Uvodnik 11

uvodnik-net

Tole bo en brezvezen uvodnik. Vam povem takoj na začetku, da ne boste zgubljali dragocenega časa. Dajte, no, obrnite stran, začnite pri Novicah od tu … pustite ta uvodnik. Urednik je brez idej in s prazno glavo. Pa še v Budimpešti sedi, ko tole piše … in tu je toliko bolj zabavnih stvari, kot pisanje uvodnika. Torej? Boste že enkrat obrnili to stran naprej?

Vztrajate, a? Kričite, daj, iztisni še nekaj iz sebe.

Irena, oblikovalka, mi je ravnokar poslala sporočilo po GoogleTalk. »Zakaj si dvakrat napisal trans v kazalu?« Jah, zakaj, zmotil sem se. »Briši prvi trans, je ostal iz prejšnje številke,« odgovorim. Mine nekaj sekund. »Ne razumem – kako gre potem: trans, Brüno, Svetlana?« »Ne, ne, ne!« natipkam nazaj. »Čakaj, ti še enkrat pošljem fajl.«

Mesič na telefonu. Itak bo novinar. Nisem se motil. »Imate čas v sredo ob treh za parlamentarni kanal na TV – okrogla miza o Družinskem zakoniku?« Odgovorim pritrdilno, kaj pa drugega. Odkar je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve dalo predlog v javno obravnavo, nam telefoni zvonijo kot nori. Hodimo na soočenja – tako ali tako so vsa v obliki pro et contra – in se verbalno garbamo z nasprotniki. Ni lahko: njihov populizem na prvo žogo zagotovo uspeva. Otrok potrebuje mamo in očeta, je mantra, ki jo ponavljajo v nedogled in povprečna večina zagotovo verjame temu. Ker je tako vedno bilo in mora biti. Ker se morata za otroka spojiti moška in ženska spolna celica (ali kako že gredo te stvari) … in ker očitno iz biologije izhaja, da bodo starši dobro skrbeli za otroka. Težko je razložiti, da otrok potrebuje več kot očeta in mamo. Potrebuje odraslo odgovorno, skrbno in ljubečo osebo/osebi/osebe. To sta lahko mama in ata, lahko pa sta tudi dva ata, ena mama, dve mami, en ata … you name it.

»Džizas, še vedno imaš dva transa,« prileti tekst na GoogleTalk. Pogledam v fajl. Res sem na koncu z močmi: poslal sem fajl, kjer sta bila še vedno dva transa. Rešiva zadevo.

Nazaj k uvodniku. Napišem stavek. Zbrišem. Napišem še enkrat. Še večja bedarija. Zbrišem. List je še naprej prazen … Začnem se praskati po glavi (od kod zdaj ta jeb*** prhljaj?). Začnem duhovičiti o tem, kako boste v tej številki Narobe lahko videli, kdo je zamujal s teksti. Večina tekstov je bila namreč oddana še preden je bil javnosti predstavljen nov Družinski zakonik. Le Mitja je zamujal – kot vedno. Kljub temu da ima poseben rok za oddajo (teden dni zatem, ko oddajo drugi). Ampak ponavadi odda še kakšna dva tedna pozneje. V svojih tekstih je bil zato lahko ažuren – in že omenja Družinski zakonik. Res bi lahko postal nova mera za zamujanje. »Koliko blažičev zamujaš?« Ampak zakaj bi Blažiča pribijal na križ in ga razgaljal pred vso javnostjo? Je pač tak, da vedno zamuja. Treba je preprosto računati s tem.

Spomnim se, da mi je danes zjutraj pod tušem na misel prišla pesem skupine REM It’s the end of the world as we know it. Ja, to sem mislil uporabiti za izhodišče – tole poletje je namreč z napadom na Cafe Open, ustavno presojo, Družinskim zakonikom … res radikalno zarezalo v svet, kot ga poznamo. Ampak – saj o tem itak pišejo že vsi. Spet zbrišem vse napisano.

Mesič od Irene: »Daj že pošlji tisti uvodnik, no.« Jaoooo. Zala, lektorica, me bo ubila, spet ji bom tekst poslal sekundo pred dvanajsto. Še dobro, da je tako potrpežljiva in zagreta za tale Narobe. Torej … kaj naj pošljem? Tole blebetanje? Je to sploh uvodnik? Saj sem vam rekel, da bo brezvezen. In vi ste ga vseeno prebrali do konca?!

Tags from the story
Written By
More from Roman Kuhar

Novice od tam

Navratilova o bistvu poroke V začetku avgusta so potencialni bodoči kandidati za...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja