TRANS
TransMission: Transspolna* Slovenija obstaja!
»Skupina mi daje možnost, da raziskujem doživljanje samega sebe v odnosu do obeh spolov. Z njeno pomočjo se lažje soočam z lastnim občutenjem transspolnosti, daje mi spodbudo za raziskovanje v tej smeri. V njej odkrivam, kako lahko funkcioniram v nasprotnem spolu in koliko lahko prenese okolica. Početi takšne eksperimente brez varnega zaledja je težko.«
»Skupina ti daje občutek, da nisi sam«.
To sta izjavi dveh udeležencev pogovorne skupine, ki deluje v okviru projekta TransMission. Ta je namenjen razvoju podpornih sistemov za transspolne osebe, kar na eni strani vključuje ozaveščanje širše družbe o transspolnosti, na drugi pa pomeni vzpostavitev socialnih mrež transspolnih oseb, prek katerih si lahko izmenjujejo izkušnje, so si v podporo in tako oblikujejo pozitivno samopodobo. Pomemben del tega projekta je tudi zbiranje informacij o položaju transspolnih oseb v Sloveniji. O vsem tem smo se pogovarjali s pobudnico projekta in prostovoljko iz Leipziga Anjo Kruber.
Od kod ideja za projekt »TransMission«?
V okviru Evropske prostovoljne službe (EVS) sem prostovoljka pri Legebitri. Ker je transspolnost v Sloveniji neke vrste družbeni tabu in se Legebitra z njo ne ukvarja posebej, sem ugotovila, da bi bilo potrebno to problematiko izpostaviti. Ideja torej izhaja iz mojega osebnega zanimanja in tudi iz nehvaležne situacije, v kateri so slovenski transseksualci. Za spremembe na tem področju je najprej potrebno zbrati informacije o položaju transspolnih in transseksualnih, zato sem začela delati intervjuje s transspolnimi osebami. Intervjuje želim uporabiti za izobraževalno brošuro, ki jo bomo razdeliti tako med splošno populacijo kot tudi znotraj lgbt-skupnosti. Glavni cilj projekta je narediti transsspolnost vidno in pokazati, da je spolna identiteta široko barvno področje, ki ni sestavljeno zgolj iz črno-belih odtenkov, iz moškega in ženske. Želimo doseči sprejemanje raznolikih identitet, zmanjšanje diskriminacije in družbenega izključevanja in odpravljati strah pred outiranjem. V okviru tega projekta smo zato začeli tudi s pogovorno skupino. Ljudi, ki sem jih intervjuvala, sem vprašala, če so pripravljeni spoznati ljudi z enakimi težavami, in seveda so vsi privolili. Zelo pomembno je imeti podporo ljudi, ki so sami v podobni situaciji, saj so te sposobni razumeti. Skupina se je sestala že trikrat ali štirikrat in udeleženci so se zelo zbližali v kratkem času.
Kako potekajo ta srečanja? Temeljijo zgolj na pogovoru ali imate tudi druge aktivnosti?
Za zdaj se zgolj predstavljamo drug drugemu in si izmenjujemo lastne zgodbe. Pogovarjamo se, kako so odkrili lastna transspolna nagnjenja, kako se soočajo s problemi v povezavi s transseskualnostjo, pogovarjamo se o družini, prijateljih in tudi o vprašanjih kot so: ali naj pričnem s hormonsko terapijo, naj se operiram in podobno. Pogovarjamo se tudi o pravni situaciji v Sloveniji, skozi katere faze pravnega procesa moraš pri spremembi spola, pa tudi o čisto vsakdanjih stvareh. Med seboj smo res začeli postajati prijatelji. Pogovori torej niso nujno povezani s transspolnostjo, čeprav je to glavna tema.
Kako po opravljenih intervjujih vidiš položaj transspolnih oseb v Sloveniji? Kako se transspolne osebe spopadajo s temi vprašanji in kako širša družba?
Povečini sem intervjuvala ljudi, ki niso outirani, zato ne morem povedati nič o reakciji njihovih družin ali širše okolice. Predvsem tiste transspolne osebe, ki niso outirane, se pogosto zelo bojijo negativnega sprejema širše družbe. Nekateri izmed njih prihajajo iz manjših slovenskih krajev in jih je strah živeti svojo identiteto. Zelo je težko, če na primer okolica že od otroštva gleda nate kot na žensko, nato pa se naenkrat začneš oblačiti kot moški, obnašati kot moški, govoriti kot moški. In slovenski jezik je še dodaten problem na tem področju, saj je spolno določen že v prvi osebi, zato je sprememba spolne identitete opazna že skozi sam govor. Je pa tudi nekaj ljudi, ki so se že outirali svojim družinam ter prijateljem in večina reakcij je bilo zelo pozitivnih. To tudi kaže na to, da obstaja sprejemanje transspolnosti v slovenski družbi. Seveda pa se je drugače outirati domačemu krogu prijateljev in družine kot pa popolnemu tujcu na ulici, zato želimo vzpodbuditi javno debato o transspolnosti. Ravno s tem namenom smo tudi pričeli s filmsko-debatnimi večeri »TRANSakcija«, kjer smo prikazali dokumentarni film »Transgeneration«.
Kakšna bo prihodnost projekta »TransMission«? Na kakšen način boš ostala v stiku s tem projektom, ko se vrneš domov?
Zadnje čase o tem veliko razmišljam, ker se bo moj projekt EVS v Sloveniji končal čez pet mesecev. Upam, da bomo v pogovorni skupini uspeli zgraditi močno mrežo, ki bo zagotovila, da se bodo udeleženci sestajali tudi po mojem odhodu. Mogoče bomo v prihodnosti kot skupina naredili nekaj akcij, ki bodo poskušale osveščati javnost o problematiki transspolnosti. Prav tako upam, da mi bo uspelo najti ljudi, ki bodo pripravljeni sodelovati z mano in nam bo skupaj uspelo ustvariti nekaj trajnega.
Več o projektu »TransMission« si lahko preberete tudi na Legebitrini spletni strani www.drustvo-legebitra.si
