Placebo – Battle for the sun
Rokerski pregled poletja pričenjamo z androginim triom, ki nas je nazadnje spravljal v depresijo pred tremi leti z melanholično in dodobra zadrogirano ploščo Meds, in se tokrat vrača z novo bobnarsko močjo (pregrešno mlada blond žverca iz Kalifornije, ki sliši na ime Steve Forrest) ter precej bolj poskočnimi vižami. Šesti studijski album zopet odlikujejo udarne rockerske himne in ko-vas-jebe etitjud, ki smo ga nekoliko pogrešali na prejšnjih izdelkih. Placebo znajo dolgi karieri navkljub še vedno pritegniti, po stari navadi pa so kup res dobrih komadov zopet uvrstili zgolj na obskurne azijske ali deluxe izdaje albuma. Če niste med tistimi, ki ob pevčevem specifičnem glasu fašejo alergijsko reakcijo v obliki rdečih pikic na sumljivih mestih, vas bo album po nekajkratnem poslušanju gotovo pritegnil, saj je glasbeno zelo zanimiv, dodelan in raznolik, zato pa na prvi pogled morda nekoliko bolj šibak na področju besedil. No, če boste pripravljeni vložiti nekolikanj domišljije, boste ugotovili, da Battle for the Sun ni nič manj zatežen, zdopingiran in orgiastično ekspliciten kot njegovi predhodniki, le zelo spretno poskuša prepričati poslušalca, da so Placebo zdaj odrasli možje, ki po odru ne skačejo več v mini krilih in se v intervjujih ne pritožujejo več nad kozmetičnimi koncerni, ki so prenehali izdelovati njihovo najljubšo šminko. Saj ne, da jim verjamemo.
Ocena: ♦♦♦♦
IAMX – Kingdom of Welcome Addiction
In ker je v življenju vse povezano in ciklično in kar je še teh budističnih natolcevanj, sem Chrisa Cornerja prvič videla prav v povezavi s Placebo, ko me je pred davnimi leti s svojim trip hop bendom The Sneaker Pimps navdušil kot njihova predskupina (in se nekaj dni kasneje skupaj z drugimi člani benda v Ljubljani kar konkretno zastrupil s hrano, ampak to je že druga zgodba). Tokrat se vrača s tretjim studijskim albumom pod imenom IAMX, ki se, kako ironično, ukvarja prav s tistimi temami, s katerimi so zasloveli Placebo: biseksualnostjo, smrtjo, drogami, odtujenostjo in vsesplošno dekadenco. Album, ki je nekoliko bolj raznolik in dramatičen od prejšnjih albumov Kiss and Swallow in The Alternative, mestoma deluje prav hipnotično, predvsem zahvaljujoč ušesabožajočemu vokalu in dovršeni glasbeni podlagi, ki ves čas potuje sem ter tja po kontinuumu med rockom in elektroniko. Tradicionalno pospremljeno s prikupno cenenimi videi za ljubitelje namejkapiranih dečkov, perja in kiča, seveda. Če vam kdaj uspe ujeti to synthpop atrakcijo v živo, pa le tvegajte tistih nekaj fičnikov in si privoščite res dober koncert, saj so/je IAMX res pravi užitek za očeska in ušeska. Preverjeno.
Ocena: ♦♦♦♦♦
Sonic Youth – The Eternal
S strahospoštovanjem se lotevam recenziranja teh veteranov postpanka, ki so očitno res »eternal«, saj je to že šestnajsti v vrsti njihovih studijskih albumov, od katerih pravzaprav niti eden ni zares zanič. Hvalevreden dosežek, ni kaj. Sonična mladina (ki so zdaj sicer že bolj kot ne Sonic Grandparents) tudi tokrat ne razočara, novi album raztura, seka, pribija, in kar je še teh bizarnih izrazov. Verjetno njihova najtrša plošča v zadnjih dvajsetih letih (nekoč davno so izdali podobno razturajoči Sister) ohranja nestandardno uglašene psihadelične kitare, ki so postale zaščitni znak skupine, in na inovativen način združuje vse tisto, zaradi česar so Sonic Youth po vseh teh letih še vedno v špici alternative. Popolno paradoksalno ravnotežje med surovim in subtilnim, s katerim se legende vračajo v podzemlje, potem ko so zadnji dekadi preživeli pri eni izmed večjih založb, je sicer manj eksperimentalno naravnano, vendar simpatično pretenciozno in udarno kot vedno. Eternal morda ni tako revolucionaren kot njihove prejšnje stvaritve, je pa kljub temu eklektična glasbena poslastica. Legenda pa tako pravi, da je najboljši album Sonic Youth tisti, ki ste ga slišali najprej. Torej …
Ocena: ♦♦♦♦
Judas Priest – A Touch of Evil: Live
Pregled zaključujemo še z enimi dedki, ki pa bi verjetno povzročili paniko med prebivalci kateregakoli doma za ostarele, zato se raje še vedno držijo koncertnih odrov. Legende heavy metala, ki so pred šestimi leti ponovno združili moči z enim redkih razkritih gejev med metalci, Robom Halfordom, nam ponujajo v poslušanje enajst v živo posnetih komadov, ki nas presenetljivo prepričljivo preselijo iz udobja našega naslanjača med množico prepotenih dolgolascev, s katerimi lahko nato uživamo v odličnem izboru komadov iz zajetnega, skoraj štiridesetletnega kataloga Judas Priest. Med njimi najdemo dve pesmi z lanske konceptualne plošče Nostradamus (super zadeva), pa tudi nekaj razbijanja starejšega datuma (recimo Between the Hammer and the Anvil s plošče Ram It Down iz leta ’88). Med koncertnimi ploščami gre gotovo za njihove najboljše posnetke (poleg legendarne Unleashed in the East), ki dokazujejo, da so gospodje ravno tako energični in jezni na ves svet kot pred mnogimi leti, ko so utirali pot tako rekoč vsem kasnejšim metal bendom. Obvezno za fene, priporočljivo za vse, ki vam čari metalurgije niso tuji, in povsem neprimerno za vse tiste, ki orgazmirajo ob ponovitvah oddaj Borisa Kopitarja na RTVS. Saj veste, kdo ste.
Ocena: ♦♦♦♦
