Gejevska poroka na Lovčenu v sedemdesetih

Intervju z Rafaelom Lapajnetom

Sedel sem v drugi vrsti priložnostnega majhnega avditorija v Galeriji Škuc v Ljubljani, kjer je sedemnajstega aprila letos potekal 6. večer lgbt proze in poezije. S seboj sem pripeljal Ajšo, psičko, čeprav mi je bilo že po prvem pesniškem nastopu žal, da sem – tako kot že tolikokrat – popustil moledujočim pasjim očem in mrcino vzel s seboj. Ajša je namreč z nepostriženimi nohti po Galeriji, kjer vse odmeva, ustvarjala zvok težkih kapelj na oknih, za povrh pa je še vztrajno lajala med vsakim aplavzom. »Seveda, boji se,« mi je rekel Brane Mozetič. »A ne veš, da pes zvok sliši desetkrat glasneje?«

Tisti večer sem se težko koncentriral na poezijo in prozo. Ves čas sem bil na preži, kdaj bo šla kaplja čez rob in jo bova s psom lepo popokala iz Galerije. Medtem se je k Suzani Tratnik, ki je vodila letošnji Večer literature, sklonil starejši moški in očitno jo je prosil, če lahko nastopi tudi on. Ko je nato stopil na oder in začel pripovedovati svojo zgodbo, je vsem po malem vzelo sapo. Še meni je kar naenkrat postalo vseeno, kaj počne mrcina. Šestinšestdesetletni Rafael Lapajne sicer ni prvič v življenju na literarnem večeru bral svoje poezije, jo je pa prvič bral brez laži. »Vse moje pesmi so napisane Njej, ker tam, kjer živim in delam, drugače ne bi razumeli. V resnici pa so vse moje pesmi namenjene Njemu.« In je začel. Na pamet je povedal vse svoje pesmi, nikoli se ni zmotil v slovničnem spolu. Vsaka »ona« je postajala »on«, vsak »njej« »njemu«. Pesmi so prvič zaživele tako, kot so bile zamišljene.

Na Škučevem večeru si prvič bral svoje pesmi tako, kot so zapisane v tvoji glavi – torej v moški slovnični obliki. Kaj bi se v tvojem okolju zgodilo, če pesmi ne bi pisal Njej?

Oh, o tem raje ne razmišljam. Raje ne. Ne vem, kako bi ljudje v literarnem društvu, kjer delujem, to sprejeli. Večina bi verjetno rekla: ‘Ja, v redu’. Drugi pa bi se mi verjetno na skrivaj posmihali.

Ko pišeš, ali napišeš dve različici pesmi ali pa eno napišeš, druga pa je v tvoji glavi?

Napišem samo eno različico. Njej. Toliko, da tisti v literarnem društvu razumejo. V mislih pa so vse te pesmi za Njega. Tiste pesmi, ki sem jih pisal kot mladenič – pisati sem začel okrog leta 1970, ko sem bil učitelj v šoli -,  tiste pa sem objavljal pod psevdonimom v dijaškem glasilu, a so vseeno nagovarjale »njo«.

So pesmi napisane imaginarnemu Njemu ali resničnemu Njemu?

Nekaj imaginarnega, nekaj pa prav konkretnega. Saj se že v samih pesmih vidi, kje je v ozadju resnični On, kje pa je samo hrepenenje po njem.

Po eni strani tvoje pesmi nagovarjajo žensko, po drugi strani pa sem iz najine kratke korespondence, ko sva se dogovarjala za intervju, razbral, da ti je dovolj skrivanja, da hočeš biti v intervjuju predstavljen z imenom in s priimkom … Zakaj tudi pesmi ne začneš pisati tako, kot so mišljene?

Zaradi okolja, kjer še sodelujem. Vendar v tem okolju ne želim živeti. Prodajam hišo in takoj ko se bom odselil, se bom oddaljil tudi od pisateljske druščine. Želel bi iti nekam blizu mesta, kjer bi lahko svobodno zadihal.

Nekoč si že živel blizu Ljubljane …

Da, in s  sedemnajstimi leti sem ugotovil, kaj sem. Zaradi tega sem iskal tako druščino in jo dobil v Ljubljani. To je bilo leta 1966. Jeseni tega leta sem šel k vojakom. Ko sem se vrnil po letu in pol, druščine ni bilo več – vsak je šel na svoj konec. To pa zato, ker so našo druščino začeli napadati gelipterji, pretepači. Tudi mene so enkrat napadli za bencinsko črpalko. Delal sem se, kot da grem iz Bežigrada proti železniški postaji. Kar naenkrat zagledam tam dva, pa tam dva … nisem imel kam zbežati. »Kaj delaš,« je rekel eden od njih. »Grem na postajo. Kaj hočeš?« »Prekleti peder hudičev,« je rekel in me udaril s palico po grlu, tako da sem bil tri tedne brez glasu. Od takrat ne dosežem več tenorja, ki sem ga prej pel. Jaz sem po udarcu začel bežati in vpiti … no, oni so se pa tudi razbežali.

Kaj je leta 1966 v Ljubljani sploh obstajalo za geje? Kako si sploh spoznal druščino in kje ste se dobivali?

Vedel sem, kdo sem in kaj mi paše. Ko sem bil v Ljubljani na učiteljišču – to je bila šola na Resljevi ulici – sem bil seveda vozač in pouk je bil deljen. Včasih je bilo vmes dovolj časa in sem hodil na sprehode. In tako sem nekoč v drugem, tretjem letniku med sprehodom zavil v kapelico pri Zmajskem mostu.

Kapelico?

To je bil javni WC. Temu smo rekli kapelica. Tam je bil nek starejši možakar s trdo batino … in mi ga je vzel v usta. In tako se je začelo. WC je bil odprt, tako da bi naju tista ženska na blagajni lahko videla … No, s tistim tipom sva se potem dobila še enkrat – v kapelici pri kopališču Ilirija. Pravzaprav na zelenem pasu med Ilirijo in železniško progo. Tam je bila nekoč stara kapelica. Vendar so tam naokrog včasih hodili policaji, tako da si moral paziti, ker se nisi mogel nikamor umakniti. S tetami, ki so na straniščih skrbele za red in čistočo, pa sicer v glavnem nismo imeli problemov. Če je kdo kaj sitnaril, smo se napotili k drugi kapelici. Če sva oba pokazala interes, smo se običajno odpravili na kakšno mirnejše mesto, na primer v kakšno grmovje ali v Tivoli.

Kaj se je zgodilo, če so te dobili policaji?

Popisali so te in te vprašali, kaj počneš. Preprosto si rekel, da si šel na WC.

Si kdaj slišal, da so koga zaradi tega zaprli in da so na policiji delali seznam homoseksualcev?

Ne, nikogar niso zaprli. Seznam so pa verjetno imeli, ker … no, tako: jaz sem potem prek vsega tega spoznal določen krog ljudi. Recimo Janija s televizije. Ta me je peljal v Pigal. Tako smo rekli Knafljevemu prehodu, kjer je bilo naše zbirališče. Večinoma smo se zbirali ob petkih in sobotah proti večeru … sedeli smo v parku na klopi, se smejali, zafrkavali….bili smo MI.

Ste bili ista generacija?

Večinoma, ja. Stari smo bili od dvajset do petintrideset let. Spomnim se, da je šel enkrat mimo tudi moj poznejši prijatelj. Spomnim se, ker je imel tak vpadljiv jopič: velik belo-črn karo. On se je znal tako oblačiti. Sicer pa so tja prihajali različni ljudje, na primer Mandi, ki je delal v Šentjakobskem gledališču, Vid, ki je delal v Lesnini – nazadnje sem ga videl pred par leti popolnoma zgubljenega … Pa imeli smo svojo kraljico! To je bila ženska, ki se je izdajala za heteroseksualko – ne vem, ali je bila res hetero ali je bila bi – je bila pa naša prijateljica in je bila vedno z nami. Izbrala si je tudi svoji dve oprodi, po njenem mišljenju najbolj luštna fanta. Tam smo se torej srečevali, zabavali, praznovali rojstne dneve … zraven je bil Rio, kamor smo šli kaj pojest … in nihče nam ni ničesar hotel. Saj so ljudje hodili mimo, ampak jim nismo bili za mar.

Saj verjetno niso vedeli …

No, včasih smo se tudi objemali. In poljubljali. Bili smo na gornjem delu parka. Na drugi strani parka pa so stanovalci imeli drvarnice. In tja se je hodilo seksat. Tam so se ves čas sprehajali tudi kakšni starejši moški in čakali … njim smo rekli »drvarnice«. Enkrat, ko sem bil tam z nekim tipom, me je ob drvarnici ujel policaj. Tam jih sicer ponavadi ni bilo, ampak takrat je bila ura dve, tri zjutraj … In je rekel: »Kaj zdaj?« Jaz pa: »Drkala sva, pa kaj? A je prepovedano?« In on: »Pa ne na javnem mestu!« »Kakšno javno mesto,« sem rekel, »ob tejle temi in ob tejle uri zjutraj?« Morala sva mu pokazati osebno in naju je popisal.

Je temu potem sledila kakšna kazen?

Ne. Policaji so me popisali dvakrat, trikrat, ampak potem nikoli ni bilo nič.

Kaj pa starejši od vas? So vam kdaj govorili o kakšnih policijskih racijah in podobno? Saj homoseksualnost je bila takrat vendarle še kriminalizirana – predvidena je bila zaporna kazen do enega leta. Ste to sploh vedeli?

Ne. Jaz ne. Tudi starejši nam o tem niso nič govorili.

A se potem sploh spomniš leta 1976, ko je bila homoseksualnost črtana iz Kazenskega zakonika?

Ne. Ne spomnim se, da bi se kdaj pogovarjali, da je to kaznivo dejanje. To je bilo takrat predvsem sramotno dejanje. Na zunaj smo vsi hoteli biti »pravi moški«. Med nami pa smo bili tisto, kar smo pač bili. Nekateri so, recimo, v naši družbi govorili tudi na žensko. Ampak to samo tisti, ki so bili bolj feminilni.

Kako pa ste se imenovali? Besede gej takrat še ni bilo.

Nič. Samo »A ti si tudi to? A ti si tudi naš?« Kot žaljivka je obstajala beseda peder, ampak te besede nihče ni hotel slišati, niti je nismo uporabljali.

Še eno zbirališče je bilo savna na Miklošičevi, kajne?

Da. Tja me je tako rekoč poslal moj zdravnik. Pri sedemnajstih sem namreč imel strašno vnetje sinusov. Zdravnik je rekel, da ne bo pomagalo, če bi naredili operacijo. Svetoval mi je, naj se poleti na morju potapljam in grgram slano vodo, pozimi pa naj hodim v savno. Savna je bila na Mikloščevi 24 in ko sem prišel tja, sem takoj videl, kako se moški med seboj dotikajo, kako se pogovarjajo … Savna je namreč imela določene dneve samo za moške in določene samo za ženske.

Kdo je tja zahajal – mladi in stari?

Da, vsi. »Naši ljudje« so se tam zelo odprto pogovarjali. Tudi tisti, ki so bili za blagajno – včasih je bila to ženska, včasih moški – niso reagirali na to. Pa takšni separeji so bili, ločeni s stenami ali z omarami – tako da si šel lahko tja noter. V savni sta bila sicer dva bazenčka, topel in hladen, na levi je bila parna savna, na desni pa suha. Tam se je dogajalo marsikaj!

Kaj se je zgodilo, če je bil tam kak heteromoški?

Pa kaj? Fučkalo se jim je … Sicer pa so bila poleg savne, kapelic in Pigala zbirališča tudi v zasebnih stanovanjih. »Mati« vseh nas je bila Andrejka. To je bil že pokojni gospod Ivan Andrejc, ki je imel v Šiški majhno stanovanje. Pri njem je bil vsak dobrodošel, da se le ni »držal nazaj« (smeh). Tam se je seksalo.

Kaj pa kavarna Union? A ni bilo tam tudi zbirališče za geje?

To je bilo čisto na začetku. Takrat, ko smo bili še srednješolci, smo tja hodili na kavo, ko smo čakali na pouk. Že čez dan se je kdaj zgodilo, da si koga srečal v stranišču ali pa si opazil kakšen tak pogled … Takoj si vedel, v očeh se je izrazilo hotenje. Sicer pa je bilo že v šestdesetih eno od poletnih zbirališč tudi za Savo nad Črnučami, vendar jaz nisem bil nikoli tam. Ostala poletna zbirališča so bili nudistični kampi v Istri: Rovinj, Crveni otok, pozneje tudi Kanegra. Zelo popularen in sorazmerno poceni je bil tudi dopust na Rabu. Tamkajšnja nudistična plaža je imela za zaledje precej obsežno in popularno grmovje s sprehajališči. Tam se je pretočilo veliko sperme! (smeh) V vseh letnih časih,  za vikende, še posebej pa za večdnevne praznike, pa je bila za seksualne stike popularna Reka na Hrvaškem. »Naš« hotel je bil hotel Bonavia, ki je v samem centru, s svojo depandanso na samem korzu. Na korzu smo se sprehajali in »fačkali« – to pomeni, da smo z očmi lovili potencialne seksualne partnerje. Ob korzu je bil majhen park s straniščem v popolni temi med grmovjem. Druga kapelica je bila na začetku korza pri avtobusni postaji poleg stopnišča, zadnji dve pa ena ob železniški postaji in druga na železniškem peronu.

Je bila homoseksualnost takrat omejena predvsem na seksualne stike, kot jih opisuješ, ali so v vaši družbi nastajala tudi partnerska razmerja, so se ljudje selili v skupna stanovanja in podobno … ali pa se je glavnina potem vendarle poročila?

Seveda so obstajali tudi pari. Glede družbenega pritiska in poroke pa … Moj pokojni oče je na stara leta zbolel za shizofrenijo in tudi sam sem pri dvajsetih letih imel težave s psiho. Takrat sem sklenil, da ne bom imel svojih otrok, ker ne želim, da moji otroci trpijo zaradi mene. To sem tudi doma povedal. Zato sem potem iskal žensko, ki bi že imela otroke. Nekoč sem jo našel, a ko sem prišel na drugi zmenek, so bila njena vrata zaprta, znotraj pa se je slišalo hahljanje. Takrat sem si rekel: »Fant, tu ni kruha zate, živi po svoje.« Tako se nikoli nisem poročil.

In nate tvoja družina ni pritiskala?

Je, dokler sem bil zdrav. Psihično sem zbolel v svoji prvi službi, kjer sem kot začetnik brez pomoči moral poučevati in obvladovati tri razrede. Takrat se mi je čisto zmešalo – zaradi službe in zaradi svojega življenja, ki sem ga moral tlačiti in skrivati … in potem sem tam kar taval po hribih. Zaradi tega sem šel nato k psihiatru v Ljubljani in mu vse povedal, tudi to, da sem gej.

Kako je reagiral na to?

Rekel je: »Tovariš, hvala bogu je vse skupaj minilo brez hujših posledic. Dal vam bom tablete, ki vas bodo samo pomirile, vaša rešitev pa je v vas samih. Ne se zapirati vase, ampak pojdite ven med ‘vaše ljudi’.« Tako mi je svetoval leta 1965.

Uh, boljšega nasveta verjetno ne bi mogli dobiti …

Ja, imel sem srečo, da sem naletel na tako naprednega psihiatra. Ko sem potem prišel domov, sem mami rekel: »Glej, kam so me pripeljali tvoji dobri nasveti – doma bodi, pa pridem bodi, pa deloven bodi … A me vidiš, kje sem zdaj?« Potem mi je v soboto dala 100 din in rekla, naj grem v Ljubljano med ljudi.

Mama je torej vedela?

Ne, sumila je. No, čeprav je pozneje spoznala Dušana, mojega prijatelja, in sta se dobro razumela, tako da je morala vedeti. Pa tudi Dušanovi so me poznali. Samo … nikoli ni bilo izrečene nobene besede. Je bil pa mir.

Sta tudi skupaj živela?

Da. Poročena sva bila.

Kako to misliš?

Poročila sva se na Lovčenu v Črni gori. Imela sva črnogorskega kuma, tudi on je bil seveda »naš«, in izmenjala sva si poročne prstane. Na eni od brigad sem namreč spoznal Radeta, Črnogorca, in postala sva dobra prijatelja. Njegova družina me je sprejela tako, kot me nikoli ni moja. In potem sem vsa poletja preživel tam. Njihov sosed pa je – tega dolgo nisem vedel – gledal za mano. No, leta pozneje sva se potem slučajno srečala in takrat je priznal, da je on tudi »takšen«. Prav on naju je potem »poročil« na Lovčenu.

Kje pa si spoznal svojega partnerja?

Na stari avtobusni postaji v Kopru. 3. maja 1976. V stranišču. Pogledala sva se, ugotovila, da sva si všeč, odšla ven, se dogovorila in nato me je odpeljal k sebi domov. In sva klepetala do šestih zjutraj. Samo za roke sva se prijela, ni bilo seksa. Čez štirinajst dni sem imel namreč zdravniški pregled za odhod na ladjo (takrat sem končeval svoj študij za pomorskega oficirja) in strah me je bilo, da bi pri zdravniku lahko kakorkoli ugotovili, da sem seksal z moškim. Nisem se hotel izdati. Nato sva se dobivala na Tartinijevem trgu. Dušan je bil starejši od mene – jaz sem bil takrat star 31, on pa 42. Leta pozneje mi je rekel, da si je za vedno zapolnil tistih mojih štirinajst dni do zdravniškega pregleda. Rekel je, da če bi mu tisti večer, ko sem mu rekel: »Nocoj sem pa čisto tvoj,« spet rekel: »Ne,« bi me pustil (smeh) … In potem sva bila skupaj 28 let. Do njegove smrti.