Slovarček in slovnica 10

O pedrih in vsem, kar pritiče

Znano je, da je peder v slovenskem okolju najpogostejša zmerljivka, znotraj skupnosti pa včasih tudi nevtralen izraz za istospolno usmerjenega moškega. Beseda izhaja iz grške paiderastes in je bila preko nemškega Päderast in francoskega pédéraste prenešena v slovenščino kot pederast, skrajšano peder. Izvorna beseda je zloženka besed paidós in erastés (deček in ljubitelj) in torej pomeni ljubitelja dečkov. V prvotni obliki je beseda občasno še vedno v rabi kot sopomenka za pedofila, SSKJ pa jo celo navaja kot sopomenko besedi homoseksualec. V ta namen sicer pogosteje uporabljamo okrajšani izraz peder, ki je danes, zaradi očitnih kulturnih razlik med staro Grčijo in današnjim svetom, razumljen kot moški, ki ga spolno privlačijo moški.

Na slovenski lgbt-sceni so se medtem razvile najrazličnejše skovanke in izpeljanke iz besede peder. Zanimivo je, da se je beseda peder (namesto pedrski) uveljavila tudi kot pridevnik (peder klub, peder savna ipd.). Tako izraz peder mama (ki se zgleduje po nemški Schwulmutti) uporabljamo za ženske, ki so naklonjene gejem in se z njimi rade družijo, praviloma pa so nekoliko starejše in bolj okrogle. Njihova mlajša različica so pederetke, ki ne manjkajo na nobeni gejevski zabavi in jim zaničljivo pravimo tudi peder taške, saj služijo kot nekakšen modni dodatek. Izpeljanka pedrulja se kljub ženski obliki običajno nanaša na moške, ki so pretirano feminizirani ali se obnašajo zelo stereotipno »gejevsko«, lahko pa je rabljena kot žaljivka ali kot izraz naklonjenosti. Znana je tudi raba v pomenu »nerazkrit gej«. Podobno rabo ima tudi beseda hrvaško-srbskega izvora pederčina, ki pa je bolj pogosto rabljena slabšalno tudi med geji samimi. Zanimiva je beseda pederjad, ki označuje večje število gejev, včasih pa tudi kar vse geje, in izhaja iz slovenske besede perjad ter namiguje na večje število ptic, ki zmedeno letajo naokrog in neprestano »kokodakajo«. Izraz se večinoma uporablja za geje na »sceni«. Nadaljnje krajšanje besede peder (npr. pedi), ki je značilno za nekatere druge jezike, se v slovenščini pojavlja redkeje.

Anamarija Šporčič – Janis

Scenska slovenščina

Začnimo pri Škucu. Se pravilno napiše Škucove, Škuceve ali morda celo Škučeve knjige? Pravilo je tako: obrazilo -ev (namesto običajnega -ov) dodamo, če se podstava konča na j, č, ž, š ali dž. Isto velja tudi za c, ker se ta ponavadi, ko naredimo pridevnik, premenjuje v č. To pomeni, da je edina pravilna raba »Škučeve knjige«, vendar se taka raba zdi afektirana. Zato se je uveljavila različica, ki ni povsem pravilna: Škuceve knjige. Enako velja tudi pri sklanjanju. Ko torej rečemo: »Dobimo se pred Škucom«, naredimo napako. Pravilno je: dobimo se pred Škucem.

Še to: če se c pri oblikovanju pridevnika ne premeni v č (navadno pri prevzetih besedah), -ev ni obvezen, zato lahko na primer zapišemo Horac, Horačev ali Horacev.

V tekstih pogosto zasledimo dva različna zapisa desnih prilastkov. Enkrat so na desni, enkrat na levi, na primer Gledališče Glej, Škuc Gledališče, Društvo Škuc, Magnus festival in podobno. Pravilo je tako: o desnih prilastkih govorimo, če imamo zvezo dveh samostalnikov, po njih pa se vprašamo z vprašalnicami kakšen, kateri, čigav. Jasno je, da mora biti desni prilastek na desni strani. Torej: katero gledališče? Glej. To pomeni, da mora biti Glej na desni strani: Gledališče Glej. Enako velja pri Založbi Škuc, Društvu Škuc in podobno. Zapisi »Magnus festival« ali »Škuc gledališče« so torej napačni, čeprav jih lahko pogosto zasledite.

Zadnja tokratna lekcija je povezana s kraticami, ki jih beremo nečrkovalno (torej skupaj) in kraticami, ki jih beremo črkovalno (vsako črko posebej) – na primer ŠKUC (nečrkovalno) in LGBT (črkovalno). Kratice s pogosto rabo prehajajo med navadno pisano besedje, kar pomeni, da jih lahko na primer sklanjamo (Škuc, Škuca), tvorimo nove besed (Škučev) ali zapišemo kot desni prilastek (Društvo Škuc), z veliko začetnico pa jih zapišemo le, če gre za ime. S tem je povezan tudi zapis z vezajem. Če kratico izgovarjamo nečrkovalno, je ni potrebno zapisati z vezajem, če pa jo izgovarjamo črkovalno, potem pa jo zapišemo z vezajem: LGBT-revija (lahko tudi: lgbt-revija) oziroma, če kratico zapišemo kot desni prilastek, revija LGBT. Takšno je pravilo. V praksi pa se uveljavlja zapis brez vezaja, na primer LGBT skupnost.

Še to: aids in hiv lahko zapišemo z malimi ali velikimi črkami in sklanjamo: aids, aidsa. Kratica HIV se ponavadi uporablja v zvezi z besedo »virus«, kar pomeni, da sta pravilna zapisa dva: virus HIV ali hiv-virus.

Zala Hriberšek