Ite, missa est.

KOLUMNA

Ne maram razvlečenih balad. Sluzavih viž tipa Ramazzotti, ob katerih bi najraje prijel nož, si razprl prsi, iztrgal srce in ga vrgel prvemu psu, ki bi se želel poscati nanj. Ne maram razcviljenih komadov. Nostalgičnih. Melanholičnih. Ne maram jokavih pesmic, kjer se razneženi mehkosrčni mačo-pevci razlivajo od samopomilovanja. Spominjajo me na neznosno mladostniško tesnobo, ko se homoseksualnost pod pritiskom podivjanih telesnih sokov pubertete ni več pustila potlačiti. Spominjajo me na revolucijo v glavi, ko mi je začelo od vsepovsod poganjati, na sranje doma s starimi in iskanje zavetja pred tem kaosom za zidovi cerkve. Ja, po nekem grotesknem spletu okoliščin je bila ravno farna cerkev kraj, kjer sem se v tistem obdobju počutil najbolj sprejetega, zaželenega in ljubljenega. Tako zelo, da sem si želel postati duhovnik.

Res sem verjel. Odkritosrčno in nedolžno. Naivno in čisto. Idealistično. Tako ali tako sem bil vzgojen v krščanstvu. Takem zmernem. Normalnem. Saj veste, tradicionalnem. Da ne bodo sosedje govorili. Takem, kjer ljudje po neki inerciji ob nedeljah čredno rinejo v cerkev: ženske na levo molit, mladina in kilavi dedci na desno, pravi patriarhi pa pred cerkev, slonet ob zid, kot kake kurbe. Opravljat odsotne, v nizkem startu, da se poženejo v gostilno, ko odzvoni. Takem katolištvu, v katerem baje koreninimo in kjer se je treba panično poročiti, takoj ko izostane menstruacija. Sledi nujna kuverta župniku, potem pa fešta, vsaj večja od sosedove, da še teden kozlaš od prenažiranja in žlahta še mesec žuli ostanke požrtije. Potem hitro vse otroke krstit. Pa otroke vsak petek k verouku, na zbiranje frustracij, travm in občutkov krivde. Pa v leeepih dragih oblekicah k prvemu svetemu obhajilu, po Jezusa. Pa k birmi, po drago, zlato uro. Pa kuverta duhovnemu in fešta in prenažiranje. Po vsaki etapi, seveda. Obvezno. Potem samo še ob nedeljah in zapovedanih praznikih pobožno k sveti maši, na levo, na desno, ob zid, v gostilno, morda na kak pogreb. Sem ter tja na kako ohcet. Ko je prehudo, kuverto za sveto mašo, glavo postrani, pogled v tla in mili obogmipomagajvtejhudiuri! Kot ovce. Nagonsko. Jebeš vero, upanje in ljubezen.

Jaz pa sem res verjel. Naivno, nedolžno in čisto. V sporočila svetega pisma. V dobro. V ljubezen. V odpuščanje. V človekoljubje. In niti na kraj pameti mi ni prišlo, da bi bilo lahko v ozadju kaj drugega. Kaka ovca zabita!

Ne vem kako, a starši so me sčasoma nekako uspeli ukrotili. Našel sem se v novinarstvu, šel študirat v Ljubljano. Od tam je bila slika radikalno drugačna.

 Foto: Nada Žgank/Memento 
 

Zakaj je treba maše plačevati? In še vmes »darovati« denar? Zakaj stoji duhovnik višje? Zakaj celibat? Zakaj ni duhovnic? Zakaj toliko tabujev okrog seksa? Zakaj toliko ustrahovanja s peklom? Zakaj spoved? Zakaj toliko dogem? Zakaj je morala biti Marija devica? Brezmadežno spočeta? Brezmadežno spočeti? Zakaj je tako aseksualna? Zakaj je Vatikan država? Zakaj tako vztrajno in nadležno rine v ostale države? Kaj je cerkev? Civilna družba? Država? Država v državi? Oportunistični hibrid?

Dokončno klofuto streznitve mi je prisolilo cerkveno stališče do homo porok. Kardinal Joseph Razinger, prefekt najpomembnejše kongregacije v vatikanski kuriji – za verski nauk (do 50-ih let prejšnjega stoletja svete inkvizicije) – je spisal Premislek o predlogih za pravno priznanje zvez med istospolnimi osebami. V njem ponuja zdravorazumski pogled na t. i. »žgoče moralno in družbeno vprašanje«. In piše o premislekih biološkega, antropološkega, družbenega in pravnega reda. Sama na osnovi dogem, aksiomov – o katerih se seveda, jasno ne sprašujemo – skovana vzročno-posledična zaporedja, ki se v spirali absurda zaključujejo z zdravorazumsko ugotovitvijo: vsi politiki, tako katoliški, kot neverujoči, morajo biti za blagor in ohranitev civilizacije proti kakršnemu koli pravnemu priznanju homoseksualnih zvez. Sicer ne bo prišlo samo do širjenja neurejenega obnašanja in posledično ustvarjanje nekega modela v sodobni družbi, marveč tudi do zamračitve temeljnih vrednot, ki pripadajo skupni dediščini človeštva. V isti sapi seveda cerkev povsem logično in zdravorazumsko uči, da je treba homoseksualce spoštovati. In v tem zdravorazumskem, s premisleki biološkega, antropološkega, družbenega in pravnega reda podkrepljenem modelu spoštovanja to seveda logično pomeni: homoseksualnega vedenja ne odobravati. (Kaj pa celibat in zdravorazumski premisleki?)

No, Ratzinger je vmes postal papež, jaz pa sem izstopil iz cerkve. Prišle so še druge klofute. Npr. prepoved uporabe kondoma, s čimer je cerkev soodgovorna za desetine milijonov mrtvih zaradi AIDSa, in kjer gre, recimo naglas, nedvomno za dejanje razsežnosti genocida. In merila /…/ za presojanje duhovnega poklica oseb s homoseksualnimi nagnjenji /…/, v skladu s katerimi ne sme več postati duhovnik, kdor vidno kaže nagnjenja do istega spola. Tudi ne tisti istospolno usmerjeni moški, ki ne morejo dokazati triletne vzdržnosti, pa tisti z močnim nagnjenjem do istega spola in tudi ne tisti, ki samo moralno podpirajo homoseksualno kulturo. (Zakaj že potrebujejo to, če živijo v celibatu ?!)

Za nameček je prišla pri nas na oblast desnica. In cerkev je dvignila glavo prek streh. Zdaj opolnomočena s (kot uči) hudičevim semenjem – denarjem – , vplivom, močjo in polnimi pljuči oblasti iz vrnjenih (ne ve se sicer kako pridobljenih) gozdov revidira zgodovino, vodi revanšistično vojno proti slehernemu rdečemu odtenku, seka levice, prodira v vse pore naše družbe, manipulira s smrtjo in seksom, kontrolira, rekatolizira, žali razum in vsak dan bolj dokazuje, da sta pri nas cerkev in država ločeni. Ljudje? Vedno bolj množično rinejo vanjo. Queerji? Po 23-ih letih aktivizma vse bolj v klozet.

Res ne maram nategnjenih balad. Spominjajo me na tisto naučeno visoko milozvočno duhovniško cviljenje. Vedno upam, da jih bo pri visokih tonih od neznosnega tlačenja sebe in drugih razneslo in bodo koščki njihovih telesnosti počasi polzeli po križevih potih na stenah templjev absurda.

Izdaja
Ostali prispevki: Mitja Blažič

El Dorado

KOLUMNA Pepero je sin Andov. Na robu adolescence odrine od doma po...
Preberi

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja