Recenzije: Plošča 10

alcazarAlcazar – Disco Defenders

Bolj primeren naslov za svoj tretji album bi si te človeške skandipop diskokugle težko izbrale. Album sestavljata pravzaprav dve zgoščenki, novi Now in, za vse tiste, ki na tej točki še ne boste oslepeli zaradi vseh bleščic, živahnih barv ali sladkorne še Then, plošček z največjimi uspešnicami skupine. Gotovo se spominjate vsaj Crying at the Discotheque in Menage a Trois, ob katerih je tam nekje okrog štirih zutraj v kakšnem klubu vaša nožica proti vaši volji pričela poplesavati pod mizo. Fanki disko ritmi, ki se ponavljajo ravno dovolj, da vam zlezejo v uho in možgane, hkrati pa ravno dovolj izvirno semplajo že slišano, da vam ne začnejo parati živcev. Alcazar so letošnji osmoljenci švedskega izbora za evrovizijsko popevko, kar je nekoliko ironično, saj so pravzaprav Evrosong na dveh nogah. Ok, šestih.  In prav tolikokrat je njihov pevec Andreas Lundstedt nastopil na švedskem predizboru, vmes pa našel še čas za osveščanje o virusu HIV, s katerim je okužen tudi sam.  Glasba, ki vas vrne v sedemdeseta, in estetika, ob kateri masturbirata Pierre et Gilles. Mogoče.

Ocena: ♦

 

peachesPeaches – I feel cream

Breskvica nam je najbolje poznana po svojih eksplicitnih besedilih na elektroclash/disko-pank podlagi in nazornih nastopih, na katerih se s pomočjo raznovrstnih pripomočkov (ki bi jih vaše mame sumničavo pogledovale in jim ugibale namen) poigrava s spolom in spolnimi vlogami. Peaches je pred leti s svojimi prvimi albumi orala ledino, ustvarila neuradno himno biseksualcev Two Guys (for Every Girl), zdaj pa njeni izpadi očitno ne ganejo več (čeprav Impeach My Bush izpred treh let nikakor ni ostal neopažen), kar je ugotovila tudi sama in posledično posnela precej netipičen album, na katerem razkriva tudi svojo nežnejšo, ranljivejšo plat. Na trenutke bi lahko prisegli, da albuma sploh ni posnela Peaches, potem pa nam postreže s kakšnim zloglasnim in nezmotljivo »pičastim« refrenom in poslušalstvo si lahko oddahe. Zanimiv izlet v bolj osebne vode, zaradi katerega pa plošči ne manjka ostrine, čeprav je morda res ne moremo primerjati z umetničinim ustvarjanjem izpred let. Ampak Peaches ostaja Peaches, če vam kaj ni všeč, ste pa itak ena navadna »mangina«.

Ocena: ♦

 

depecheDepeche Mode – Sounds of the Universe

Potem ko si na glasbeni sceni skoraj trideset let in si posnel kopico odličnih albumov, si lahko privoščiš nekoliko več eksperimentiranja in posledično tudi kakšen flop. Depeche Mode, pionirji in legende elektronske glasbe, očitno ne delijo tega mnenja. Že prejšnji album, Playing the Angel, je bil daleč nad pričakovanji. Na novi plošči se »Dipeši« vračajo h koreninam, uporabljajo instrumente in opremo iz zgodnjih osemdesetih, hkrati pa z njimi ustvarijo nekaj svežega, kot bi pred leti posneli te pesmi v nekem paralelnem univerzumu, katerega zvoke lahko slišimo šele sedaj, pa vendar po nekem čudnem naključju odsevajo naš čas. Kritiki pravijo, da imajo Depeche Mode za seboj že preveč kilometrine, da bi kdaj lahko posneli res slab album, vendar pa je vse njihovo delo preveč depechemodovsko, že slišan dark elektro pop. Kar v osnovi sicer drži, vendar pa sta nadgradnja in konstanten razvoj skupine na tej plošči le malo manj očitna kot obrvi Fredija Millerja.

Ocena: ♦

 

yesPet Shop Boys –  Yes

Kadar dobim v roke nov album fantov iz prodajalne domačih ljubljenčkov, se vedno bojim, da bo ravno tako zanič, kot je bil prejšnji. Chris Lowe in Neil Tennant sta v zadnjih desetih letih namreč  dodobra izpopolnila sistem mučenja malih poslušalskih živali. Hkrati pa nekje globoko še tli plamenček upanja, da bo nova plošča vsaj na nivoju albuma Nightlight, po mojem mnenju njunega zadnjega dostojnega izdelka. In sem jo dočakala. Yes je končno album, ki mu ne bomo rekli »no« in ga zabrisali v predal  skupaj s plesnivimi bajaderami in kondomi s pretečenim rokom. Tako rekoč vsak izmed komadov spominja na kakšnega drugega iz »boljših dni«, kar pa nikakor ni tako moteče, kot so bili njuni bolj družbeno kritični in politični poizkusi. To je še posebej dobra novica za zaskrbljene dolgoletne fene, ki so se do sedaj spraševali, kaj hudiča ta dva vendar počneta. Ok, ne pravim, da je najnovejša stvaritev ne vem kakšen presežek, je pa gotovo najbolj inteligentna, simpatično sarkastična in poslušljiva reč, kar jih je duo povrgel v zadnjih letih.

Ocena: ♦

Tags from the story
More from Anamarija Šporčič - Janis

Slovarček 14

Transsvet nam vedno znova povzroča lingvistične glavobole, saj posamezne besede vsak razume...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja