Revolucija ljubezni 2009!

POLETJE 2009

Prolog

Praznovanje 25. obletnice homo gibanja na Slovenskem, podpora ministrice za notranje zadeve zahtevam po popolni izenačitvi človekovih pravic homo in hetero parov, odločen »da« varuhinje človekovih pravic boju proti homofobiji in pravicam otrok v istospolnih družinah, predstavitev zahtev lgbt-civilne družbe po enakopravnosti in ničelni toleranci do nasilja vladi, obetavne zaveze, praznični Paradni teden, napad na Open, množična solidarnost, največja Parada ponosa doslej, neverjetna učinkovitost policije, zmaga na Ustavnem sodišču … vse to je zaznamovalo rožnato revolucionarno poletje 2009. In revolucija se nadaljuje v mavrično jesen. Vlada je namreč v parlamentarno proceduro vložila osnutek Družinskega zakonika, ki istospolnim parom omogoča vse socialne pravice. Natanko v tolikšnem obsegu, kot jih že desetletja omogoča različnospolnim parom. Vključno s posvojitvijo otrok. Dolgoletna prizadevanja lgbt-skupnosti po enakosti pred zakonom, po spoštovanju ustave, po spoštovanju temeljnih človekovih pravic, ki so obča civilizacijska vrednota, so, kot kaže, bliže uresničitvi. Skrajni čas bi že bil!

parada1

Ministrica Katarina Kresal na Paradi ponosa 2009, foto: Nada Žgank/Memento

Reformacija

Že januarja se je obetalo. Lani se je namreč organizatorjem in organizatorkam končno posvetilo, da je ustaljen koncept parade strahovito iztrošen, zastarel, dolgočasen, neprivlačen in neučinkovit. Ekipa, ki jo je pripravljala, je bila skupaj samo še zaradi »otroka«. Parada ponosa tudi ni bila več praznik vse lgbt-skupnosti, ni več združevala in opogumljala, pač pa je postajala vse bolj samo projekt enega društva, edinega, ki je parado kljub vsemu še vedno postavljalo visoko med svoje prioritete. In na parado zadnja leta ni več prihajalo vse več ljudi. Januarja pa se je začelo. Najprej neformalno, neobvezno in nekoliko sramežljivo zbiranje posameznic in posameznikov z vseh vetrov. V Cafeju Open, jasno! Združevala nas je (vsaj) ena skupna točka: pripraviti novo Parado ponosa 2009. Svežo. Parado vseh. Privlačno. Učinkovito. Množično. Pisano. Glasno. Politično! Zabavno! Drugačno. Prišli so mladi in manj, prostovoljke in prostovoljci, vse generacije aktivistov in tudi taki, ki se z aktivizmom nikoli niso poistovetili. Ob muziki, pivu in temeljni permisi, da je vsak glas enako težak, je v nekaj mesecih nastalo novo Društvo Parada ponosa. S 3-članskim upravnim odborom, predsednico Petro Salaj in vsaj 15-člansko organizacijsko ekipo. Strukturirano na programski tim, skupino za finance, logistiko, varnost in za stike z javnostmi. Predvsem pa je nastal izjemno ambiciozen načrt za reformirano Parado ponosa 2009, ki bo največja, najlepša, najboljša, najbolj odmevna doslej! Prav takšna, kot smo obljubljali po lanskih poparadnih napadih homofobov. Praznik 40-letnice stonwallske noči in 25-letnice homo gibanja pri nas! Izkazalo se je, da tisto, kar je letošnjo parado res naredilo tako, ni bilo čisto v celoti v rokah organizatork in organizatorjev.

Akcija

Paradni teden namesto enega dneva, s številnimi predavanji, okroglimi mizami, literarnimi večeri, filmskimi projekcijami, stand upom … S prireditvami, ki bodo v naše prostore po vsej Ljubljani zvlekle pedre in lezbijke, bi in trans vseh generacij, vključno z našimi podporniki in oboževalci. Od vsepovsod. Oaza prijateljstva, ki bo na enem prostoru združila in odprla toliko raznolikosti, da se bo projekt prisilne homogene monolitne nacionalne identitete zdrobil v prah. Dobrodelna prireditev za tiste, ki se z ničimer drugim scenskim ne identificirajo, pa bi vendarle skupnost radi podprli. Večdnevni Queerovski road trip, ki bo glas Parade ponosa, predvsem pa njeno vsebino in sporočila, ponesel širom po državi. Akcija strpnosti v Mariboru, parada pred parado, ki bo, kot predsemenska tekočina, pripravila ozračje za orgazem. Zabave, od katerih se nam bodo še dolgo pocejale sline. Prostor za vse, od ostarelih medotov do še skoraj mlečnih twinkičev in vsega, kar je lahko vmes in onkraj. In potem … točno na stonewallski dan, velika Parada ponosa po ulicah prestolnice. To so bile ambicije letošnje parade. To pa še ni vse.

Parada je hotela brcniti tudi v mukotrpni proces političnega aktivizma, ki hoče že četrt stoletja civilizirati to državo in jo narediti državo vseh enakopravnih državljank in državljanov. V proces, ki je (med drugim) poln sprenevedanja in političnega preračunavanja. Grdih igric in brezbrižja. Zato smo ravno okoli paradnega tedna umestili dve srečanji na ministrski ravni. Z njimi smo želeli nove vladajoče strukture -, tiste, ki naj bi bile po definiciji bolj naklonjene državljanskim pravicam in enakopravnosti, ki naj bi bile odprte in mentalno osvobojene (in ki so nam v preteklosti vsaj enkrat že grdo obrnile hrbet) – opozoriti, da tokrat nimamo več potrpljenja, da nočemo več sklepati kompromisov, da ne bomo nasedali več besedičenju in obljubam, da ne bomo več prijazni, da hočemo dejanja! In tako smo, v široki delegaciji predstavnic in predstavnikov lgbt-nevladnih organizacij, preden se je vse sploh zares začelo, ministrici za notranje zadeve Katarini Kresal in generalnemu direktorju policije Janku Goršku pojasnjevali problematiko naraščajočega homofobnega nasilja, zlasti na pederplacih in po paradah ponosa. Opozorili smo na pomanjkljivosti antidiskriminatorne in kaznovalne zakonodaje (predvsem njenega izvajanja) in se dogovorili za okrepitev policijske zaščite na paradi. Tudi za izobraževanje policistov o homoseksualnosti in homofobiji. Generalni sekretarki na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve dr. Anji Kopač Mrak in novi direktorici Direktorata za družino mag. Ani Vodičar (ki je zamenjala grozljivo konservativno, klerikalno in homofobno Majdo Erzar), pa smo povedali, da hočemo 100-odstotno izenačitev socialnih pravic v okviru Družinskega zakonika in jima predstavili homofobne izkušnje, ki smo jih imeli pri delu z ministrstvom v mandatu desne vlade. Ob rob: to o homofobiji na ministrstvu ni samo fraza. Legebitra in DIH sta namreč ministrstvo pred leti tožili, ker so njune projekte na razpisih zavračali z zelo eksotično argumentacijo, na primer, da so to projekti samo za homoseksualce (sic!). In v obeh primerih je upravno sodišče dalo prav nevladnim organizacijam.

Za piko na i sta častno pokroviteljstvo Parade ponosa sprejela še predsedujoči Svetu Evrope in zunanji minister Samuel Žbogar in že tradicionalno župan prestolnice Zoran Janković. In potem ko je parada po zelo bizarnem brejnstormingu med Cefejem Open in Kafeterijo Lan dobila še svoj slogan in poslanstvo, je bilo vse nared za Revolucijo ljubezni!

Armagedon

prviblok

Odvržena bakla, Mitja Blažič takoj po napadu, tiskovna konferenca v Cafe Open dan po napadu, foto: Roman Kuhar

Nikoli ne bom pozabil tistega topota. Še preden je prišla slika. mi je bilo vse popolnoma jasno. Potem pa sedem, osem črnih postav, od glave do peta zamaskiranih do nerazpoznavnosti. S prižganimi baklami, kamenjem in palicami. Ogenj, dim, krik: “Pedri!” in pesti, ki so padale, kamor bi lahko še bolj bolelo. Cigareta in razmislek o poeziji in prozi Iztoka Majheniča in Urške Sterle, se je hipoma spremenila v boj za obstanek. Ne vem, kaj se v človeku takrat prebudi, nisem pogumen, nasprotno, strahopetec sem, vendar sem udarjal nazaj. Brez razmisleka, povsem instinktivno sem udrihal po črnih demonih, se trgal iz njihovih krempljev, se trudil ostati na nogah. Ko so me spravili na tla, sem vstal, v sekundi, kot se v življenju še nisem dvignil. Pograbil stol in se zapodil. Bežali so, ne zaradi mene, napad je pač propadel, zato sem lahko za njimi samo še zakričal: “Hudiči!” Ni bilo bolečine, le bakle, ki so se dimile na tleh, kamni, palica in popolna praznina prostora so kazali, da se je zgodilo. In neznosno je smrdelo po zažganem smodniku. In neznosno je bilo vse tiho. Na kri in opekline so me opozorili prijatelji, ki so mi prižigali cigareto. Potem so se začeli pojavljati ljudje. Bledi od groze. In zvoki. Bolečina je prišla šele na urgenci. In z njo jeza, da bi planet preklal. In spoznanje, da so demoni goreče bakle hoteli vreči med ljudi na literarnem večeru. Želeli so jih zažgati!

Reakcija

podpisi1

Podpisi pod peticijo: Zoran Janković, Katarina Kresal, Majda Širca, foto: Irena Woelle

Vse ostalo je bilo kot vrhunsko ubran orkester. Prišli so vsi ključni. Že nekaj trenutkov po napadu je začela nastajati strategija za udarec nazaj. Nenasilen. Civiliziran. Tak, kot ga zmore samo manjšina, ki iz izkustva do potankosti pozna mehanizme zla. Tiskovna konferenca in ključno sporočilo: »Ne bojimo se vas! Mi smo in bomo! Še bolj odločni, še bolj osredotočeni, še bolj glasni, še bolj močni, kot prej!« Stopili smo skupaj, ves aktivizem in neaktivizem. In k obsodbi zla so pristopili vsi. Nevladniki, lokalna in državna politika, kultura, akademska sfera, policija … mediji. (Tisti teden smo bili medijska tema številka ena.) Peticijo proti homofobnemu nasilju in za odprto družbo je podpisalo več kot 1.300 ljudi. Cafe Open pa je postal simbol upora, ki ga ne more zlomiti ne strahopetna tolpa z ognjem in kamni, ne obotavljajoče relativiziranje nekaterih klerofašistov. (Še najmanj pa teorije zarote, da smo napad organizirali sami. Ali pa tiste zlobne in privoščljive: »Obsojamo, ampak … izzivajo.«) Namesto, da bi se v strahu razbežali, so ljudje v Open začeli prihajati vse bolj množično. In tako je še danes.

Sobotna Parada ponosa je bila zato parada solidarnosti. Najbolj množična. Iz nje je prvič po dolgem času dišal tisti združujoč uporniški ponos, ki smo ga iz steklenice spustili leta 2001, ko so Braneta Mozetiča ozmerjali z zdaj že znamenitim stavkom »Ta lokal ni za take!« in je skupnost prvič vstala. Koliko nas je korakalo, ne znam natančno povedati, morda 400 ali več, to niti ni pomembno. Bistveno je, da smo bili tam vsi zavezniki. In bilo je veličastno. In prvič je v paradi korakala ministrica na oblasti. In prvič je na odru stala Nataša Sukič. In je povedala. O mater, je povedala!

podpisi2

Podpisi pod peticijo: Majda Potrata, Ivo Vajgl, Pavle Gantar, foto: Irena Woelle

Multipli orgazem

Čez teden so jih dobili. Tri mladeniče stare od 18 do 22 let. In zdaj v priporu (eden v domačem), medtem ko sodišče intenzivno izprašuje številne priče, čakajo na glavno obravnavo in sodbo. Da so to čisto fejst fantje, eden naj bi bil celo zlati maturant, da niso mislili nič hudega, da so si želeli samo malce popestriti večer, da so se napili in naredili neumnost, saj ste bili mladi tudi vi, saj veste, da nikogar ne sovražijo, da njihove matere že mesece jokajo doma, medtem ko sinovi čepijo v kehi, da naj bom dober človek, naj umaknem tožbo, naj jim ne uničim mladih življenj, zaboga, nekateri še študirajo … sta me zadnjič na cesti prepričevala dva Green dragonsa. Da bodo sicer iz ječe fantje prišli še bolj jezni, so dodali, če ne umaknem ovadbe. Ne samo ovadba, še visok zahtevek za odškodnino jih čaka. In z denarjem bomo ljudi učili preprečevati, razpoznavati in se boriti proti homofobnemu nasilju in diskriminaciji.

Še teden je minil in Ustavno sodišče je povedalo: 22. člen Zakona o registraciji istospolne partnerske skupnosti je neustaven. Parlament mora v šestih mesecih neustavnost odpraviti, dotlej istospolni pari dedujejo po »splošnem« Zakonu o dedovanju. In še pomembneje: 14. člen ustave, ki pravi: »V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Vsi so pred zakonom enaki.« Kot »osebno okoliščino« razume tudi homoseksualnost. In morda še pomembneje: istospolna partnerstva so povsem primerljiva s heteroseksualnimi. Zakaj je to pomembno, boste odkrili v nekem drugem tekstu revije Narobe. Predvsem pa v prihodnjih mesecih, ko si bo treba izboriti izenačitev socialnih pravic.

parada2

Epilog

»S temi paradami si delamo več škode kot koristi. Nekaj sto poženščenih spak se našemi v perje in v tangicah izziva po ljubljanskih ulicah. In potem ljudje mislijo, da smo vsi taki. Ni čudno, da nam nočejo dovoliti porok, ni čudno, da nas tepejo! Mene na takih paradah ne boste videli!«

Hvala bogu. Skrij se v svojo omaro in crkni! Poln kurec imam te ponotranjene homofobije in nevednosti. Vsaj 10 let že razlagamo, da je parada spomin na upor v Stonewallu, na upor sester proti policijskemu nasilju. Na upor, ki je začel moderno dobo lgbt-ibanja. Zaradi prav tega upora in gibanja, ki je sledilo, je psihiatrija homoseksualnost umaknila s seznama psihičnih motenj po vsem svetu. Po vsem planetu države dekriminalizirajo homoseksualnost, prepovedujejo diskriminacijo na osnovi spolne usmerjenosti, sankcionirajo homofobno nasilje, uvajajo zakonsko izenačitev, poroke, posvojitve, predvsem pa temeljne socialne pravice. Počasi, a vztrajno Stonewall ruši tiste štiri stene, med katere nas homofobni del družbe nenehno naganja. Med katerimi bi nas predvsem konservativni, nacionalistični in fundamentalistični krogi najraje zadušili. Nas zreducirali na analni fuk. Je res tako težko razumeti, da si s parado jemljemo javni prostor, ki je (tudi) naš? Je res težko razumeti, da s paradami javno in glasno pokažemo, da obstajamo, da živimo, da se borimo za svoje pravice, da nas ne bodo nikoli več presrtašili, nikoli utišali, nikoli več zapirali v institucije, zdravili in pobijali? Ker smo ponosni, pogumni, osveščeni, aktivni in glasni! In na paradah pokažemo svoje življenje in delo, svojo kulturo. Predvsem pa si pokažemo, da nihče ni sam, da nas je veliko, da smo izjemno različni, a (ko je treba) držimo skupaj! In skupaj smo močni. Parada je zabava, druženje, socializacija, je praznik življenja, zmage človekove svobode nad tiranijo ustrahovanja, nasilja, asimilacije in molka, je manifestacija seksualne osvoboditve, telesnosti, hedonizma, je eksplozija veselja do življenja v vsej njegovi raznolikosti. Predvsem pa je parada politični boj, obnovitev zahtev po enakih temeljnih človekovih pravicah in svoboščinah za vse. Brez izjeme! In ne gre pozabiti, da je parada tudi čisto preprosto udejanjanje človekove pravice do svobode govora, izražanja mnenj, zbiranja in združevanja … Tudi če ne bi imela teh strašno plemenitih namenov, bi bila povsem legitimna. In tudi če bi imela še bolj plemenite namene, bi se našel kdo, ki bi pizdil in nas skušal oblikovati po modelu nacionalne, rasne, verske in spolne večine. Ki bi nas hotel narediti všečne. Normalne. Ma, jebeš! Sem, kar sem! Vse ostalo je bulšit.

parada3

Aja!

Tekst prihaja izpod prstov zadolženega za PR pri Paradi ponosa 2009, zato računajte tudi na »nekaj« idealiziranja … in zanosa. V pričakovanju jesenskega nadaljevanja revolucije ljubezni!

Tags from the story
Written By
More from Mitja Blažič

Dragi dedek Mraz! WOOF!

KOLUMNA Ja, prav imaš, spet zamujam zadnji rok za oddajo, ampak saj...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja