Tomaža Šalamuna sem osebno spoznal v času pred svojim odhodom v Pariz (1984), njegove knjige pa sem bral že kakih deset let prej. Na moje pisanje so gotovo usodno vplivali homoerotični elementi iz njegovih zbirk Balada za Metko Krašovec (1981), Mera časa (1987) in Živa rana, živi sok (1988). Ko sem leta 1990 par njegovih pesmi objavil v antologiji Modra svetloba (homoerotična ljubezen v slovenski literaturi), ni imel pri tem nobenih zadržkov. V osebnih pogovorih, zlasti v njegovi delovni sobi na Masarykovi, pa je svoje življenje ovijal v meglice, pa vendar ne tako zelo, da mi prava narava njegove ljubezni do mladega mehiškega slikarja Alejandra (v pesmi Ljuba Metka ga imenuje my Mexican lover), ne bi bila jasna. Tudi njegovi opisi njujorških gejevskih savn ali drugih gejevskih zbirališč so bili dovolj nazorni. Čeprav je nad vsem prevladala poezija. Še posebej se spominjam, da mi je posojal knjige ameriških pesnikov, da mi je priporočal Jamesa Schuylerja in druge. V teh časih naju je morda zbliževalo tudi dejstvo, da sva bila oba poročena, tako da so bila srečanja kdaj tudi družinsko obarvana, njegova žena Metka Krašovec je celo opremila dve moji knjigi. Po mojem prestopu v izključno gejevski svet so se vezi zrahljale, poti nekako razšle, glbt teme niso bile več primerne.
Po daljši bolezni je umrl v soboto, 27. 12. 2014.
foto: Matej Družnik
