Uvodnik 6

 

 

 

»AAAA! Ste vidl začetek eurosonga? Kaaaj??? M«, mi je sporočil telefon, ki je komajda lovil dovolj signala v eni od koč na Veliki planini. V dobro najini psički sva se tisto soboto namreč odpovedala gledanju Eurosonga (on pravi, da ni šlo za nikakršno žrtvovanje!) in se skupaj s pasjimi frendi podala med v zraku prežeče kravje mukanje in slutnje kravjih drekov, ki bodo kmalu prekrili pašnike.

 V koči sem resda lahko prižgal hreščeč tranzistor, a več kot to, da Marija Šerifović poje neko grozljivo tehno različico svoje Molitve, nisem uspel razbrati ob glasnih laježih in čebljanju človeških glasov. Zato nisem razumel Mitjevega SMS-a in njegovega očitnega navdušenja. Dokler nisem naslednji dan gledal ponovitve: Mariji Šerifovič, oblečeni v črni moški suknjič, se na odru pridruži v nevesto oblečena plesalka, se z njo spogleduje in ji pošilja poljubčke, nato pa sleče obleko in pod njo se skriva črn moški suknjič. Ko tudi tega potegne s sebe, se razkrije pol moška in pol ženska obleka, v katero so oblečene tudi vse preostale soplesalke. Po lanskoletnem Marijinem sporočilu, ko se ob združitvi dveh ženskih rok izriše srce, je bilo tudi letošnje brezkompromisno jasno. Tako kot tudi komentar voditelja Andreja Hoferja: »Marija Šerifović je na zelo pronicljiv in drzen način skušala Evropi in svetu povedati, da istospolna usmerjenost ni modni trend, da se za tako potezo v življenju ne odločiš, kot se odločiš za oblačilo v trgovini, ampak da gre za pravico in svobodo bivanja, čutenja, vse v stilu razmišljanja: vsi drugačni, vsi enakopravni. Te lekcije Slovenci še nismo vzeli povsem, zato konservativci dobro razmislite o poanti povedanega in zapetega ter premaknite kako kolesce med sivimi celicami v 21. stoletje. OK?«

Ko sem to slišal, mi je postalo jasno, čemu so bili namenjeni tisti štirje A-ji iz začetka Mitjevega sporočila. Še preveč razžaloščen je namreč spomin na Evrovizijo izpred dveh let, ko je nizozemski voditelj Paul de Leeuw sporočal nacionalne glasove in se iz grških voditeljev Marie in Sakisa pohecal, češ da zgledata kot Will in Grace. Komentatorja Mojca Mavec in Anžej Dežan sta se ob tem zasmejala in slovenskim gledalcem sporočila, da »vsega pač ne bova prevedla«. Paul je nato voditelja vprašal, ali naj mu kar takoj posreduje svojo telefonsko številko ali raje na koncu. Mojca in Anžej pa sta se še kar naprej nasmihala … in vsega tega nista prevedla. Tovrstne tišine so prepogoste in preveč sistematične, da bi jih lahko odpravili z blagohotnimi opravičili, češ da je šlo le za zdrs. Tišina na tišino na tišino … pa dobite slovenski vsakdan: kričeč, ko gre za normalne, in tih ali hihitajoč, ko gre za pedre.

Andreju Hoferju je tako končno uspelo preseči sistematiko tišine v zabavnem programu nacionalne televizije, ki je do sedaj niso presekali ne Marii ne Mojce ne Anžeji. A kar je zaskrbljujoče, je novica iz dobro obveščenih krogov: Andrej je bil zaradi svojega komentiranja poklican na pogovor z direktorjem na štiri oči. Pa ne zato, da bi ga pohvalil.

Ena lastovka še ne prinese pomladi.

Tags from the story
Written By
More from Roman Kuhar

Elda

Uvodnik 18/19 Zagotovo obstaja vrsta dobrih pravnih razlogov, zakaj bi Ustavno sodišče...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja