Intervju I 18/19
Ola Salo, pevec
Živahni švedski odštekanci The Ark po dvajsetih letih končujejo svojo plodovito in v bleščavo perje ovito kariero. Nase so prvič opozorili leta 2000 z zdaj že skorajda legendarnim komadom It Takes a Fool to Remain Sane in se tako za naslednje desetletje izstrelili med največje skandinavske zvezdnike, občasno pa s kakšnim hitom pokukali tudi izven mrzlih severnih dežel. Tako na primer leta 2007, ko so svojo državo s poskočno The Worrying Kind zastopali na evrovizijskem odru. Idejni vodja te glam rock karavane, biseksualni Ola Salo, si je The Ark zamislil kot Noetovo barko za vse »drugačne« in postal njihov živopisani mesija. Ko jim je kariera v ZDA splavala po vodi zaradi neposrečene šale o 11. septembru, si je Ola hitro opomogel in zablestel kot božji sin v švedski različici mjuzikla Jesus Christ Superstar. Septembra bo v Stockholmu zadnjič stopil na oder kot pevec skupine, s katero je prvič nastopil pri štirinajstih letih (oblečen v obleščičen in operjen smučarski kombinezon, jasno).
Maj 2011. Ola Salo privoli v intervju. Zlomim si stopalo. Tri zlomljene kosti, šest ur na urgenci, en histerični napad, nekaj moledujočih telefonskih klicev in pet ur vožnje kasneje končno prispem v Milano. Z Olo se srečava na predvečer evrovizijskega predizbora. »Kako vam kaj kaže letos?« me pobara. »Kar dobro,« odgovorim. »Letos imamo res dobro pevko, ne tako kot lani.« »Kaj pa je bilo lani?« »Nič, nič, pozabi,« se izognem razlagi o narodnozabavnem fiasku. Po obveznem šnelkursu o Sloveniji se posvetiva deželi Vikingov in blondink.
Švedsko nam vedno postavljajo kot vzor spoštovanja človekovih pravic, socialno in vsem prijazno državo … So stvari res tako rožnate?
Ja, sliši se kot simpatična država (nasmeh). In v mnogih pogledih tudi je. Morda smo imeli le srečo, saj je Švedska prejšnje stoletje preživela bistveno mirneje kot marsikatera druga država. Nismo sodelovali v vojnah, nismo bili del velikih političnih blokov in veliko večino preteklih sto let smo imeli socialdemokratsko vlado, ki je razmišljala precej vizionarsko in je uspešno usmerjala razvoj industrije, hkrati pa se je preudarno lotila tudi socialnih vprašanj. Seveda imamo tudi težave, kot vse države, osebno me moti predvsem dvojna morala, do katere pogosto pripelje pretirana politična korektnost. Ljudje v javnosti govorijo eno, v resnici pa ne mislijo tako. Se pa Švedska morda prav zato navzven zelo uspešno kaže kot demokratična država – Švedi vedno vemo, kaj je »prav« reči v javnosti (smeh). Trenutno država pravzaprav doživlja nekakšen šok, saj je na zadnjih volitvah pred letom dni v parlament prišla skrajno desna stranka, kar je marsikoga zelo presenetilo.
Švedska velja tudi za državo, ki je prijazna do gejev in lezbijk . Je kljub temu tudi na Švedskem moč zaznati negativen odnos do biseksualnosti? Saj veš, tiste klasične o našem (ne)obstoju, pa da smo le prikriti geji/lezbijke …
Res je, gejevska in lezbična skupnost je na Švedskem v dobrem položaju, spolna usmerjenost ni prav pogosto problematizirana. Biseksualna skupnost, če lahko o njej sploh govorimo … Morda je problem prav v tem, da biseksualna skupnost kot taka pravzaprav ne obstaja. Biseksualci običajno »pademo med dva stola«, kot rečemo v švedščini, izgubimo se nekje vmes. Ne bi si sicer upal trditi, da je odnos negativen. Prej bi rekel, da so ljudje … zmedeni. Res je tudi, da te pogosto obravnavajo kot napol razkritega geja ali pa nekoga, ki se gre t. i. »gej šik« in se pretvarja, da ga privlačijo moški.
Ti zdaj, ko si poročen z žensko, to pogosteje očitajo?
Pravzaprav ne, nisem slišal prav veliko komentarjev na to temo. Morda me takšne govorice zgolj ne dosežejo. (Na tem mestu se moram zadržati, da ga ne usmerim na številne internetne strani in forume, na katerih se ljudje vestno ubadajo prav s tem. Op. Janis) Zdi se mi, da je bilo takšnih komentarjev več na začetku moje kariere. Presenetilo me je, da največ pripomb ni prišlo od konservativnih ljudi, niti iz LGBT-skupnosti, temveč od ljudi, ki veljajo za relativno odprte, liberalne. Tak primer so, recimo, glasbeni novinarji.
Glasbena zgodovina je sicer res polna lažnih spolnih usmerjenosti zavoljo promocije, morda jim tega niti ne gre zameriti …
Mnogo ljudi je takrat menilo, da gre zgolj za pozo. Po pravici povedano nisem svoje biseksualnosti nikoli skrival prav zato, ker sem vedel, da je stvar včasih še vedno problematična in ustvarja zmedo. Kar pa lahko odpravimo le tako, da se ne skrivamo. Včasih me je ta odnos sicer res malce spravljal ob živce, ampak konec koncev nisem nikoli imel velikih težav zaradi tega. Mislim, da sem se razkril v času, ko je bil odnos do homoseksualnosti in biseksualnosti že precej sproščen.
Pred slabimi desetimi leti ste z The Ark v podporo gejevskim posvojitvam izdali pesem Father of a Son, ki pa je bila tudi za Švedsko verjetno precej kontroverzna, mar ne?
Ne, prav nič ni bila kontroverzna (smeh). Niti slučajno pa ni bila tako kontroverzna, kot sem si želel, da bi bila (smeh). Tole se bo slišalo povsem noro, ampak dejansko se je tako zgodilo. Do poletja 2002 homoseksualni pari niso smeli posvajati otrok in jeseni tega leta so se obetale volitve, na katerih naj bi bile gejevske posvojitve po vseh pričakovanjih zelo vroča tema. Napisal sem torej komad, ki naj bi izšel tik pred volitvami, in si mislil, da bomo s tem pa res naredili »štalo«. Pa so se poleti tega leta kar na lepem odločili, da geji in lezbijke od takrat naprej lahko posvajajo otroke (smeh). Ko je komad končno izšel nekaj mesecev pozneje, je bil v tem smislu že zastarel. In seveda je veliko ljudi že pred tem menilo, da bi morali posvojitve dovoliti, zato kakšnih velikih polemik pesem ni izzvala. Se mi pa še vedno zdi zelo pomembno, da smo jo izdali, saj odločitev v parlamentu nima ravno takojšnjega vpliva na mentaliteto ljudi. Prav tako so na podeželju in v drugih državah, kjer smo nastopali, te stvari bistveno bolj kontroverzne in skozi glasbo sem želel doseči ljudi, ki običajno o tem niti ne bi razmišljali, ali pa imajo negativen odnos. In če takšne ljudi pripraviš do tega, da s teboj pojejo refren tega komada, je to tudi nekakšna zmaga, ki nima nobene zveze z zakonodajo. Dejstvo je, da so homoseksualne posvojitve v praksi še vedno težavne, saj se gejevski pari, ki se za tak korak odločijo, srečujejo z veliko negativnosti. V zadnjem razmerju pred pisanjem te pesmi sem bil z moškim in vedel sem, da si v prihodnosti želim ustvariti družino, ne glede na spol partnerja. In če bi si družino ustvaril z moškim, bi si vsekakor želel enake pravice, kot jih imajo heteroseksualni pari. Father of a Son je bila zato zame pomembna pesem tudi iz povsem osebnih razlogov.
Znano je, da je tvoj oče duhovnik. Številni rock glasbeniki med odraščanjem zavrnejo svojo versko vzgojo (in o njej še 20 let tarnajo v svojih pesmih), pri tebi pa je bilo ravno nasprotno.
Velik del projekta The Ark je bilo zame iskanje nekakšne tretje poti med hojo po stopinjah staršev in popolno zavrnitvijo njihovih vrednot. Verjamem, da so naše korenine in naše odraščanje zelo pomemben del naše identitete, če nam je to všeč ali ne. Človek je lahko svoboden šele, ko se uspešno sooči s temi elementi in jih vključi v svojo identiteto. Pri vprašanju vere je to še posebej težavno, ker je težko obdržati samo tisto dobro, in pozabiti na vse slabo. Tudi če ne želiš biti kristjan na enak način kot tvoji starši, morda še vedno želiš slediti določenim naukom, morda ti je všeč filozofski vidik vere … Znebiti pa se hočeš na primer sramu, krivde in spolne represije, ali pa občutka, da nisi sam odgovoren za dogajanje v svojem življenju. Mislim, da sem se sam lotil tega vprašanja s spoštovanjem do vere, vedno me je zanimala in sem jo tudi sprejemal, vendar sem nato iz vsega skupaj sestavil življenjsko filozofijo, ki je povsem moja in skozi katero lahko črpam moč iz svojih korenin, hkrati pa se mi ni treba ukvarjati s stvarmi, ki me pri tem žalostijo.
In ko sva že ravno pri veri … Kako to, da si lani nastopil v duetu s Carolo? (Evrovizijsko navdahnjeni bralci se boste Carole morda spomnili po treh nastopih in zmagi na Evroviziji, sicer pa je gospodična znana po gorečem verskem udejstvovanju in izjavah o nenaravnosti homoseksualnosti, ki pa se jo po njenem da zdraviti z molitvijo. Op. Janis)
No, Carola je izjemna umetnica. In seveda je popolnoma nora (smeh). Enostavno je zelo zanimiva oseba, nekakšna enigma. Ima fantastičen glas in neverjetno močno energijo na odru. Ko je zmagala na Evroviziji, in je tekla navzdol po tistih stopnicah in se drla na ves glas … (Ola na tem mestu opisano demonstrira.) Takrat jo je v živo gledalo na milijone ljudi. Kako si lahko tako prepričan vase, da to izvedeš? Že hoja po stopnicah je težka, ko te snemajo kamere, ona pa teče in se dere (smeh). Name je naredila vtis kot umetnica in tudi kot oseba je zelo zanimiva. Dobro, malo se je tudi bojim (smeh), ampak tudi zato je zanimiva. Res so njena stališča včasih malo … čudna, vendar na Švedskem ni veliko ljudi, kot je ona. Je edinstvena pojava, verjame vase in ima zelo močno prezenco. Švedi smo včasih zelo dolgočasni, ker smo preveč opravičujoči. Carola me je vedno fascinirala in zato sem tudi želel odpeti ta duet z njo.
The Ark ste znani tudi po tem, da se vaša besedila ukvarjajo s precej resnimi temami, od LGBT-pravic do samomora, spremljajo pa jih odštekane oprave in glam rock ali pop glasba, ki se z njimi nekako ne ujemajo. Se ne bojite, da bi s teatralnostjo zasenčili sporočilo?
To tveganje vedno obstaja, vendar se ga zavedamo in smo se vanj zavestno podali. Želeli smo biti bend, ki bi lahko v besedilih filozofiral in hkrati imel vizualno spektakularne in razkošne nastope. Priznam, da je včasih težko loviti ravnotežje med enimi in drugimi elementi in čeprav se ti morda na prvi pogled ne zdi tako, je potrebnega kar precej dela, da neko precej kompleksno stvar poveš na enostaven in prijeten način. Naši najboljši komadi nastanejo, kadar nam uspe oboje združiti in uravnotežiti.
Ko sem pred desetimi leti prvič slišala vašo glasbo, sem se spraševala, zakaj hudiča mora biti vse tako veselo. Potem sem vas poslušala večkrat in mi je postalo jasno, kaj poskušate doseči …
Že vse življenje sem po naravi bolj depresiven, zato je moja celotna življenjska filozofija nekakšen program proti depresiji. Veš, pisanje žalostnih komadov ni prav nič težko. Jaz pa potrebujem glasbo, da me izvleče iz tega depresivnega stanja, da mi daje moč, me razveseljuje in mi vrača vero v življenje. Pogosto se dogaja, da naši oboževalci sicer poslušajo bolj melanholično glasbo. Tudi v naših pesmih je veliko melanholije, le da je nekoliko skrita. Logično je, da nas imajo ljudje za neke prešerne muzikante, saj je prvi vtis seveda rezultat veselih melodij, teatralnosti in pozitivne energije. In tako je tudi mišljeno. Sicer vedno znova berem kritike, da smo zgolj še en »party band«, vendar sem se že davno tega odločil, da me to ne bo motilo. Najpomembneje je, da naša glasba ljudi osrečuje in da je svet zaradi nje morda za koga kanček lepši. Pozoren poslušalec bo sicer hitro odkril, da je energija v glasbi pravzaprav tista, ki daje vtis veselja, medtem ko se besedila ukvarjajo s težavnimi vidiki življenja. Vedno poizkušam o življenju govoriti kot o nizu bojev s potencialnim srečnim koncem, hkrati pa priznavam, da je do njega včasih težko priti.
Kako to, da ste se odločili nastopiti na Evroviziji? Za večino rock bendov bi bila to gotova smrt.
Da, v tem smislu smo precej drugačen rock bend. Kultura rokenrola je le ena od nog, na katerih stojimo. Drugo nogo predstavlja kultura šova: Evrosong, operete, mjuzikli … Moja ljubezen do vseh teh zvrsti je eden mojih glavnih prispevkov k bendu. No, poleg glasbe in besedil (smeh).
Se ti ne zdi, da je to zaznamovalo tudi vašo kariero in morda tudi omejilo uspeh? V mnogih pogledih ste namreč preveč židane volje za alternativo, hkrati pa ste preveč kontroverzni za mainstream.
Mislim, da je to kar dober povzetek tega, kar počnemo. Morda je sicer res otežilo stvari v smislu trženja, vendar je bila prav to moja vizija. Ponosen sem, ko slišim, da sem z The Ark očitno dosegel točno to, kar sem si zadal. Bili so seveda trenutki, ko smo imeli priložnost težke in komplicirane tematike, značilne za alternativne bende, posredovati širšemu občinstvu. Vendar pa smo bili večino časa verjetno res preveč čudni za ene in preveč veseli za druge.
Vi ste uspeli še »po starem«, kar deset let trdega dela ste že imeli za seboj, ko ste podpisali pogodbo z založbo. Glasbena industrija se je od vaših začetkov pred dvajsetimi leti bistveno spremenila. Kako je to vplivalo na The Ark?
Vsekakor so finančna vlaganja manjša in koncerti postajajo vedno pomembnejši vir zaslužka. To nas niti ne moti, ker smo bili v živo vedno zelo močni. Seveda sem opazil, da so založbe zmanjšale število zaposlenih, da so večerje s producenti manj razkošne (smeh) in da so videospoti postali cenejši, ali pa si jih založbe preprosto ne morejo več privoščiti. Zaradi spremenjenih razmer je postalo tudi težko igrati v novih državah in zato smo v zadnjem času večinoma igrali tam, kjer smo že imeli občinstvo. To je zame osebno morda najbolj žalostna stvar glede tega, kar se je zgodilo z glasbeno industrijo. Hkrati pa je očitno, da je vse skupaj del evolucije, ki prinaša tudi ogromno pozitivnih stvari, možnost širjenja in prodaje glasbe preko interneta … Nikakor ni vse le slabo.
Kariero torej zaključujete v zanimivem obdobju, vaš zadnji komad, s katerim se poslavljate od oboževalcev, pa je The Apocalypse Is Over. S tem nekako sporočate, da tudi The Ark (barka) niste več potrebni. Se vam ne zdi, da se apokalipsa šele začenja?
Bo kar držalo. Pesem se sicer bolj navezuje na naše začetke, ko smo naši glasbi rekli »apokaliptični rock«. Kot najstniki smo dejansko verjeli, da bo sveta kmalu konec in sam sem takrat veliko navdiha in snovi našel v svetopisemskem Razodetju. Apokalipsa je nato ostala z nami kot simbol za živeti na vso moč v tem trenutku, saj se jutri morda ne bo nikoli zgodil. Ko zdaj gledam nazaj, ugotavljam, da je bila apokalipsa vsaj simbolično velik del naše mladosti, ko se nam je zdelo najbolj pomembno, da se nam in okrog nas ves čas dogaja nekaj izjemnega in nam je bilo vseeno, kaj bo naslednji dan. Zdaj imamo vsi otroke in tisti jutri je kar naenkrat precej pridobil na pomenu (smeh). Romantična ideja o apokaliptičnem življenjskem slogu je zdaj nekako izginila. Vem sicer, da ljudje naše pesmi in pozitivno glasbo verjetno res potrebujejo bolj kot kdajkoli … In prav rad bi videl kakšno novo, perspektivno mlado »barko«, ki bi opravljala podobno poslanstvo.
Kaj nameravaš početi zdaj, ko The Ark končujete kariero? Se boš povsem upokojil?
Upokojil od ritmov in melodij? Ni šans! Pisal bom glasbo za druge. Prej ali slej bom verjetno tudi ugotovil, kakšno glasbo si želim v prihodnje delati sam. Do takrat pa se bom pojavljal kot gost pri različnih projektih in nastopal z različnimi zasedbami.
Na hitro se posloviva, Ola se mi podpiše na mavec, si elegantno zavihti mojo torbico na ramo in mi gentlemansko pomaga po stopnicah. Čez dobro uro že stoji na odru, v ekstravagantni beli opravi, naličen in energičen. »Come stai, Milano?« se zadere. O zadržanem in malce otožnem Švedu iz zaodrja ni več niti sledu.
