celo smrtne grožnje, po drugi strani pa ni moč zanikati, da je vidnost pomembna in je tudi pomemben del boja proti homofobiji.
Soočeni smo z začaranim krogom med vidnostjo in nasiljem. In tu smo nekako obtičali. Verjetno bomo v prihodnosti bolj uporabljali metodo javnih kampanj s plakati in podobno, ker vse to naleti na velik odziv. Seveda so to negativne reakcije, a vendarle so reakcije. Drugi problem je, da se vlada ne odziva na prav nobeno pobudo, ki jo damo. Predlagali smo, da bi parlamentarci podpisali deklaracijo proti sovražnemu govoru, pa so to zavrnili. Te pobude niso dali niti na dnevni red. Analizirali smo učbenike na višjih stopnjah šolanja in ministru za šolstvo predlagali, da iz njih odstranijo homofobične vsebine, a nikoli nismo dobili nobenega odgovora. Pravzaprav na nobeno našo pobudo nikoli ne dobimo odgovora. Ena od strategij, ki se jo bomo zdaj polotili, so pravni mehanizmi, pa tudi mednarodno javnost bomo pozvali, naj pritiska na makedonsko vlado, da kaj stori glede tega nasilja. To so pristopi, ki se zdijo manj ogrožajoči za splošno populacijo. Čeprav je to obdobje za nas naporno, je vendarle dobro dejstvo, da se skupnost GLBT v Makedoniji počasi konsolidira. Vse več ljudi se želi vključiti v aktivizem.
Kaj pa se dogaja na ravni individualnih zgodb, v kontekstu prijateljskih skupin, družine in tako naprej? O čem poročajo geji in lezbijke, ki prihajajo v podporni center?
Zgodbe so seveda različne. Svojim uporabnikom ponujamo psihosocialno pomoč v kontekstu razkritja v družini in podobno. Omogočamo tudi družinsko svetovanje in v podpornem centru se je začela zbirati majhna skupina staršev, ki jo vodi eden izmed njih. Obstajajo tako grozne kot dobre zgodbe, a glavnina GLBT-skupnosti v Makedoniji trenutno nima nobene (javne) spodbude, da bi se razkrili doma.
So vsi ti napadi, o katerih si govoril, prispevali k temu, da je homoseksualnost postala tudi tema, o kateri razpravljajo v šoli?
Kolikor vem, o tem v šolah obstaja tišina. Poleg tega je makedonska akademija in univerza izredno ubogljiva in zelo konservativna. Na primer, pred dvema letoma je kolegica Irena Cvetković, ki dela z menoj v Koaliciji, na Filozofski fakulteti pa je bila asistentka, napisala vrsto tekstov proti srednješolskemu učbeniku za pedagogiko, ki je patologiziral homoseksualce, hkrati pa je javno napadla profesorje, ki so avtorji tega učbenika in so zaposleni na državni univerzi. Zaradi tega so jo potem tožili, češ da jim je uničila njihovo dobro ime, a je na sodišču zmagala. Na Filozofski fakulteti pa je nato niso hoteli več izvoliti na pozicijo asistentke. Dekan je javno pojasnil, da je niso izvolili, ker so na fakulteti želeli biti solidarni s kolegi profesorji, ki jih je Irena Cvetković napadla v svojih besedilih.
Se ti zdi, da po vsem, kar se je v zadnjih mesecih zgodilo v Makedoniji glede položaja lgbt-oseb, zdaj obstaja platforma, ki bi lahko šla prek identitetne politike? Zanima me namreč, kako so na te dogodke reagirale druge skupine, na primer ženske organizacije?
Od skupin, ki delajo na drugih identitetnih področjih, ne dobivamo nobene podpore. Žensko gibanje, na primer, je še naprej tiho. Ne odziva se na nasilje, ki ga doživljamo. Po drugi strani pa smo lgbtiq-aktivisti pred leti naredili celo kampanjo za ohranitev pravice do abortusa, ki jo je vlada želela ukiniti. Ne obstaja nobeno zavezništvo, ki bi šlo preko identitetne politike, ker nobena druga skupina ne daje nobenih znakov solidarnosti. Pred začetkom Tedna ponosa smo poslali pismo vsem organizacijam, ki jih poznamo in s katerimi smo v preteklosti kakor koli sodelovali. Prosili smo jih, da naj se udeležijo naših aktivnosti in dogodkov, ki jih pripravljamo, da bi nam tako izkazali podporo in dali dober signal javnosti in naši skupnosti. A nikoli ni bilo nobenega.
Omenil si, da med Tednom ponosa ni bilo parade ponosa. Ste o njej govorili? Kakšno je tvoje mnenje o tem in kako vidiš te poskuse v Črni gori, v Srbiji … Nekateri pravijo, da ni pravi čas, drugi, da nikoli ni pravi čas in da s paradami spreminjaš družbo.
LGBT United je konec lanskega leta lansirala idejo, da bi tudi v Makedoniji organizirali Parado ponosa. Naša organizacija in podporni LGBTI-center te ideje nista podprla iz več razlogov. Najprej, Parado ponosa so napovedali, ne da bi se o tem prej posvetovali z nami. Hkrati smo menili, da ni bilo dovolj časa za pripravo parade, saj je bilo na razpolago le nekaj mesecev. V tem času so se že dogajali napadi. Mislim, da bi morali vse to najprej dobro premisliti, potem pa se odločiti. LGBT United se je potem zadnji trenutek odločila, da ne organizira parade. Do sedaj o paradi še nismo imeli resne razprave. Sam menim, da je ne bi smeli organizirati zdaj, ker še nimamo povsem konsolidirane skupnosti. Nimamo ljudi, ki bi bili aktivno vključeni v te stvari in ki bi bili vidni. Sicer pa to, kar se je letos zgodilo v Črni gori, lahko označim za eno od največjih bed, ki so se zgodile v zgodovini lgbt-gibanja na Balkanu. Zdi se mi povsem neumno organizirati parado, na kateri je štirideset ljudi, pa še to jih je dvajset prišlo z organiziranim prevozom iz Makedonije. In to še ne leto potem, ko je na tistem prostoru začela delovati prva lgbt-organizacija. Mislim, da parada ni prvo in edino najbolj pomembno orodje aktivizma. Hkrati menim, da parade tudi kontekstualno niso relevantne, ker gre za vnaprej oblikovan model, ki je bil vzet iz zelo konkretnih zgodovinskih okoliščin. Obstajajo tudi druge strategije, ki jih je moč uporabiti za vidnost. Obstaja na tisoče drugih oblik, ki jih je moč iznajti. In parada ni nujno model, o katerem se ne bi spraševali in bi bil samoumeven. To, da mora vsaka glbt-nevladna organizacija razmišljati o tem, da mora nekoč organizirati parado, se mi zdi povsem trapasto. Ne obstajajo imperativi, vnaprej pripravljeni modeli za aktivistično delovanje. Kontekst bivše Jugoslavije je povsem drugačen, pa tudi makedonski kontekst je drugačen od slovenskega, hrvaškega in tudi srbskega. Vi imate povsem drugačno zgodovino aktivizma, državljanskih akcij, kolektivnih političnih akcij in podobno. Dejstvo, da v Črni gori zdaj hvalijo policijo (in s tem državo), češ da je na paradi dobro opravila delo, se mi zdi velika hipokrizija, saj s tem potrjujejo tudi nasilje države, ki se dogaja na številnih drugih nivojih. Kakšno zmago le so dosegli? V izjavi za javnost so namreč zapisali, da je bila ta parada zmaga za moderno in napredno Črno goro. Res je prav smešno, da trdiš, da si zmagal, okrog sebe pa imaš sodržavljane in vsak od njih bi te najraje ubil. Je to res zmaga, da moram ob sebi za svojo svobodo imeti kup policistov? Ta parada je bila zgolj dajanje podpore državi, ki sicer izključuje cele skupine ljudi in ohranja neenakost na številnih nivojih. Zame je to povsem napačna strategija.
