Z vsakim zanikanjem me je (bilo) manj

Kolumna Blažič 17

mitjablazic

Foto: Nada Žgank/Memento

Spomnim se ga. Edinega pedra na vasi. Kako z ogromno torbo prek ramena maršira ob cesti. In tako silno pozibava z boki, da sem bil ob vsaki naslednji amplitudi v strahu, da se bo prelomil in zvrnil v jarek. Tudi sicer je graciozno frfotal z zapestji in govoril v nekoliko višjem registru. Oddajal je zoprno mešanico nesamozavesti in uporništva, skratka, vse skupaj je izgledalo precej nevrotično. Nekega dne, ko sva se z mamo peljala v trgovino, sva ga videla. Ne vem več, kaj je rekla, vem pa, da sem po slišanem vedel, da je tip buzerant, in da to ni dobro. In spomnim se svojega strahu: »Kaj če bom tudi jaz nekoč postal tak?« Spomnim se prvih načrtov, kako bom to preprečil.

Drugi je bil upokojeni profesor. Star, presušen in vedno v svetli obleki s klobukom in palico. Tako se ga spomnim. Kot tistega Gustava von Aschenbacha iz Viscontijevega filma Smrt v Benetkah, posnetega po Mannovem romanu. Nekaj plemenitega je sevalo iz njegovih globokih gub. Baje je imel največjo knjižnico daleč naokoli. Ni mi je bilo dano videti, ker mi je mama dejala, naj se mu ne približujem, ker da ne vem, kaj je on. Še danes ne vem. Sem ga pa od takrat naprej vselej ogovoril, ko sem ga srečal na cesti. Ker je bilo v tem domnevno dekadentnem starcu nekaj tako neustavljivo sorodnega in osamljenega.

Tretji je udaril nevarno blizu. V daljno sorodstvo. Vsi so vedeli zanj. In dedek je na nekem likofu ob večernem stresanju šal v veselje zbrane žlahte celo izustil, da je A. »bolj na moške«. A-ja seveda ni bilo za prisrčnim omizjem. Kot ni bilo nikogar, ki bi se postavil zanj. Mene pa je stiskalo, ker sem slutil, da govorijo (tudi) o meni. Zato sem v sebi kuhal odločitev, da ne bom nikoli postal, kot A. On pa je bil vsako leto bolj zariplo rožnat v obraz. Da bi nas utišal, se je poročil. A je bilo samo še huje, ker »baje ni z njim nič v postelji«. Ko smo ga obiskali ob rojstvu otroka, se mi je zdelo, da sedi ob zibki ogromen rožnat slon. In da je postajal vse večji in večji. Tako strahovito velik, da nas je vse potiskal ob stene. In medtem ko smo z zmečkanimi obrazi polzeli po sveže pobeljenih stenah toplega doma mlade, srečne družinice, smo se še kar naprej pretvarjali, da slona ni (če ukradem prispodobo Razočaranim gospodinjam). Mimogrede, po rojstvu otroka se »žene mesece ni niti dotaknil«.

Potem je tu moj srednješolski inštruktor matematike. Brž ko sem izustil njegovo ime, so sošolci bruhnili v smeh. In takoj sem vedel, zakaj, čeprav je trajalo nekaj dni, preden mi je sošolec razkril besedo, ki je tako smešna. In, kot da ni bilo dovolj, da sem hodil na inštrukcije k pedru, se je na hodnikih gimnazije pojavila še debelorita keka, ki me je vsak dan spominjala na svoje pleme. Joj, kako zelo sem ga/se sovražil.

Bolj sem iz otroka odraščal v mladostnika, bolj jasno mi je postajalo, da med tistim, kar čutim, in tistim, kar mi dopoveduje okolica, ni enačaja. Bolj sem iz otroka odraščal v mladostnika, bolj sem se bal, da postajam prav tisti frik iz ritnih vicev, tista obscena figura iz očetovih zgodbic o aidsu, tista gnusoba iz maminih izpadov zgražanja. Bolj sem se bal, bolj se je krepilo sovraštvo do bolezni, ki me je pokvečila. In bolj kot sem se sovražil, trdnejša je bila volja ozdraviti. In rešitev je bila pri roki: katoliška cerkev. Včasih še vzamem v roke izvod Svetega pisma, ki ga hranim, kot relikvijo tistega časa in dokaz, kako fucked up sem bil takrat (in kako fucked up je ta institucija še danes). Na prvi strani je z mojo srednješolsko pisavo načečkano: »Mitja = 0.« Še danes, po skoraj dvajsetih letih, čistim sluzast strup te (proti)človeške institucionalizirane religije/nevladne organizacije/države/gospodarske družbe/cerkve iz svoje glave.

Bi bilo drugače, če bi v osnovni šoli namesto enemu samozatrtemu feminiziranemu estetu, ki je živel in umiral sam, prišel v roke samozavestnemu geju, ki bi v brk socialni kontroli in represiji periferije živel pokončno, suvereno, svobodno in po svoje? In mu na kraj pameti ne bi prišlo, da bi to skrival. Kot to ne pade na pamet nobenemu heteroseksualemu učitelju/učiteljici, ki ob poroki ali rojstvu prinese v zbornico buteljko ali dve. Bi se razvoj obrnil drugače, če bi na televiziji videl političarko/politika, glasbenico/glasbenika, športnico/športnika, gopodarstvenico/gospodarstvenika, ki živi uspešno, samozavestno in suvereno? Ne vem. Najbrž bi se kot podobno čuteči mladostnik ne bal, da se spreminjam vanje, ampak bi si bolj verjetno želel postati kot oni. Torej bi se najverjetneje tudi ne sovražil tako silovito. In najbrž bi danes raje pisal o njih, kot o nesrečnikih iz začetka kolumne. In najbrž bi večino časa, ki ga še danes porabljam za odstranjevanje cerkvenih odpadkov in njihovih heteronormativnih derivatov iz sebe, porabil za razvijanje lastnih talentov.

Sklepam, ker vem, kaj se je zgodilo, ko sem izvedel za eno tako pokončno osebo. V raziskovanju homoseksualnosti (pod krinko novinarske radovednosti) sem naletel na uspešnega pesnika, pisatelja, prevajalca, predvsem pa aktivista Braneta Mozetiča. In spoznal, da si lahko tudi suvereno, svobodno in uspešno gej. Brez destruktivnosti samozanikanja ali sovraštva, uperjenega vase. In da obstajajo organizacije in dogodki, namenjeni socializaciji homoseksualcev. Knjige in celo revija. Cela živa in ustvarjalna subkultura. V njej sem odkril še več ljudi: Tatjano Greif, Suzano Tratnik, Natašo Sukič, Natašo Velikonja, Miho Lobnika … In namesto da bi rušil, kot sem sklenil pri sebi, sem si premislil in začel graditi. Sebe, začenši pri tistem elementu svoje identitete, ki sem ga pod vplivom družbe sprva obsodil na smrt, a sem ob vsakem samozanikanju sam počasi odmiral.

Zato vriskam ob vsakem samorazkritju javne osebnosti, zato ploskam, ko na volitvah zmaga razkrita lgbt-oseba (brez fašistoidnih nagnjenj), zato se nasmehnem ob (skoraj) vsakem lgbt-junaku v produktih pop kulture, zato se veselim vsakič, ko srečam suverene ljudi v svojih mikrookoljih, zato tiščim pesti za cilje lgbt-skupnosti, za prizadevanja aktivistk in aktivistov. Zato sem aktivist. Da jim ne bomo dovolili zjebati nobene generacije mladih več.

Tags from the story
Written By
More from Mitja Blažič

Ite, missa est.

KOLUMNA Ne maram razvlečenih balad. Sluzavih viž tipa Ramazzotti, ob katerih bi...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja