Ukradena majica

HOMOFOBIJA

Pogovor z žrtvami homofobičnih napadov po Paradi ponosa 2008

Okrog škatle z uradnimi majicami Parade ponosa 2008, ki so jih pred parado delili na Prešernovem trgu, se je trlo ljudi. Vsakemu je pripadala ena majica, jaz pa sem se naredil Francoza, izkoristil gnečo in iz škatle potegnil dve majici.

Slabo uro po zaključku parade sem skupaj z Vikijem, prvo žrtvijo homofobičnega napada – policija je tisti večer in noč zabeležila še štiri tovrstne napade na geje – čakal na urgenci in živčno naokrog pošiljal SMS sporočila o tem, kaj se je zgodilo. Pol ure pozneje je na urgenco prišel še en fant, Uroš, ki so ga prav tako kot Vikija pretepli sredi belega dne. Oba so prepoznali po uradni majici parade, ki so jima ju med pretepom strgali s telesa. »Ali je možno dobiti še kakšno majico?« je vprašal Uroš. »Mojo so raztrgali na pol.« Iz nahrbtnika sem potegnil tisto drugo majico, ki sem jo »ukradel«, in mu jo dal. Šla je v prave roke.

Dober mesec pozneje sem se z njima in z Boštjanom in Gregorjem, ki so ju tisto noč napadli na poti v klub K4, pogovarjal o ranah, ki so ostale po napadih. Uroš ni več imel opornice okrog vratu, Vikijevo oko ni bilo več rdeče in zateklo, Boštjan in Gregor nista več čutila bolečin v hrbtu in vratu. Fizične rane so torej izginile. Kaj pa psihične?

Parada ponosa 2008. Foto: Nada Žgank/Memento
 

Še razmišljate o napadih?

Boštjan: Bil sem prisiljen, da sem o napadu ponovno razmišljal, saj sem bil poklican na policijo na prepoznavanje storilcev napada. Ampak med 622-imi možnimi kandidati nisem nikogar prepoznal. Poleg tega se vedno spomnim na napad, ko grem na kavo, ker preprosto v lokalu ne morem več sedeti tako, da ljudje prihajajo izza mojega hrbta. Moram imeti pregled nad dogajanjem.

Gregor: Nasilje vidiš vsak dan in vedno se spomnim tudi teh dogodkov. Sicer pa sem imel srečo v nesreči: ko sem priletel na tla, sem za nekaj časa izgubil zavest, tako da se napada pravzaprav sploh ne spomnim. Kakšnih psihični težav napad ni pustil. V Ljubljani se nikoli nisem počutil ogroženega, zdaj pa pomislim na to možnost.

Viki: Danes sem v Žurnalu videl vabilo na otvoritev Mozetičeve inštalacije »Pedri padajo s strehe« in takoj sem pomislil na najhujše. Se je varno zbrati na javnem mestu? Pred tem zagotovo ne bi pomislil na kaj takega. Sicer pa zdaj čez dan ne pomislim več na to, ponoči pa, in zaradi tega sem tudi bolj oprezen.

Uroš: Po napadu sem šel v domačo oskrbo in tam predelal to, kar se mi je zgodilo. Zadnji teden sem spet v Ljubljani in ne morem reči, da je napad vame zasejal nek strah. Morda sem le bolj oprezen, kadar sedim v kakšnem lokalu.

Kako ste celotno zgodbo predelali? Verjetno ste prve dni po napadu veliko razmišljali o tem, kar se vam je zgodilo.

Uroš: Spraševal sem se, kaj se dogaja v njihovih glavah, da so sposobni narediti tako nizkotno dejanje. Nisem obtoževal sebe; sem to, kar sem in me ne zanima, kaj drugi menijo o tem. Žal mi je za njih, ker so podli.

Viki: Na začetku sem se spraševal, kako bom zdaj sploh lahko še šel ven. Mislil sem, da me bodo zdaj vsi poznali in me napadali za vsakim vogalom. Ampak to je bil začeten, povsem iracionalen strah.

Kaj pa si čutil do tistih, ki so te napadli?

Viki: Ne vem, če sem kaj čutil. Bil sem zelo jezen. Jezen sem bil tudi nase, ker sploh nisem odreagiral. Ob napadu, ki je sicer trajal le kakšnih deset, petnajst sekund, sem popolnoma otrpnil. Res si nisem mislil, da se kaj takega lahko zgodi sredi belega dneva. Zato je bil šok še toliko večji.

Boštjan: Tudi jaz sem se na začetku predvsem ukvarjal z vprašanjem, zakaj so to naredili. In prav tako sem bil jezen nase, ker nisem odreagiral. No, enega sem udaril nazaj, ko sem videl, da Grega krvav leži na tleh.

Gregor: Sebe nisem krivil. Rekel sem si: življenje gre naprej. Verjetno sem občutil neko refleksno sovraštvo do njih, ampak od tega se poskušam čimbolj oddaljiti, ker je vse to samo negativna energija. Seveda sem se spraševal, kaj se mora človeku zgoditi, da počne grozodejstva. To so bili fantje, stari od 20 do 25 let, ki hodijo v službo, popoldne pa nimajo kaj početi. In tako se ga na primer napijejo. Zlahka pridejo pod vpliv kakšnih ekstremističnih skupin. Pretepat pedre postane nov šport. Dobijo nek smisel. In potem jih kdo pohvali – čeprav za slabo stvar – in zato se potem počutijo dobro, ker so nekomu ugodili. Postali so del nečesa.

Kako so se napadi pravzaprav zgodili?

Uroš: Od nekje so pritekli na Ilirsko ulico in začelo je padati po meni, po kolegicah, s katerimi sem bil, niso udarjali. Ko so me tepli, so me zraven zmerjali: »Pederajs! Pedrula!« Prepoznali so me po uradni majici parade. Potem jih je kolegica vlekla stran in takrat sem se tudi sam postavil na noge, ker sem bil prej v zaklonu, da sem si zaščitil obraz, trebuh in mednožje. Začel sem jih suvati s komolci in takrat so se pobrali stran.

Viki: Avto sem imel parkiran pred RTV. S seboj sem imel mavrični dežnik in zastavo. Takoj ko sem te stvari odložil v avto, sem dobil udarec v glavo. Jasno mi je bilo, da gre za napad, ker sta zraven vpila: »Preklet peder!« In z mene vlekla majico s parade. Ko sem se obrnil, sem dobil še udarec v nogo. Ampak ko sem se obrnil, je bila majica že strgana na dva dela in onadva sta že tekla stran.

Si bil med napadom tiho?

Viki: Ne, nekaj brezzveznega sem vpil. »Kaj je zdaj to?« ali nekaj takega. Sem pa videl ljudi, ki so bili blizu nas. Nekdo pred radiem je na primer govoril po mobitelu, in ko so me napadli, se je preprosto obrnil stran. Hkrati sta šla dva čez prehod za pešce, a se nihče ni odzval na ta napad. Nihče me niti ni vprašal, če rabim pomoč. Tam sem stal brez majice in takoj imel zatečeno oko. No, potem so mimo prišli Bobnars united, ki so bili na paradi in mi posodili telefon, da sem lahko poklical.

Si bil potem jezen na sebe, ker si šel sam s parade?

Viki: Ja. Ampak hkrati sem takoj pomislil, da je preprosto preveč, da pristanem na to, da se sredi belega dneve ne smem sam sprehajati po Ljubljani.

Uroš, ste vi klicali na pomoč?

Uroš: Ne, tiho sem bil. Tudi kolegici sta obnemeli, ker sta bili tako šokirani. Več se ne spomnim.

Kako pa je bilo pri vaju?

Gregor: Spomnim se samo tega, da je skupina fantov tekla proti nama in mislil sem, da poznajo Boštjana. Da se bodo ustavili in naju pozdravili. Potem pa je že priletel prvi udarec.

Boštjan: Prva dva udarca sem dobil od zadaj v tilnik. Nisem vedel, kaj se dogaja. Takrat nisem razmišljal o tem, da gre za napad. Naslednja stvar, ki se je spomnim, je bil Grega, ki je krvav ležal na tleh in v katerega so brcali. Potem sem dobil udarec v lica in čelo in šele takrat mi je postalo jasno, da gre za homofobičen napad. Potem sem padel na tla in začel kričati: »Kaj je z vami, ljudje? Kaj je narobe?« Enega sem uspel udariti nazaj. Zdi se mi, da so se zaradi tega kričanja ustrašili in potem odšli proti Tivolski.

Napade ste prijavili policiji. Kakšen je bil njihov odnos do vas?

Gregor: Bil sem zelo presenečen, ker so hitro prišli. Ni minilo pet minut. Njihov odnos je bil načeloma v redu. Le pozneje sva dobila izključujoče informacije. Policist je namreč rekel, da greva lahko takoj na urgenco, da prijavo izpeljejo do konca, lahko pa prijavo naredijo do konca čez nekaj dni. Potem nama je bilo rečeno, da morava k svoji zdravnici, drug policist je trdil, da morava na urgenco, ker ta pregled plača država. Skratka, ni nama bilo povsem jasno, kako izpeljati postopek do konca.

Boštjan: Pomembno je, da ob prijavi – čeprav je to težko – poveš vse, česar se spomniš. Pozneje namreč marsikaj pozabiš. Poleg tega svetujem, da greste takoj na urgenco, ker potem tudi policija to bolj resno jemlje. Midva sva namreč naredila napako, ker sva policistu rekla, da ne bova šla na urgenco. Kar se tiče njihove korektnosti, se mi zdi, da pri najinem primeru policija ni bila dovolj korektna. Nekaj dni po napadu sva namreč podala ovadbo proti neznanemu storilcu in ugotovili smo, da policista, ki sta takoj po napadu prišla na kraj dogodka in zabeležila napad, tega poročila sploh nista posredovala naprej. Tako smo morali najprej še enkrat narediti prijavo in šele nato ovadbo. Policaja, ki sta pisala prijavo, sta bila sicer povsem korektna in prijazna, sem bil pa res razočaran, da tega zapisnika potem nikjer ni bilo.

Viki: Poklical sem Mitjo (so-organizatorja parade, op. a.) in z njim je bila policija. Tako da je bil postopek prijave povsem korekten. Problem je bil v tem, da si zaradi šoka nisem ničesar zapomnil. Napadalca sem videl vsaj še kakšnih dvajset sekund, ko sta tekla stran, a si nisem ničesar zapomnil. Ko me je policaj spraševal, kako sta bila oblečena, se nisem spomnil ničesar. To je bila največja groza. Nekaj dni pozneje smo potem naredili še ovadbo in tudi tam je bil postopek povsem korekten. Razen ene pripombe, ko je policist rekel, da tudi med gostilniškimi pretepi kdaj kdo komu reče preklet peder. No, ampak potem sem mu pojasnil, da smo imeli parado, da so me prepoznali po majici in da ni šlo za gostilniški pretep. Policist je nato rekel, da bodo zbrali izjave vseh napadenih in potem ugotovili, ali je šlo za homofobičen napad ali ne.

Uroš: Napad sem najprej prijavil policiji, potem pa sem šel na urgenco. Dva policista in kriminalist, ki so prišli, so bili povsem korektni. Čez dober teden sem potem podal še prijavo za pregon neznane osebe in tudi pri meni se je zgodilo, da tistega zapisnika s kraja dogodka ni bilo nikjer. Niso imeli nobenih podatkov, čeprav sem takrat dal vse podatke. Vse sem moral ponovno povedati.

Zakaj si se odločil, da napad prijaviš?

Uroš: Če ne zaradi drugega, zato da vodijo evidenco o homofobičnih napadih. Tudi moja družba je zdaj bolj pozorna na to, prej sploh niso vedeli, da se dogaja takšno nasilje. Sicer pa sem bil tudi jaz na prepoznavanju. Pokazali so mi nekaj čez 400 obrazov, ampak nikogar nisem prepoznal.

Zadnje vprašanje zastavljam zaradi vseh tistih, ki se po forumih in drugod zmrdujejo nad paradami ponosa in menijo, da so povsem odveč. Zakaj ste letos šli na parado?

Uroš: Letos sem bil prvič na paradi. In že prvič sem jih skupil (smeh). Že nekaj časa sem želel iti na parado in letos sem imel to možnost. In bom še prišel!

Viki: Ma, jaz sem bil med organizatorji, zato sem moral priti (smeh). No, ampak resno: to je vendarle eden od najpomembnejših dogodkov v letu za vidnost LGBT skupnosti! Nasilje pa je samo znak, da v Sloveniji ni strpnosti.

Gregor: Na parado nisem mogel, ker sem v tistem času delal. Ampak bi šel zaradi tega, ker imam pravico iti na parado in se tam pokazati. Lahko bi se zbrali zelo različni ljudje in bi nas povezovalo samo to, da nosimo zelene majice. In če bi s tem opozorili, da nam družba ne dovoli nositi zelenih majic, mi pa jih vseeno nosimo, potem je takšna manifestacija še toliko bolj upravičena.

Boštjan: Prišel sem zato, ker me lansko leto ni bilo in zaradi jeze, ker nihče ni imel časa za parado ­– vsi so odhajali na morje. In tudi zaradi tega, ker sem bivšemu fantu poslal SMS in ga vprašal, če pride na parado, on pa je odgovoril, da on pa že ne bo paradiral po mestu, ker ima kaj bolj pametnega za početi. In to me čisto razjezilo … (smeh)

 

Kaj storiti v primeru homofobičnega napada?

Vaša spolna usmerjenost ne sme biti razlog, da kaznivega dejanja – na primer fizičnega napada – ne prijavite policiji. Policisti se morajo do vas obnašati spoštljivo, sicer kršijo zakon. Če menite, da policistov odnos ni bil spoštljiv, se lahko na postopek pritožite, lahko pa tudi zahtevate, da postopek prevzame nekdo drug.

Postopek prijave

1.      Takoj po dogodku pokličite 113. Ob prijavi se morate predstaviti, povedati, kaj se je zgodilo, kje, in vse, kar veste o storilcu. (Če želite ostati anonimni, napad lahko prijavite na telefonsko številko 080 1200. V tem primeru bo policija dogodek raziskovala brez vaše pomoči.)

2.      Po klicu počakajte na kraju dogodka oziroma na kraju, kamor ste se varno umaknili, razen če vas policija ne usmeri drugače. Pomembno je, da policija preišče kraj dogodka, identificira okoliščine in možne priče dogodka.

3.      Kot žrtev kaznivega dejanja lahko predlog za pregon (ne)znanega storilca podate že ob prvem telefonskem klicu ali takoj po prihodu policije. V tem primeru vam bo policija predlagala pregled pri zdravniku. Predlog za pregon sicer lahko oddate v 90-ih dneh po dogodka, vendar je tako prijavo nesmiselno oddajati več kot en teden po dogodku. Predloga ne morete podati, če ste anonimno prijavili napad.

4.      Po pregledu kraja dogodka vas bo policist povabil na policijsko postajo, kjer boste skupaj napisali zapisnik. Morali ga boste podpisati, saj boste s podpisom jamčili za verodostojnost podanih podatkov. Podatki, ki jih boste posredovali za zapisnik, so tajni.

5.      Policisti pri pisanju zapisnika potrebujejo čimveč podatkov. Nekatera vprašanja v zvezi z dogodkom so za žrtev (ali pričo) lahko neprijetna. Policija ne sme izražati lastnega mnenja o dogodku, zato vas ne bodo vprašali, če je vaša spolna usmerjenost razlog za napad. Pomembno je, da sami poveste, da ste bili žrtev homofobičnega napada, ker bo policija lahko šele na osnovi tega klasificirala kaznivo dejanje in zožila krog osumljenih.

6.      Podpisu zapisnika lahko sledi vabilo na prepoznavo po fotografijah, kjer boste morali s podpisom zagotoviti, da ne boste nikomur razlagali, koga ste videli na fotografijah. Če boste na fotografiji prepoznali storilca, bo policija to osebo vodila kot osumljeno v vašem postopku. Osebo pa lahko prepoznate tudi »delno«. Delna prepoznava služi policiji za orientacijo pri iskanju pravega storilcev.

7.      Če boste naknadno pridobili podatke o storilcih, ponovno stopite v kontakt s policijo in jim posredujte podatke. S tem lahko pospešite preiskavo.

8.      Če je iskanje storilca neuspešno, policija primer zaključi v zakonsko določenem roku, če pa je iskanje uspešno, sledi kazenska ovadba proti storilcu. Postopek prevzame tožilstvo, ki vas lahko zaprosi za sodelovanje kot pričo ali žrtev kaznivega dejanja. Splošno varnost vam zagotavlja policija, lahko pa na lastne stroške zaprosite tudi za zasebno varovanje. Končno sodbo storilcu poda sodišče na podlagi dokazov in pričevanj.

 Zakaj bi prijavili napad?

Ne dovolite, da homofobični napadi ostanejo nezabeleženi, storilci pa na prostosti, kjer lahko napade ponovijo! Morda boste prav s prijavo preprečili nove napade.

Jasna Magič
Tags from the story
Written By
More from Roman Kuhar

Gejevska poroka na Lovčenu v sedemdesetih

Intervju z Rafaelom Lapajnetom Sedel sem v drugi vrsti priložnostnega majhnega avditorija...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja