O dušah in sreči

Komentar II 17

andrejzavrlKaj boš, ko ti znanec oznani, da verjame v obstoj duš? Za ateista je to približno nekaj takega, kot da bi sestradani zveri pred gobcem mahal s svežim zrezkom. V obstoj duš je namreč prepričan, ker naj bi bilo sicer nemogoče razložiti razlike med ljudmi. Pri čemer prostodušno prizna, da ni prebral nobenih socioloških, antropoloških, psiholoških ipd. raziskav o tem vprašanju. Le zakaj bi tudi jih, saj je vendar sam pri sebi doslutil, da je medčloveške razlike mogoče pojasniti le z obstojem duš. In vsa desetletja, stoletja znanosti in raziskovanja, argumentov in študij? V školjko z njimi in potegnimo vodo! In ko smo že pri školjkah. V neki izobraževalni organizaciji imajo na stranišču obvestilo, ki od uporabnikov in uporabnic školjke zahteva, da jo pokrivajo, ker bodo sicer »soodgovorni za odtekanje denarja iz podjetja«. Po razbijanju glave o povezavi med odkrito straniščno školjko in odtekanjem denarja sem končno le vprašal po razlagi. Oh, runkelj jaz; seveda – feng šui!

In tu smo pri eni velikih samoumevnosti našega časa: vsa mnenja, razlage, sodbe, ideje ipd. imajo enako spoznavno težo. Vsakdo ima pravico do svojega mnenja, kar domnevno pomeni, da se lahko vsak brez slehernega zadržka (tudi javno) izreka o čemerkoli, četudi se lahko zanese le na svoje posamične osebne občutke. In če takrat začneš pritiskati z vprašanji in zahtevami po argumentaciji, ki mora biti smiselno izpeljana do konca, neizbežno naletiš na dve vrsti »argumentov«. Zagovorniki ene skupine začno trditi, da jim ni treba prav ničesar pojasnjevati, saj imajo pravico do svojega mnenja. (In jo seveda res imajo. Ni pa vsako mnenje vredno resnega upoštevanja.) Drugi, ki so bolj versko navdahnjeni, vpokličejo svoj ultimativni »argument« – žaljenje verskih čustev. Seveda je jasno, da so verska čustva veliko svetejša od vseh ostalih in brez dvoma tudi tehtnejša od logike in racionalnosti, zatorej kakršenkoli ugovor povzroči samo še dodatno užaljenost.

Recimo, da bi temu svojemu dušnemu znancu, ki je sicer računalničar, predstavil naslednji uvid v delovanje računalnika: v škatli so čisto drobni škratki, ki tekajo sem in tja ter prenašajo informacije, po zaslonu pa jih izpisujejo drobcene mravljice, ki tako hitro plezajo gori doli, da jih človeško oko ne more zaznati? Prosim, bi mu rekel, če spoštuješ moje mnenje, ki meni edino lahko razloži delovanje računalnika! Aja, saj res – znanost je samo naravoslovno-tehnična, o družboslovju in humanistiki ter ostalih bolj »vsakodnevno-življenjskih« rečeh pa ima lahko kredibilno mnenje vsak, ki ima tri minute časa. Kadar vsak o vsem ve vse in kadar se vsi čutijo dolžne javno izrekati svoja mnenja, in sicer velikokrat obratnosorazmerno s svojo strokovnostjo, kadar se združita moralizem in fundamentalistično zagovarjanje verskih čustev, je najbrž hitro jasno, kam to pelje. Lahko se ozremo v Iran, kjer varuh človekovih pravic pravi, da njegova država človekove pravice spoštuje, ampak morajo biti v skladu z religijo. (Geje v Iranu seveda redno pobijajo.) In kako to, da se duhovniki tako radi vtikajo v urejanje medosebnih odnosov, v spolnost in družinska razmerja? No, seveda, saj so že od vekomaj polni modrosti. Spovednik Julije Primic, poročene Scheuchenstuel, je točno vedel, katere lastnosti so Primic Scheuchenstuel odlikovale kot dobro zakonsko ženo: »Znala je potrpeti, znala je odpustiti in znala je molčati.« Pa naj geografska in časovna oddaljenost teh dveh primerov nikogar ne preslepita.

Ali torej hočem reči, da ljudje zdaj kar naenkrat ne bi smeli imeti svojih mnenj in jih izražati? Ne. No, in kdo torej določa, kateri odgovori so sprejemljivi in kateri so zasebna prepričanja, ki v javnosti nimajo kaj iskati? Poudarjam: tukaj se posebej osredotočam na javne razprave (čeprav so zasebne ravno toliko zoprne) in nikakor ne nasprotujem izražanju različnih stališč, pomembno pa je vedeti, od kod izhajajo – ali gre, na primer, za nekakšne domisleke zasebnih modrijanov, posledice verskega zamaknjenja in intuitivne prebliske ali pa temeljijo na nekoliko bolj razsvetljenskih načelih. Predvsem pa se moramo zelo močno oprijeti stališča Mladena Dolarja, ki je ob nekem vprašanju zapisal, da ima danes že vsakdo mnenje o vsem, zatorej lahko on sam reče le, da nima mnenja.

Dandanašnji imamo sicer še nove preroke: nadobudne, superuspešne, ambiciozne ekonomiste in poslovneže, ki vedo vse, pa ne le o ekonomiji, tudi o šolstvu, kulturi, umetnosti … Njim je zmeraj vse jasno. Svet spravijo na kant in že jih takoj spet vsi nebogljeno sprašujemo, kako bi se izvlekli iz te godlje. Miti o nenehni gospodarski rasti in BDP-ju kot kazalcu sreče ljudi ipd. se sesuvajo, ampak nič ne de, ekonomisti in politiki vedo, kako je treba urediti ta planet. (»Tretji svet« za preživetje potrebuje nekaj manj in lahko za naš napredek kar lepo še naprej dela po suženjsko.)

Stičišče, kjer se plodno dopolnjujeta neracionalnost in ekonomska logika, pa so raznorazna nereflektirana novodobna duhovna gibanja, ki jih zelo močno podpira tudi precejšen del glbt-skupnosti. Besno iskanje sreče, mladosti in zdravega življenja se tukaj povezuje predvsem s trojim – z begom iz političnosti (sam sem odgovoren za svojo ne/srečo, širša družba je nepomembna), egoizmom (odvreči moram vse in vsakogar, ki me na poti samouresničevanja ovirajo) in potrošništvom (trošim, kupujem, potujem, da »se najdem«, sem srečen in lep). Greš na vikend pralnico možganov in pokličeš svojega očeta, mu rečeš, da ga imaš rad in tvoje življenje je prerojeno. Imaš težave z diskriminacijo, se zavlečeš v duhovnost in vidiš, da ti vesoljske šifre govorijo, kako je vsa sreča v tebi, sistem pa sploh ni pomemben. Homofobija je seveda povezana s transmigracijo duš. Vse ima svoj smisel. In ostale tolažbe. Lahko je videti, zakaj ljudje to počnejo, ampak tudi, kako škodljivo je. Potrošniško-kapitalistični sistem zdaj navidez sploh ni več represiven, in ga sprejemamo z odprtimi rokami, saj nam zagotavlja vse, kar si želimo – notranjo izpolnjenost, zdravje, lepoto, ljubezen in srečo. Le kdo bi se temu upiral? Duše letijo v jatah.

Tags from the story
Written By
More from Andrej Zavrl

Harry Hay (1912-2002): Patriarh gibanja

PORTRET Površni pregledi začetek sodobnega gejevskega in lezbičnega gibanja največkrat postavljajo v...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja