KOMENTAR
Vprašanje materinstva in očetovstva (predvsem slednjega) je v Sloveniji brezčasno priljubljena tema, spreminjajo se le oznake: dominantni očka, odsotni očka, homoseksualni očka … Slednji, ki je še nedavno najbolj buril duhove in navdihoval najrazličnejše medije, je trenutno v ozadju, zasenčil pa ga je nov fenomen: očKArdinal.
Če je homoseksualno očetovstvo problematizirano z vidika »narave« – (Kako imata lahko dva moška otroke oz. kako spretno se bosta spopadala z odgovornostjo vzgoje?), pa se tukaj pojavlja moralni vidik tega vprašanja: (S kom imata dva moška – kardinala – otroke, in kako spretno se bosta izognila odgovornosti?)
Primer Urana, ki ga je Vatikan odpoklical »v tovarno« (kot se kdaj zgodi z blagom z napako, ki ne deluje po načrtu proizvajalca), je sicer rahlo zabrnel v slovenskih medijih, a ozadje je ostalo nejasno in celotna zgodba ni uspela postati afera. Nedolgo zatem, še sneg ni vmes zapadel, pa je ponovno zabrnelo, in tokrat se hrup še ni polegel. Tudi za Rodeta, drugega v paru najbolj znanih predstavnikov RKC v Sloveniji, se šušlja, da menda ni le (dušni) pastir, ampak tudi osemenjevalec. Zgodbo je v medije spravil njegov domnevni sin, ki po več diskretnih poskusih ni uspel priti v stik z očetom Rodetom.
To je Slovenijo razdelilo na pregovorna dva tabora (ki ju očitno nekaj v slovenski kolektivni zavesti neizogibno potrebuje): na del, ki se muza in z navdušenjem ali celo škodoželjno spremlja razplet dogodkov, in del, ki v tem vidi napad na RKC. V Nedelu je kolumnist razmišljal, kakšna je povezava med 550-letnico ljubljanske nadškofije in medijske pozornosti, namenjene potencialnemu starševstvu verskih veljakov; nekateri Rodetovi podporniki menda celo sumijo, da so Rodetu to godljo zakuhali Uranovi podporniki, da bi preusmerili pozornost s svojega favorita. Anton Stres, predsednik Slovenske škofovske konference, pa, kot poroča 24ur.com, »z globoko žalostjo in hkrati ogorčenostjo spremlja nov pogrom proti Katoliški cerkvi v Sloveniji preko napada na kardinala Rodeta.«
Večina zapisov se mi zdi prekomerno spotenciranih – tudi problematizacija duhovniške dece. Koncept celibata je protinaraven in procerkven – diametralno nasprotje homoseksualnosti, po kateri pogosto pljuva RKC. Vendar to ne pomeni, da so ljudje, ki se preizkušajo v celibatu, tudi sami nenaravni ali okvarjeni. Ljubezen, spolnost, partnerstvo so lepi otočki v razburkanem morju življenja in zagotovo ni nič slabega, kamoli grešnega, če se nekdo ustavi pri toplem ognju konsenzualne intime, da se omehča in ogreje od premrlosti bivanja, odgrne svojo masko, ljubljen in ljubeč – in je preprosto človek; človek, ki hlasta in poteši.
Tudi ni nič narobe, če se potem vsak vrne v svoje tirnice.
Narobe – tak narobe, kjer ni prav nič prav – pa je, če se iz takega srečanja rodi otrok in ga nekdo zavrže v imenu hinavščine; če raje poskrbi za svoj zlagan ugled kot za potomca.
Ne sodimo prehitro – slina Petra Stelzerja in Franca Rodeta je v času pisanja tega teksta na poti v analizo in ni še jasno, če bomo kdaj izvedeli resnico. Morda pa se bo izkazalo, da je bila RKC prenagljena v gonji proti DZAKu. Ta naj bi po njihovih navedbah omogočal homoseksualnim parom kupovanje otrok, ki jih starši ne morejo ali ne želijo obdržati – in kdo ve, mogoče bi lahko RKC s to tržno nišo v nekaj letih izdatno oplemenitila svoje premoženje?
