Umor iz časti

INTERVJU

Ahmet je moja družina

»Ahmet ni mrtev. Vem, da so vse fotografije, objavljene v časopisih, lažne. Začutil je, da se mu bo nekaj hudega zgodilo, zato si je vse to izmislil in izginil. Tako kot smo ga prosili pred meseci. […] Na eni teh fotografij leži na vozičku rešilnega vozila, roka mu pada z njega, oblečen je v rdečo črtasto kratko majico. Vem, da mi z njo pošilja skrivno kodirano sporočilo. Na prsih ima napis ‘Fuera de la manada’, kar pomeni ‘zunaj črede’. Ko je videl to majico, si jo je takoj zaželel, spomnil se je, da so ga starši klicali črna ovca, ker je bil neubogljiv.« … Je samo fragment zapisov, ki jih od avgusta lani objavljajo v turški medvedji reviji Beargi.

Ahmet Yildiz je mrtev. 15. julija lani so ga s tremi streli pred njegovim stanovanjem v Istanbulu umorili neznanci. Devet mesecev pred tem je pri državnem tožilcu podal prijavo, da mu družina grozi s smrtjo. Ubili so ga, ker se je odločil živeti svobodno in ni bil več pripravljen skrivati svoje spolne usmerjenosti. 26-letni Ahmet Yildiz je najverjetneje prvi primer umora geja iz časti v sodobni Turčiji.

V edinem medvedjem klubu v Istanbulu Bearphorus bears baru smo se pogovarjali z njegovim bližnjim sorodnikom in prijateljem. Njegove identitete zaradi nevarnosti maščevanja Ahmetove družine ne bomo razkrili.

Ahmet_-_glavna_-_net

Ahmet je bil veliko mlajši od mene. Zanj sem bil kot starejši brat. Bil je otrok po duši. Ne infantilen, ampak kot sončni žarek, igriv, nikoli žalosten, rad je pokal štose, se zabaval in zabaval druge. Žarel je. Zame je bil kot otrok. Njegovi starši izhajajo iz kurdske družine v Urfi na jugovzhodu Turčije. Zaradi ekonomskih razlogov so se večkrat selili, vendar so se na koncu ustalili v Adani. Tudi Ahmet se je rodil tam. Bil je najstarejši otrok v družini, imel je dve sestri, in bil edini moški potomec, zato je bil za družino posebej pomemben. Njegova družina in sorodstvo so namreč klanovsko organizirani. V tovrstnih ureditvah pa so moški pomembnejši od žensk. In tudi življenjski stil moškega je pomembnejši. Ahmet je najprej študiral v Eskisehirju, a ker mu študij ni bil všeč, se je po letu dni prepisal na univerzo v Istanbulu. Študiral je fiziko. Starši ga niso pustili živeti samega. Sumili so, da je gej, zato so za njim najprej poslali sestro, da bi živela skupaj, potem so kupili hišo v Istambulu in se še sami preselili sem. In potem so se začele težave.

Kakšne težave, so starši dobili dokončno potrditev svojih strahov?

Izvedeli so, da je gej in se s tem niso strinjali. Pravzaprev je imel Ahmet nekaj seksualnih zgodb že kot mladostnik. Mnogim je pripovedoval o teh spolnih igricah z odraslimi sorodniki, ki jih je celo sam spodbujal. Dogajale so se med puberteto, ko je bil star 13, 14 let. Družina je vedela, posebej mama je veliko vedela o njegovem življenjskem stilu, ko je kot 18-, 20-letnik živel še doma v Adani. Ko so dobili v Istanbulu ultimativno potrditev, so ga začeli prepričevati, da mora na zdravljenje, silili so ga k hodži. Govorili so mu, da poznajo dobre zdravnike in dobre hodže, ki imajo veliko pacientov in jih uspešno pozdravijo. Iz gejev v heteroseksualce. Težave so bile vse hujše, ker je Ahmet vse ponudbe in predloge družine zavračal.

Starši so ga poskušali pozdraviti s pomočjo zdravnika in muslimanskega duhovnika?

Poskušali so ga prepričati. Sprva je sicer svojo homoseksualnost zanikal in imel tudi nekaj deklet. Stvari so se zapletle šele v Istanbulu. Tu je namreč Ahmet postal del velike gejevske scene velemesta. Hodil je ven, srečeval gejevske prijatelje, gejevske fuk-frende, družini pa je vse to prikrival in jim doma predstavljal dekleta. Oče ga je ob takih priložnostih vedno bogato finančno nagradil, dajal mu je denar, kupil avtomobil … Kot sem že omenil: Ahmetova družina prihaja z Urfe. Tam je življenje še vedno organizirano v klanih. Velike družine, cela sorodstva živijo skupaj. Včasih celo v isti hiši. O vsem se odločajo skupaj. V klanovski ureditvi se na primer ne voli individualno, ampak skupaj sklenejo, koga je treba voliti. Ahmetova družina živi v taki ureditvi, in čeprav so se veliko selili, tudi v bolj liberalna okolja, klanovksega kulturnega vzorca niso nikoli opustili. Klan odloča o vseh pomembnejših zadevah, to je pri umoru Ahmeta odigralo ključno vlogo. Poznam ta klan, saj mu tudi sam nekako pripadam.

ahmet4

Pa kakšni staši so to, da dovolijo umor lastnega sina?

Ne gre za običajno družino, ampak za zelo bogato. Njegovi starši so lastniki podjetja za predelavo, odkup in prodajo sadja in zelenjave. Poslujejo samo s tujino in imajo precejšnjo ekonomsko moč. Ahmet nikoli ni poznal ekonomskih problemov, dokler starši niso izvedeli za njegov življenjski stil. Vendar mu je družina tudi potem ponujala možnost, da se spremeni. Ponujali so mu denar, avtomobile, samo če se spremeni, če opusti svoj življenjski stil. Grozili so mu. Mama in oče sta ga sicer zelo ljubila. Prepričan sem, da se za njegov umor nista odločila ona, ampak klan. Oče ga je večkrat prosil, naj se spremeni, naj si poišče zdravniško pomoč ali pomoč pri hodži. V klanovski kulturi oče nikoli ne prosi. In moški nikoli ne jočejo. Njegov oče pa ga je v solzah na tleh rotil, naj se spremeni, naj postane heteroseksualen. Ahmet je o tem celo napisal članek za našo medvedjo revijo. Pisal je o svojem življenjskem stilu, o očetu. V članku je vrsta dokazov o tem, kako sta se njegova oče in mati borila, da bi postal heteroseksualec.

ahmet16

Ahmet s svojim partnerjem

So starši hoteli, da spremeni svojo spolno usmerjenost, ali bi jim bilo dovolj, da jo prikriva?

Hoteli so, da spremeni spolno usmerjenost, v vmesnem času pa, da skriva svoj življensjki stil, ker je bil sramota za družino. Če namreč v klanu slišijo, da si prekršil pravila, moraš to popraviti. Seveda ne z nekakšnimi liberalnimi ukrepi, ampak s smrtjo. Zato ga je družina prosila, naj se obnaša kot heteroseksualni moški. Dovolj bi bilo že, da bi svojo spolno usmerjenost prikrival, vendar Ahmet tega ni hotel. Na dvojno življenje je pristajal na začetku, potem pa je začel vztrajati pri svojem življenjskem slogu. Začel je živeti svobodno in odprto. Ponosno. Govoril je, da je gej, da je to normalno, in da ne moreš biti heteroseksualen, če si istospolno usmerjen. Nihče ne more tega spremeniti, niti zdravniki, niti hodža. To jim je poskušal dopovedati, vendar sta bila oče in mati, čeprav sta izobražena, v precepu zaradi klana.

Je Ahmet svoj boj kdaj razkril javnosti ali se je za svoje pravice boril samo v družini?

Ahmet nikoli ni postal aktivist, a se je z aktivisti povezoval, srečeval se je z njimi, med njimi je imel prijatelje. Bil je blizu gejevskim organizacijam, družil se je na medvedji sceni. Našel je sebe, ni pa bil aktivist. Ni bil za takšne resne stvari. Medvedjo sceno je odkril prek interneta, ko je še študiral na univerzi v Eskisehirju. Prek mirca sva se tudi spoznala. Prej nisem vedel, da imam bližnjega sorodnika v Adani. Slišal sem sicer za njegovo družino, a se nikoli prej nisva videla. Tako pa je nekoč naneslo, da sva četala in mi je govoril o svojih, o koreninah v Urfi. Ko sem povedal, da od tam prihajam tudi sam, je postalo dokaj hitro jasno, da sva iz istega klana, torej tudi bližnja sorodnika. Še isti dan sva se potem slišala tudi po telefonu.

Kdaj je situacija ušla nadzoru, kdaj je postalo resnično jasno, da so zadeve zelo resne?

V Istanbulu, dve leti pred smrtjo. On je vztrajal pri svobodnem življenjskem slogu, družina pa pri tem, da se spremeni. Ko so starši dojeli, da ga ne bodo nikoli spremenili, so se vrnili v Adano. A so ga še vedno zelo pogosto klicali po telefonu in pritiskali nanj. Včasih so celo prišli v Istanbul, da bi se z njim pogovarjali, vednar se Ahmet ni hotel več srečati z njimi. Začeli so mu namreč groziti, da ga bodo ubili, če se ne bo spremenil, ker je vir sramote za družino v klanu. Leto pred umorom so prekinili vse stike. Popolnoma. Ahmet je fantu in dvema prijateljema zaupal, da mu družina grozi, da dobiva telefonske klice. Devet mesecev pred dogodkom so šli celo na državno tožilstvo in prijavili grožnje družine, vendar se ni nič zgodilo.

ahmet_1

Ahmet na vozičku rešilca

Kako se je potem zgodil umor iz časti?

Pri njemu je bil fant, ki je iz Nemčije prihajal skoraj vsak mesec. Tisto popoldne sta posedala na trgu Taksim, pila kavo, čaj, potem pa sta se vrnila domov, da bi gledala film. Doma si je Ahmet zaželel sladoled, vendar fant ni hotel z njim, ker da je preutrujen. Zmenila sta se, da bo šel Ahmet na sladoled sam. Ko se je vrnil … nekateri so videli en avto, drugi dva … skratka iz avtomobila so streljali nanj. Ahmetov fant je povedal, da je zunaj zaslišal strele. Takoj je vedel, da z Ahmetom nekaj ni v redu. Odprl je vrata in videl Ahmetov avto, kako se je brez nadzora zaletel v stavbo. Stekel je do njega, Ahmet je umiral. Objel ga je, prosil naj ne umre, a je Ahmet samo še zaprl oči. Umrl je na rokah svojega fanta. Ustrelili so ga v avtomobilu, ki si ga je prislužil z delom ob študiju, učil je na zasebni šoli. Naslednji dan je imel še zadnji izpit pred koncem študija.

Kako ste se počutili, ko ste izvedeli?

Zelo me je prizadelo. Ne zato, ker je bil moj sorodnik, ampak ker je bil moj bližnji prijatelj. Delila sva si vse, tudi zelo osebne stvari. Zame je bil kot otrok. Bil sem jezen. Ubili so ga samo zato, ker je bil gej. Sem aktivist in to je zame nesprejemljivo.

Kaj pa družina, ko je izvedela, da je sin mrtev?

Po umoru nisem srečal njegove družine. Že nekaj let prej sem z njimi prekinil stike. Po umoru pa se sploh nisem mogel več srečati z njimi ali jih poklicati. Vedo, da sem gej, in ker so homofobni, bi lahko reagirali burno, nasilno. Prijatelji so me po umoru prosili, naj pokličem njegove starše, naj jih vprašam, kako se je zgodilo in kje je pogreb, pa me je moja družina opozorila, naj ne kličem, naj nikoli več ne omenjam Ahmeta, naj se držim na varni razdalji in naj nikoli ne vzpostavljam stikov z njegovo družino. Tudi moja družina ni želela komunicirati z njimi, sploh pa Ahmetovi starši niso dajali nobenih informacij. Ne sorodnikom, ne ostalim ljudem. Vsem so prepovedali na pogreb.

grob

Ahmetov grob

Kaj pa Ahmet oziroma njegovi posmrtni ostanki?

Na začetku nismo vedeli, kje je. Potem smo izvedeli, da je na forenzičnem oddelku bolnišnice. Šel sem tja in od zdravnikov kot sorodnik celo uspel dobiti nekaj informacij, vendar je zdravnik na sugestijo kolega, da naj v interesu preiskave ne daje informacij niti sorodnikom, prenehal komunicirati z menoj. Kaj šele, da bi mi Ahmeta pokazal. S prijetelji smo šli do sodnika, ki sem ga kot sorodnik zaprosil za truplo, da bi ga pokopali. Družina se je namreč odpovedala tudi Ahmetovih posmrtnih ostankov. Sodnik je privolil, vendar bi moral razkriti svojo identiteto in podpisati nekaj dokumentov. Anonimnosti mi ni mogel zagotoviti, zato smo zamisel, da bi pokopali Ahmeta, opustili. Teden dni za tem je neki daljni sorodnik prišel po posmrtne ostanke in jih pokopal na velikem pokopališču zunaj Istanbula. Od Ahmetove starejše sestre, ki ga je ves čas podpirala in mu stala ob strani, smo izvedeli, kje je pokopan.

Policija?

Tožilec na Ahmetovo prijavo devet mesecev pred umorom ni ukrepal. Njegov umor pa je po skoraj letu še vedno v fazi preiskave.

Gejevska in medvedja skupnost sta se najverjetneje ostro odzvali?

V Turčiji je tako: ko se kaj hudega zgodi, ljudje najprej burno reagirajo, po tednu pa se pomirijo in potihnejo, saj vedo, da se ne da nič narediti. Medvedja skupnost pa je tako ali tako apolitična. V Turčiji in povsod po svetu. Niso aktivisti, ne zavzemajo se za pravice gejev, raje se zabavajo. Ahmet je imel veliko prijateljev v medvedji skupnosti. In ti so sprva govorili, da se Ahmetovega umora ne sme povezovati s t. i. gejevsko politiko, saj je treba misliti na njegovo družino. Če bi zadeva postala javna, bi lahko imela družina velike težave. Morda pa vendarle niso krivi.

Pa saj bi morala imeti velike težave. S policijo, s sodiščem, saj je bilo povsem jasno, da so dovolili umor lastnega sina.

Ja, ampak apolitični ljudje razmišljajo tako. Ahmetovi prijatelji so govorili, da gre za zločin, ki ga morata najprej preiskati policija in sodstvo, dobiti storilce, jih obsoditi, šele potem bo čas za opredeljevanja. Vendar so si potem, ker je bilo vse že dalj časa povsem transparentno, premislili. Začeli so komunicirati z novinarji in s prstom kazati na Ahmetovo družino.

plakat

Plakat japonskega umetnika Gengoroha Tagame “Ahmet is my family”

Koeln, Madrid, Barcelona, kjerkoli se zbere medvedja skupnost na velikih mednarodnih dogodkih, povsod je zraven tudi Ahmet. Kdaj se je začela kampanja Ahmet is my family s spotom na Youtubu in skupino na Facebooku?

Začela se je mesec po dogodku, predvsem pa po članku v Independetu, ki je bil preveden v turščino in ga je povzelo veliko domačih medijev. Tako je njegov primer dosegel tudi domačo javnost. Sicer pa je Ahmetova zgodba bolj odmevala v evropski in svetovni javnosti kot v domači. Tu so mediji o domnevno prvem primeru umora geja iz časti poročali bolj na tretjih straneh.

Je medijski pritisk pomagal pospešiti policijski in sodni epilog tega umora iz časti?

Ne, nič se ni spremenilo. Ahmet je velika zgodba predvsem zunaj Turčije, na dogajanje doma pa nima velikega vpliva. Prijatelji so se v začetku borili, potem so utihnili, saj ni bilo nobenega napredka. Do vlade ne morejo, ker niso formalna organizacija, in vlada jih ne priznava za sogovornike. Zato lahko predvsem protestirajo, se pogovarjajo z novinarji in svojo energijo usmerjajo v kampanjo Ahmet je moja družina. V Ankari je sicer precej nevladnih organizacij, ki so postorile nekaj korakov, vendar Ahmetov primer ni edini problem lgbt-skupnosti v Turčiji.

E. G., Erkek Güzeli, Lepi Mož, tako je Ahmetov fant, ki si zdaj iz Nemčije prizadeva, da bi morilce svojega ljubljenega pripeljel pred turški sodni sistem, ljubkovalno klical Ahmeta. V enaintrideseti številki medvedje revije Beargi, ki je v celoti posvečena Ahmetu Yildizu, ga je še zadnjič nagovoril: »Navadno je prišel pome na letališče. Na poti do doma sva se 25 minut poljubljala, božal sem ga po glavi, po vratu. ‘Daddy, navajen sem tvoje roke.’ je govoril, ‘Prosim, ne umikaj roke. Brez nje ne najdem miru.’ […] Pogrešam te dotike. Pogrešam njegov vonj, njegov nasmeh, njegovo telo, njegov jezik, njegove obrvi, pogrešam trenutke, ko mi je pravil ‘Daddy’. Zdaj sem sirota. Rad bi šel na njegov grob z rdečim in rumenim cvetjem. Rad bi poljubil in pobožal zemljo. Rad bi položil roko na njegov grob in počakal, da zaspi.«

Tags from the story
Written By
More from Mitja Blažič

Jedla – L’enfant terrible ali preživetvena strategija?

SLEHERNIK Metelkova mesto. Klub Tiffany. Temačno, zakajeno in lepljivo zasmrajeno vzdušje neke...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja